V prijetnem spomladanskem vremenu je večerna hoja po osvetljenih mestnih ulicah lahko tudi zanimiv oddih od vsakdanjih skrbi. Tudi kadar so ulice povsem prazne in ni slišati in videti žive duše – morda se občasno kakšna mačka leno smuka okoli vogalov –, pa je na ulicah in mestnih trgih prisoten še nekdo ali bolje rečeno nekaj. Brez skrbi, ne govorimo o kakšni zlovešči prikazni, ki bi strašila naokoli, temveč o stalnih spremljevalkah naših trgov in ulic, ki pa jih običajno opazimo šele takrat, kadar ne delujejo. Seveda govorimo o uličnih svetilkah takšnih in drugačnih oblik, ki osvetljujejo naše glavno mesto.

Danes velika večina uličnih svetilk po svetu deluje na električno energijo – obstajajo tudi izjeme, ki pa niso ravno pogoste –, pred dobrimi 120 leti pa ni bilo tako. Plinske svetilke so bile do konca 90. let 19. stoletja že dobro uveljavljene, njihov primat pa je počasi začela ogrožati elektrika, ki je na novega leta dan 1898 razsvetlila tudi ljubljanske ulice.

V izvirnih besedilih v takratnih časopisih je kar nekaj tipkarskih napak in nedoslednosti. Kot bomo lahko videli v nadaljevanju, so nekatere bolj, spet druge manj moteče. Napake iz izvirnega besedila ohranjamo v prispevku, saj so tudi kot take priča svojega časa. Na mestih, kjer bi zaradi teh nedoslednosti lahko prišlo do napačnega razumevanja ali pa bi se pomen lahko spremenil, bo v oklepaju zapisano pojasnilo. Vsi uporabljeni časopisni viri so dostopni na portalu Digitalne knjižnice Slovenije.

Ljubljančanov elektrika ne zanima
Dela na novi mestni elektrarni so se sicer začela nekoliko pozneje, kot je bilo sprva načrtovano, kljub temu pa je kazalo, da bodo končana do slavnostnega odprtja, predvidenega za 1. januar 1898. Vse pa vseeno ni šlo po načrtih mestnih veljakov. Meščani so pokazali slabo zanimanje za elektriko, saj so bili zadovoljni s plinom, zato so občinski veljaki na teren poslali akviziterja, ki je poskušal pridobiti čim več novih naročnikov. Za vsakega novega naročnika je prejel goldinar, kar je bilo za tisti čas dobro plačilo. Za uspešno poslovanje mestne elektrarne je bilo nujno zadostno število zasebnih odjemalcev, od katerih so načrtovali največji delež prihodkov.

Dan pred načrtovanim odprtjem, na silvestrovo 1897, je časopis Slovenski narod objavil vest: »Opozarjamo na jutrišnjo'Slavčevo' novoletno veselico v 'Narodnem domu', katere začetek je z ozirom na operno predstavo na 8. uro določen. Izmej vzporeda [Poleg sporeda] bi bilo še omenjati, da je vojaška godba dala polovico točk slovenskih in slovanskih skladateljev. Ker se z jutrišnjim dnem otvori mestna elektrarna, bode pri veselici dvorana najbrž zopet električno razsvetljena.«

Mesto zasije v električni luči
Ena najpomembnejših novic v prvih dneh novega leta 1898 v ljubljanskem časopisju je bila prav gotovo odprtje mestne elektrarne, ki je pomenilo začetek povsem nove, električne dobe. Slovenski narod je o dogodku poročal: »Slavnostna otvoritev električne naprave se je vršila v novi elektrarni v Slomškovih ulicah. Dvorana, v kateri so postavljeni stroji, je bila krasno ozaljšana. Na stenah so visele zastave, habsburške, narodne in mestne, čez sredo pa je bila obešena z električnimi tačicami prepletena kita zelenja. V sredi kite je visel mej [med] mestno in narodno zastavo grb ljubljanskega mesta, kateri je po otvoritvi čarobno zažarel v električni luči. […] Ob 6. uri je župan Hribar zaključil banket, na kar so si udeležniki ogledali prvič električno razsvetljeno mesto. Naprava je izborno funcijonirala, tako da je bilo vse občinstvo presenečeno in se ni moglo načuditi, a tisočim je na ustnah trepetal vzklik: Živel napredek, živela svetloba!«

»Živel napredek, živela svetloba!«
Slavnostni govornik na odprtju ljubljanske mestne elektrarne je bil župan Ivan Hribar (1851–1941). Poglejmo si zdaj odlomek iz Hribarjevega govora, katerega del je bil tudi v nemškem jeziku. »Slavna gospoda! Drevi zažarele bodo v prvič žarnice in obločnice po našem mestu. Podzemeljski elektrovodi in pa nad zemljo napete žice dovajale jim bodo za svetilno moč ono čudežno luč, katero je do naših dnij kralj vsega stvarstva v strahu in trepetu videl prižigati se pod nebeškim svodom in katera je človeštvu prizadela že toliko gorja. Čudom se bodo čudili tej prikazni oni, katerih duševno oko ni bilo tako srečno, da bi bilo zrlo v neizmerno globino prirodoznanske vede. Nam, ki zasledujemo razvoj elektrotehnike; nam, ki imamo prepričanje, da bode iskra, katero Bog v svojem gnjevu in srdu prižiga pod oblaki, še neizmerno koristila človeštva, pa se ponosa širi srce, ker vidimo, kako velika in neusahljiva je duševna zmožnost človeška. […] Gospoda moja! Bela Ljubljana prestopa dostojno novo dobo. Stoletje elektrike našlo jo bode pripravljeno. Luč, ki bode drevi zažarela po vseh ulicah našega mesta, priča naj nam, da se Ljubljana nahaja v vrsti onih modernih mest, ki hrepene po vsestranskem napredku; priča naj nam, da je njeno prebivalstvo brez razlike narodnosti in političnega mišljenja v tem znamenji složno.«

Prepovedano tratenje elektrike
Ljubljanska elektrarna je poleg cenikov objavila tudi »določila o dobivanji električnega toka iz mestne elektrarne«, kjer so bili natančno določeni vsi pogoji uporabe. Poglejmo si zgolj nekaj zanimivih in z današnjega vidika tudi nenavadnih določil. V prvem členu najprej izvemo, kdo lahko dobi elektriko: »Iz mestne elektrarne zamore vsakdo dobivati električni tok in sicer: za razsvetljavo, za gonilno silo, kurjavo i.t.d.« Peti člen nam pove nekaj o svetilih: »Elektrčna svetila za konsumente mestne elektrarne prodaja le iste zastopnik, (zdaj Fran Kollmann trgovec na Glavnem trgu). Drugje kupljena svetila se omrežji mestne elektrarne priklopiti ne smejo.« V nadaljevanju sledi še nekaj splošnih določil. Osmi člen tako govori o popravilih in spremembah na omrežju. »Vsako večjo prenaredbo pri zasebnih napravah javiti je pismeno elektrarniškemu vodstvu. Strogo pa je prepovedano električne naprave kakorkoli samolastno prenarejati. Istotako strogo je prepovedano zamenjavati manjše žarnice z večjimi. Vsako tako zamenjavo je pismeno naznaniti mestni elektrarni tekom 24 ur, ter zahtevati potrdila, da se je vzelo to na znanje. Zadnje velja za one stranke, katere plačujejo tok po dogovorjenem pavšalu. Strankam, katere ravnajo zoper to odredbo, zaračunal se bode primerni višji pavšal tudi za nazaj, od onega dne, ko se je elektrarniško upraviteljstvo prepričalo, da rabi pravilne žarnice.« Prepovedano je bilo tudi tratenje elektrike, o čemer je govoril štirinajsti člen: »Strogo je prepovedano z električni napravami napačno ravnati, ali kakorkoli tratiti električni tok. Posebno velja to za one odjemalce, ki plačujejo tok pavšalno po dogovorjeni ceni. Oni smejo rabiti tok le toliko časa, kakor so to napovedali pri upraviteljstvu elektrarne, ko se jim je določal pavšal. Vsaka več poraba se bode naknadno posebej zaračunala.«

Kako se je vodil obračun porabljene elektrike
Tudi o obračunu in načinu plačila so v časopisju natančno poročali. »Pri električnih napravah imajo glede na plačilo za razsvetljavo dvojno navado; ali se določi za vsako svetilnico za vse leto neki pavšalni znesek, ali pa se konsumentu postavi elektroštevec in se mu odmeri plačilo po množini električne eneržije, merjene po hektovaturah [0,1 kilovature].« Zamudne obresti za neplačane račune so bile v primerjavi z današnjimi dokaj visoke, kot bomo videli v nadaljevanju. »Poraba električnega toka se zaračunava mesečno. Te račune je plačati uradnemu slugi, ki jih dostavlja. Kedor računa za električni tok najdalje v štirinajstih dneh po dostavljenem računu ne poravna, ustavi se mu dodaja [dobava] istega brez nadaljnjih opominov. Dolžni znesek s 6% zamudnimi obrestmi se potom pristojnega sodišča iztirja.«

Elektrarna ne bo ogrozila plinarne
»Sicer se pa z električno razsvetljavo ne misli uničiti sedanja plinarna. Kolikor mi je znano, oskrbuje plinarna sedaj okolu 5.000 plamenov. Če se za električno razsvetljavo instalira 4.000 žarnic, še zaradi tega plinova tovarna ne zgubi 4.000 plamenov, kajti pričakovati je, da bodo po električni razsvetljavi segali ljudje, kateri za plinovo ne marajo. Električna razsvetljava se ne bode širila le v javnih lokalih, v gostilnah, prodajalnicah, hotelih, ampak morebiti še bolj v zasebnih hišah in uradih – tako upa odsek in tako se godi v drugih mestih. Iz tehh razlogov je odsek postavil v proračun 4.000 žarnic in upam, da nas najbližnja bodočnost pouči, da odsek ni lahkomiselno postopal. Prvo, drugo in tretje leto najbrž ne bode še toliko žarnic instaliranih, a zato bode pa njih število pozneje tem večje.«

Kdaj so bile nove svetilke prižgane
»Kar se tiče načina mestnega razsvetljavanja, nasvetuje odsek, naj bi ostalo vsaj za nekoliko časa pri sedanji navadi, da bi se polovica svetilnic po 11. uri ugasnila in da bi ob času polne lune in jasnega neba svetile svetilnice le ondu [tam], kjer je to neobhodno potrebno. Kar se pa tiče obločnih svetilnic, pa nasvetuje odsek, da bi čez 11. uro nikjer ne svetile, ampak da bi jih potem nameščale žarnice.«

Začetki in čas do prve svetovne vojne
1. januarja 1898 je nova mestna elektrarna začela obratovanje. Na začetku je proizvajala električno energijo zgolj nekaj ur vsak večer – le za potrebe osvetljevanja, saj večjih porabnikov, ki bi elektriko stalno potrebovali, v tistem času še ni bilo. Prva leta je elektrarna zato poslovala z izgubo, v drugi polovici leta 1901 pa je na ljubljanske ulice zapeljal tramvaj in spremenil ne le podobo mesta, temveč tudi delovanje mestne elektrarne, ki je od tega trenutka dalje delovala stalno in poslovala z dobičkom.

Plinski preporod v prvem desetletju novega stoletja
Na prelomu stoletja je vse kazalo na zaton plinarne; odjem plina se je zmanjševal, pa tudi plinarna je bila po štirih desetletjih delovanja že dokaj iztrošena. Leta 1904 je župan Hribar obdavčil plinarno z letnim davkom 6000 kron oz. 3000 goldinarjev po starem. Na prelomu stoletja je avstrijski denar že nekoliko bolj izgubljal vrednost v primerjavi z drugo polovico 19. stoletja, ko se je v Ljubljani gradila plinarna. 6000 kron iz tistega časa tako znaša okoli 14.000 evrov danes. Več o spremembah avstro-ogrskega denarja skozi čas pa lahko preberete v prispevku Katere davke so plačevali naši predniki.

Leta 1908 so v Ljubljani znova razkopali ulice. Niso polagali novih električnih kablov ali vkopavali starih, temveč so polagali plinovod za nove plinske svetilke – Auerjeve luči. V naslednjih letih so jih v Ljubljani namestili okoli 700. Električne žarnice, ki so bile v uporabi do tega časa, so imele žarilno nitko običajno iz ogljika (prve volframove nitke obstajajo nekje od tega časa dalje), ki se je precej segrevala in oddajala medlo rdečo svetlobo, s katero pa ljudje niso bili najbolj zadovoljni. Na drugi strani je obstajala nova Auerjeva luč. Vsestranski avstrijski izumitelj Carl Auer von Welsbach je izdelal negorljivo žarilno mrežico, ki se je namestila na plinski gorilnik. Mrežica je bila sestavljena iz številnih malih luknjic, skozi katere je uhajal plin, in vsaka je delovala kot mali gorilnik zase. Bombažna mrežica je bila prepojena z mešanico soli redkih zemeljskih kovin, njena sestava pa se je z leti tudi nekoliko spreminjala. Predvsem uporaba torijevega dioksida (ThO₂) in cerijevega dioksida (CeO₂) je povzročila, da je pri žarenju nastajala intenzivna bela svetloba.

Okoli leta 1910 je bila plinarna delno obnovljena, takrat nekje so opustili destilacijo lesa in začeli destilacijo premoga. Za čas prve svetovne vojne je bilo značilno pomanjkanje premoga kot tudi drugih surovin, kar je pomenilo omejitve pri delovanju mestne razsvetljave.

Nova država – nove cene
Konec prve svetovne vojne je bil usoden za številne države, tudi za Avstro-Ogrsko. Na njenem pogorišču so nastale nove državne tvorbe, med njimi že 29. oktobra ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki se je dober mesec dni pozneje, 1. decembra 1918, združila s kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Čas, poln političnih pretresov, pa je še dodatno otežila epidemija španske gripe, ki je kosila po deželi. V novi državi se je mnogo spremenilo – tudi cena plina, ki je bila še enkrat dražja kot do tedaj.

Plinske svetilke se umaknejo z ulic
V obdobju po prvi svetovni vojni in v času do druge svetovne vojne so se plinske svetilke v Ljubljani v glavnem opustile. Če je bilo v Ljubljani leta 1922 na ulicah skoraj 1800 plinskih luči, jih je bilo leta le še 465, ki so jih od tega leta dalje prižigali in ugašali na daljavo s tlačnimi sunki plina. Zadnje plinske svetilke so bile tako odstranjene leta 1946. Leta 1952 je bilo ustanovljeno podjetje Javna razsvetljava, ki bo v letu 2022 praznovalo 70. letnico delovanja. Več o razvoju osvetljevanja ljubljanskih ulic v zadnjih 70 letih si bomo zato ogledali še v prihodnjem letu.

Čez štirinajst dni se bomo odpravili na izlet v mesto, ki je uspelo ohraniti enotno podobo mestnih svetilk v starih laternah, ki še danes, resda v sodobnejši obliki, osvetljujejo ulice in trge ter vzbujajo prijeten občutek preteklega časa. Nekdanje deželno glavno mesto Kranjske skriva še mnogo presenečenj in zanimivih preostankov časa. Vabljeni k branju drugega prispevka iz serije S kolesom po Kranjskem – Od Ljubljane do Kamnika.

_{Rok Omahen je dokumentalist raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}