Kakšna je vloga zvonov v življenju ljudi? Kako so se zapisali v slovensko kulturno izročilo? Kako v zadnjem obdobju poteka obnova slovenskih zvonikov in kakšna je tradicija livarne Grassmayr v Innsbrucku?

Slikar Stane Kregar je na razglednici upodobil staro verovanje, da gredo ob veliki noči zvonovi v Rim. Foto: arhiv avtorja
Slikar Stane Kregar je na razglednici upodobil staro verovanje, da gredo ob veliki noči zvonovi v Rim. Foto: arhiv avtorja

Zvonovi v slovenski tradiciji
Zvonovi so imeli nekdaj bolj poudarjeno vlogo v življenju ljudi kot danes, saj so simbolno zaznamovali praznike, z zvonjenjem in bitjem ure pa tudi določali čas ter dnevni in tedenski ritem s potekom domačih opravil. Ljudje so bili na zvonove zelo navezani, ker so bili del zvočne identitete kraja in ponos celotne lokalne skupnosti. Odmev zvonov je prešel tudi v literaturo (spomnimo na Cankarja in njegov znameniti stavek: O, ti svetega Pavla zvon, ki te slišal več ne bom!) in v ljudsko pesem (morda najbolj znani sta Pa se sliš' in Zagorski zvonovi), glasbeni motiv zvonjenja pa sta v skladbi En ego campana uporabila Iacobus Gallus in Nana Forte. Latinsko besedilo povzema širok pomenski okvir, ki so ga zvonovi nekoč imeli, delno pa ga ohranjajo tudi danes: Glejte, zvon se vam nikdar ne oglaša v prazno: hvali resničnega Boga, zvoni bim bam bom, kliče ljudstvo, zbira duhovščino, objokuje pogrebe, lomi strele, določa soboto, spodbuja počasne, uničuje vetrove, pomirja okrutne.

Ljudi je zato še prav posebej prizadel odvzem zvonov zaradi potrebe po bronu v vojaške namene med prvo in med drugo svetovno vojno; zvoniki so ostali prazni in cerkveni prazniki so bili osiromašeni. Ob vojnem odvzemu smo izgubili vrsto zgodovinskih zvonov, vendar se je na Slovenskem kljub temu ohranilo nekaj zvonov iz 14. stoletja. Eden takšnih dragocenih gotskih zvonov še danes vsak dan pozvanja iz zvonika koprske stolnice, leta 1333 sta ga ulila zvonarja Nicolaus in Martinus.

Pritrkavanje je posebej značilno za velikonočno praznovanje, priročnik Ivana Malavašiča pa je s podobo zvonov likovno opremila Marta Jakopič Kunaver. Foto: arhiv avtorja
Pritrkavanje je posebej značilno za velikonočno praznovanje, priročnik Ivana Malavašiča pa je s podobo zvonov likovno opremila Marta Jakopič Kunaver. Foto: arhiv avtorja

"Zvonovi gredo v Rim"
Cerkveno zvonjenje poteka po posebnem razporedu, ob navadnih dneh drugače kot ob nedeljah in praznikih, zvonovi pa spremljajo ljudi tudi ob veselih in žalostnih življenjskih prelomnicah. Posebna šega v povezavi z zvonovi se je izoblikovala za veliko noč, ko zvonovi zaradi spomina na Kristusovo trpljenje in smrt pri maši ob petju Slave na veliki četrtek zvečer umolknejo do velikonočne vigilije v soboto zvečer. Ljudje za to šego pravijo, da se zvonovi zavežejo ali da gredo v Rim, v tem času pa jih je nekoč v zvoniku nadomeščala raglja. Zaradi pomembne vloge pri praznovanju so zvonovi pogost motiv tako na domačih kot na tujih velikonočnih razglednicah, lahko so upodobljeni tako, da po zraku s perutnicami letijo v Rim. Podobno jih je na razglednici v svojem zgodnjem umetniškem obdobju upodobil tudi slikar Stane Kregar, slikarka Marta Jakopič Kunaver pa je zvonove skupaj s pticami simbolno upodobila na naslovnici priročnika za pritrkavanje Pesmi slovenskih zvonov.

Eden najstarejših zvonov na Slovenskem zvoni v zvoniku koprske stolnice in je bil ulit leta 1333. Foto: Andrej Doblehar
Eden najstarejših zvonov na Slovenskem zvoni v zvoniku koprske stolnice in je bil ulit leta 1333. Foto: Andrej Doblehar

Ob sobotni velikonočni vigiliji se zvonovi odvežejo oziroma vrnejo iz Rima in naznanijo Kristusovo vstajenje, zato zvonijo še posebej slovesno. Zlasti jutranji obred vstajenja in procesije na velikonočno nedeljo bogatijo klasične slovenske velikonočne pesmi in pritrkavanje zvonov, melodije pa iz zvonikov izvabljajo pritrkovalci, ki so mojstri ljudske glasbe. Pritrkavanje je posebna slovenska oblika ritmičnega zvonjenja, ki je zelo razširjena in s katero se posebej strokovno ukvarjajo etnomuzikologi, vendar so raziskovalci tudi pri drugih narodih odkrili različne oblike ritmičnega zvonjenja, s katerimi zvočno bogatijo praznike in posebne priložnosti. Številne posnetke slovenskega pritrkavanja in zvonjenja lahko v zadnjih letih spremljamo tudi na družbenih omrežjih in na spletni strani Youtube, s čimer se inventarizira in ohranja slovenska zvonarska dediščina v avdiovizualnem zapisu.

Zvonovi na Slovenskem skozi čas
Večji del zvonov, ki danes prepevajo iz naših zvonikov, je iz obdobja po odvzemu zvonov v prvi in drugi svetovni vojni. V Ljubljani sta med svetovnima vojnama delovali livarni zvonov Strojne tovarne in livarne (ki so nasledile znamenito ljubljansko livarsko tradicijo rodbine Samassa) ter Livarna Št. Vid nad Ljubljano, v Mariboru livarni Zvonoglas in Bühl, na Primorskem so nove zvonove ulivali v italijanskih livarnah. Te livarne so ulivale bronaste zvonove, nasprotno pa so v Kranjski industrijski družbi na Jesenicah ulivali manj kakovostne, a cenejše jeklene zvonove.

V zadnjem obdobju je bilo obnovljenih mnogo zvonikov in zvonov v njih, tudi pet zvonov v ljubljanski stolnici. Foto: Andrej Doblehar
V zadnjem obdobju je bilo obnovljenih mnogo zvonikov in zvonov v njih, tudi pet zvonov v ljubljanski stolnici. Foto: Andrej Doblehar

Gospodarska kriza v tridesetih letih in druga svetovna vojna sta ustavili proizvodnjo zvonov, po vojni so se ulivanju zvonov posvečali nekateri posamezni livarji, celostno in v večjem obsegu pa od ustanovitve leta 1967 v okviru žalske livarne Ferralit, ki deluje danes pod imenom OMCO Feniks. V dobrih petdesetih letih obstoja so v Žalcu ulili okoli 3000 zvonov različnih velikosti in tipov, ki zvonijo iz številnih slovenskih zvonikov.

Zvon je glasbilo, ki ob pravilni uporabi lahko doživi večstoletno starost, obnavljati pa je treba opremo posameznega zvona (kembelj, jarem, elektronski pogon) oziroma skupine zvonov (kompletu zvonov v enem zvoniku pravimo zvonilo) in zvonika. V zadnjem obdobju potekajo številne obnove, s katerimi rešujejo statično-konstrukcijske težave namestitve zvonov ter glasbeno-tehnične posodobitve njihove opreme, ki omogoča blagodejnejšo zvočno podobo in varnejšo uporabo zvonov. Prenove izvajata specializirani podjetji Janeza Moškriča in Krn s sodelavci, nedavno pa se je končala najobsežnejša obnova petih zvonov v dveh zvonikih ljubljanske stolnice, tudi znamenitega zgodovinskega velikega zvona (imenovan Codellijev zvon po naročniku), ki ga je leta 1706 ulil ljubljanski zvonar Gašper Franchi ter ki zvoni samo za največje praznike in posebne priložnosti.

Muzej zvonov Grassmayr v Innsbrucku
V mnogo slovenskih cerkvah so v zadnjih desetletjih kupili nove zvonove tudi v tujini, zlasti v nemških livarnah Perner in Bachert ter avstrijski livarni Grassmayr. Zvonovi slednje livarne iz Innsbrucka donijo med drugim iz zvonika mariborske stolnice, župnijskih cerkva na Hajdini pri Ptuju, Brezovici pri Ljubljani in Kodeljevem v Ljubljani, v Portorožu, Rogaški Slatini in Naklem ter v romarski cerkvi v Sv. Trojici v Slovenskih goricah.

Veliki zvon ljubljanske stolnice iz leta 1706 spada med največje in glasovno najlepše zvonove na Slovenskem. Foto: Andrej Doblehar
Veliki zvon ljubljanske stolnice iz leta 1706 spada med največje in glasovno najlepše zvonove na Slovenskem. Foto: Andrej Doblehar

Letos februarja pa so ob obnovi zvonika mestne cerkve sv. Kancijana v Kranju vanj namestili tudi Grassmayrjev melodični komplet desetih majhnih zvonov (v nemško govorečem prostoru imenujejo tak komplet zvonov, namenjen igranju melodij, Glockenspiel), ki ob različnih urah dneva izvajajo raznolike melodije, ob cerkvenih in ljudskih skladbah tudi slovensko himno Zdravljico in evropsko himno Odo radosti.

Obiskali smo znamenito livarno zvonov Grassmayr v Innsbrucku, ki je bila največja v avstro-ogrski monarhiji in tudi danes ostaja ena vodilnih v Evropi, njihovi zvonovi pa so na vseh celinah v pomembnih cerkvah in drugih spominskih objektih. Zvonarna Grassmayr deluje od leta 1599 in tradiciji izdelave zvonov je zavezana že štirinajsta generacija. Kompleks livarne je umeščen v del Innsbrucka nedaleč od znamenitih skakalnic, poznanih s prenosi zimskih smučarskih poletov, ogledamo pa si lahko livarno, muzej zvonarstva z zvočno sobo in prodajalno literature, spominkov in miniaturnih zvonov.

V muzeju predstavljajo zgodovinske, kulturne, tehnološke in glasbene značilnosti zvonov ter domačo tradicijo, ki je rezultat večstoletne mojstrske obrti, na podlagi katere si – po lastnih besedah – prizadevajo ulivati stradivarke med zvonovi. Ulivanje zvonov je zapleten postopek, povezan s poglobljenim poznavanjem materialno-tehnoloških, fizikalno-akustičnih in zvočno-glasbenih zakonitosti, saj ima vsak zvon ob osnovnem tonu še več kot petdeset različnih (delnih) tonov, ki morajo biti med seboj čim bolj harmonično uglašeni. Zato lahko zaradi raznolikih tonov ter razmerja med durom in molom zvok zvonov ob različnih priložnostih dojemamo bodisi kot žalosten bodisi vesel. Skozi zgodovino so se podrobnosti ulivanja spreminjale, prav tako oblika in oprema zvonov, a osnova ostaja enaka do danes. Celoten postopek je zelo zapleten in to posebno znanje ostaja poslovna skrivnost, sicer pa je rodbina Grassmayr v svoji livarni ulivala tudi druge predmete, med njimi gasilsko opremo in vojaške topove, ne nazadnje pa tudi zvončke za drobnico na tirolskih planinah.

V muzeju zvonov Grassmayr imajo tudi zvočno sobo za preizkus zvonov. Foto: Andrej Doblehar
V muzeju zvonov Grassmayr imajo tudi zvočno sobo za preizkus zvonov. Foto: Andrej Doblehar

Zvonovi imajo pomembno vlogo v cerkvenem letu in življenjih ljudi, a bo letošnje velikonočno praznovanje zaradi epidemije covida-19 spet drugačno, saj ne bo slovesnih javnih obredov, ki jih spremlja tudi pesem zvonov. Zato so v Slovenski škofovski konferenci določili, da bodo na velikonočno nedeljo zjutraj ob osmi uri zvonili v vseh župnijskih cerkvah kot povabilo k tradicionalnemu velikonočnemu zajtrku in praznovanju po domovih.