Tatjana Bensa živi z možem Brunom in maltežanom Šanelom v starem mestnem jedru Ljubljane v hiši iz 15. stoletja, opisujejo ob razstavi. Z možem sta v 80. letih 20. stoletja veliko potovala po svetu, trikrat sta s transibirsko železnico prečkala Sibirijo, pot ju je vodila na Japonsko in Kitajsko. Prek Irana in Afganistana sta kot študenta leta 1976 obiskala Indijo, leto pozneje tudi Sudan in Etiopijo.

S teh potovanj sta prinesla veliko predmetov. "Zato so na razstavi s posebno pozornostjo razstavljene etnoigrače, ki jih je zbiralka prinesla v nahrbtniku domov. Igrače brez plastike in z veliko domišljije," pišejo.

Tatjana Bensa pravi, da je "zbiranje punčk in starih igrač moj način nostalgije in povezave s preteklostjo. Ko si enkrat strasten zbiralec, te pritegnejo zanimivi predmeti, ki pripovedujejo zgodbe in prebudijo spomine. Pravzaprav ne vem, ali je bilo pomanjkanje igrač v otroštvu razlog za mojo strast. Spomnim se vsake igrače, gumijaste punčke Ljalice, ki jo že zdavnaj ni več, a sem spet podobno Ljalico našla na sejmu starin pol stoletja pozneje. Kako ljubim ta drobna veselja! Celo strokovnjaki pravijo, da strastni zbiralci živijo dlje. Zase vem, da to drži. Ko dobim lep kos, z mojstrsko roko izdelan in rojen za mojo zbirko, sem ves teden dobre volje."

Tanja Roženbergar, ki je mentorirala razstavo, pa izpostavlja: "Njen čarokrasni svet predmetov je rezultat dolgih ljubezni in mikavnih strasti, ki jih poznajo le zbiralke in zbiralci. Merila za izbiro predmetov so različna, v zbirkah so spominski predmeti in spominki z emotivnim nabojem, lepe in estetske stvari, posebno mesto imajo redki in neobičajni kosi. Zbiranje in življenje z zbirko Tatjani Bensa pomenita način življenja, modus vivendi, in pomemben del lastnega istovetenja."

Prav ob razstavi zasebne kolekcije se morajo po besedah mentorice v strokovnih krogih znova in glasno vprašati o pomenu in vrednosti premične dediščine, ki sicer ni v domeni muzejskih institucij, "a prav tako bogati naš prostor in je skrbno varovana in hranjena v zasebnem miljeju, ter o kontinuiteti in identiteti teh zbirk v prihodnosti. Ne pozabimo, da so se veliki, nacionalni evropski muzeji pravzaprav razvili iz bogatih zbirk zvestih zbiralcev, kronistov, zgodovinarjev, ljubiteljev umetnosti, izobražencev …"

Razstava sodi v cikel osebnih pripovedi ob stalni razstavi Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta.

Razstava je odprta do 24. marca.