Dela so začeli na začetku lanskega leta, skoraj 50 let po zadnjih restavratorskih posegih na freski in nekaj več kot 25 let po uničujočem potresu, ki je leta 1997 prizadel italijansko pokrajino Umbrija in s tem številne spomenike.

Konservatorsko-restavratorski projekt na freski iz 13. stoletja je stal 300.000 evrov, ki jih je prispevalo podjetje Ferrari, kar je po poročanju televizije Rai tudi prvi takšen vložek avtomobilskega podjetja v restavriranje umetnosti.

Cimabuejeva freska pokriva 320 x 340 centimetrov veliko površino, nahaja pa se v južnem transeptu spodnje ladje asiške bazilike sv. Frančiška. Bazilika je tudi sicer bogata s poslikavami nekaterih najpomembnejših italijanskih slikarjev – poleg Cimabueja še njegovega slavnega učenca Giotta, pa tudi Simoneja Martinija in Pietra Lorenzettija. V sakralni stavbi je približno deset tisoč kvadratnih metrov poslikanih površin vseh najboljših umetnikov svojega časa, zaradi česar cerkev ni le romarsko središče za vernike, ampak pomembna točka za ljubitelje umetnosti in študente umetnostne zgodovine z vsega sveta.

Cimabue, pomembno ime florentinskega slikarstva poznega 13. stoletja, je fresko naslikal med letoma 1285 in 1288, predstavlja pa Marijo na prestolu z Jezusom, štirimi angeli in sv. Frančiškom. Prav ta upodobitev naj bi bila ena od najzgodnejših upodobitev tega redovnika, ki je ustanovil frančiškanski red. Po legendi naj bi upodobitev celo nastala na podlagi opisa tistih, ki so Franiščka še osebno poznali (Frančišek Asiški je umrl leta 1226).

"Popravki" starejših restavtartorskih posegov
Freska je bila delno preslikana v 16. stoletju, pozneje pa še dvakrat restavrirana – prvi poseg so izvedli med letoma 1872 in 1874, zadnjega 1973. V restavratorskih posegih, izvedenih v 19. stoletju, so nekoliko prirediti nekatere detajle, med drugim brado in ušesa sv. Frančiška, pa tudi obraza Jezusa in Marije. Zaradi zaščitnega premaza, ki so ga uporabili leta 1973, pa je pod sodobno osvetljavo površina rumenkastega tona.

V uničujočem potresu leta 1997 freska ni bila poškodovana. Ta je bil usoden za strop zgornje cerkve, ki se je zrušil in pod seboj pokopal štiri ljudi, med njimi dva frančiškanska redovnika.

Potres ji je prizanesel, umazanija ne
Na slabo stanje freske je vplivala umazanija, ki se, kot je za portal Art Newspaper povedal vodja projekta Sergio Fusetti, tudi kot posledica številnih obiskovalcev bazilike z leti nalaga na površino. Restavratorska dela je izvedla ekipa družbe Tecnireco, ki je pred začetkom del fresko pregledala z rentgenom in infrardečo spektroskopijo. Na ta način so preverili, kateri deli poslikave so izvirni in kateri dodani naknadno. Z analizo so lahko ugotovili tudi, kakšne pigmente je Cimabue uporabljal. Sledilo je čiščenje umazanij in premaza iz zadnjega restavratorskega posega. Da bi se izognili prekrivanju izvirne freske, so tiste dele pigmenta, ki je začel odstopati (šlo je predvsem za azurit, s katerim je naslikano ozadje), nadomestili z nevtralnimi barvami, kot je siva. Po Fusettijevih besedah pa so odstranili vse pozneje dodane doslikave. “Kar vidimo zdaj, je izvirno delo,” pove.

S posegom so restavratorji dosegli stanje freske, ki jo lahko ob rednem letnem čiščenju sproti dovolj dobro vzdržujejo. “V naslednjih 60 ali 70 letih, morda celo sto letih je ne bo treba restavrirati. Zaradi tega bo nadaljnje vzdrževanje finančno bolj dostopno,” pravi Fusetti. Slavnostno odkritje prenovljene freske bo 16. februarja.