"Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: 'Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!' Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: 'Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?'" se je v enem svojih zapisov spominjal Finžgar.

Pod naslovom Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja je na ogled gradivo iz Finžgarjeve zbirke, ki jo hrani Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) in doslej še ni bilo predstavljeno širši javnosti. Predstavljena so tudi ohranjena Finžgarjeva pisma iz Plečnikove zbirke pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML).

Razstava, ki jo podpisuje Marijan Rupert, vključuje izvirne predmete, ki jih je Plečnik oblikoval za prijatelja – Finžgarjev ciborij iz leta 1936, kipec za častnega meščana Ljubljane, ki ga je Finžgar prejel leta 1941, in velikonočni svečnik iz leta 1951.

Spremlja jo publikacija, z zgoraj navedenim Finžgarjevim zapisom. Ta nadaljuje z besedami: "On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: 'Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.' Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo."

Po Rupertovih besedah je močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti.

Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK-a, po Rupertovih besedah dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Posebno zanimivi so sprotni Finžgarjevi pripisi pod Plečnikovimi pismi, saj v veliko primerih pojasnjujejo kontekst sporočila, ki ni vselej jasen iz besedila.

Ob obsežni korespondenci pa se je ohranilo tudi precej arhitektovega originalnega gradiva, risb, klišejev, osnutkov, vinjet, ki jih je Plečnik na Finžgarjevo prošnjo – večinoma s skromnim opravičilom, da ni grafični oblikovalec – naredil za naslovnice in oblikovanje revij, knjig, podobic, logotipov.

Plečnik kot velikodušen človek in Finžgar premišljevalec o arhitekturi
V tej korespondenci se nam Plečnik tako deloma razkrije kot arhitekt – kar smo doslej že dodobra poznali –, a tudi kot grafični oblikovalec – kar je bilo doslej malo manj znano – in predvsem kot človek: kot zaupni prijatelj, predan, požrtvovalen, hvaležen, velikodušen in dosledno do konca skromen v izvirnem Frančiškovem duhu. V Plečnikovih pismih Finžgarju pa je pogosto najti razmišljanja o arhitekturi in o položaju umetnika.

Finžgar in Plečnik sta si bila karakterno na prvi pogled različna, Plečnik bolj kot ne asocialen samotar, ki je težko navezoval stike z okolico, Finžgar pa, nasprotno, oseba z izrazitim družabnim in socialnim potencialom. Vendar sta oba svoje umetniško in duhovno poslanstvo dojemala v smislu celibata kot sublimiranega življenjskega imperativa, je še zapisal Rupert.

Razstava bo na ogled do 24. januarja prihodnje leto.