Močno se je v Senožečah razvilo prevozništvo, t. i. furmanstvo, posledično pa gostilničarstvo in pivovarska obrt. Po odprtju zadnjega odseka južne železnice med Ljubljano in Trstom leta 1857 je cestni promet skozi kraj sicer drastično upadel.

Že leta 1820 je Janez Dejak tu ustanovil pivovarno, ki velja za eno izmed prvih na Slovenskem. Za primerjavo: naša najstarejša še delujoča pivovarna v Laškem je bila ustanovljena leta 1825. Senožeškemu pivu je dajala prepoznaven okus kakovostna izvirska voda iz bližnjega gozda in bilo je cenjeno tako doma kot v tujini. V sedemdesetih letih sta pivovarno kupila družabnika Rietter in Holt. Kaj se je takrat zares dogajalo in kako je prišlo do prevzema, še ni pojasnjeno, zapis v Edinosti iz leta 1885 pa kaže na to, da so bile narejene nekatere napačne poteze. "G. Dejak [Janezov sin Anton; op. S. K.] je prava korenika staroslavne poznane Dejak-ove (Jozeljnove) hiše v Senožečah, koja je po nemilej osodi kupčijskih kombinacij v tem stoletji uže dvakrat v svojih obče blagotvornih podvzetjih ponesrečila." Leta 1893 je pivovarno prevzela novoustanovljena delniška družba Adria, katere največji delničarji so bili znova Dejaki. Pivovarna je pomembno zaznamovala kraj, saj je veliki večini prebivalstva zagotavljala delovna mesta vse do leta 1924, ko je prenehala delovati.

Kraj, kot ga vidimo na kolorirani litografiji z začetka 20. stoletja, nam lepo predstavi tudi opis v Postojnskem okrajnem glavarstvu iz leta 1889: "Pri vhodu v trg od Postojinske strani opaziš po pobočji z debelimi bukvami in gabri porastel hrib, na kojega vrhunci molé kvišku razvaline starega gradú […]. Ob vznožji tako zvane Preske vzdiguje se grad kneza Porcije, v katerem se nahajajo uradi c. kr. okrajnega sodišča in davkarije. Pod gradom ob stari državni cesti so razprostrana zidanja gg. pl. Garzarolli-jev najlepša poslopja v trgu. S košatimi lipami obsajena pot čez majhen, zidan mostiček mimo poštne hiše pripelje te do farne cerkve, posvečene sv. Jerneju. Prostor okoli nje obdajaj zid, ob kojem stojé velikanske lipe (…)."

Nace Šumi je v knjigi Naselbinska kultura na Slovenskem še leta 1994 lahko zapisal, da je v Senožečah "ohranjen še zajeten del starega stavbnega fonda". Okoli leta 1980 sta bili porušeni nekdanja Dejakova gostilna in zadnji ostanki pivovarniških stavb (Dolenc 1994).
Danes je kraj le še bleda senca svoje nekdanje podobe, kar se navzven kaže predvsem v propadanju stavbne dediščine. V obsežno skupino propadajočih stavb spada tudi mavzolej Antona Dejaka ml. in njegove žene (tam pokopana tudi inž. Alfred Dejak in Ljuba Dejak) na senožeškem pokopališču, in prav tej grobni kapeli je posvečen ta prispevek.

Anton (1833–1887) je bil sin ustanovitelja pivovarne Janeza Dejaka. Janezov brat Josip (Jožef), torej Antonov stric, je bil oskrbnik graščine Porcia in z njegovo prvorojenko iz drugega zakona Jožefo se je poročil pesnik, politik in glasbenik Miroslav Vilhar, ki se je menda prav v Senožečah navzel slovenskega narodnjaštva. Konec 50. let se je pri Dejakovih zadrževal pisatelj Fran Levstik, ki je poučeval Vilharjeve otroke. Z Dejakovimi je bil v sorodu tudi politik in trgovec Viktor Dolenc, podpredsednik političnega društva Edinost, ki je 1884. leta prevzel tudi uredništvo istoimenskega političnega glasila tržaških Slovencev.

Dejakov mavzolej stoji ob severovzhodnem vogalu pokopališča, poleg mavzoleja rodbine Garzarolli. Lepi poznohistorični stavbi sta danes zelo zanemarjeni, Dejakovi zaradi popolnega razpada strehe grozi uničenje. Slikoviti neoromanski mavzolej z dekoracijo nagrobnika v slogu t. i. beuronske umetniške šole je bil zgrajen na začetku prejšnjega stoletja. Zasnovan je na kvadratni talni ploskvi, obteka ga nizek talni zidec, streha je zelo plitva dvokapnica; še leta 2012 je bila na njej bakrena kritina, dokaj nova in v dobrem stanju (podatek posredoval dr. Igor Sapač). Glavna in bočni fasadi so oblikovane v kombinaciji izmenjujočih se horizontalnih pasov kamnitih klesancev in neometanih opečnih zidakov, ki ponekod odpadajo, zadnja stena je le ometana. Prostor pred kapelo je obdan s kovano ograjo z dodatkom litoželeznih artičok. V mavzolej vodi visok polkrožno zaključen vhod, ki ga zapirajo nizka kovana vratca. Fasadni del zaključuje trikotno čelo. Banjasto obokana notranjščina je dekorativno poslikana in opremljena z visokim nagrobnim spomenikom iz apnenca. Ima obliko oltarnega nastavka s parom stebričev, ki nosita trikotno ogredje in zatrep s konzolnim vencem ter križ na vrhu.

Kockasta kapitela in pas z listovnikom okoli ogredja so klesarsko obdelani. V abakusa sta vkomponirana romba s križkasto dekoracijo, ki se v polovični izvedbi ponovita tudi pod bazama stebrov. Linearen ornament krasi tudi notranji stranici ogredja ter polje nad njim s Kristusovim monogramom hi-ro, sestavljenim iz grških črk X (χ hi) in P (ρ ro), ki predstavljata prvi črki grškega imena za Kristusa. V 2. polovici 19. stoletja so bili znova obujeni starokrščanski verski simboli, za kar je imela zasluge predvsem t. i. beuronska šola, ki se je zavestno zgledovala po starokrščanski umetnosti in je bila v sakralni umetnosti tudi pri nas po letu 1900 zelo popularna. Priljubljena je bila monumentalna preprostost, arhaičnost, stroga geometričnost in linearne kompozicije, kar je še posebej ustrezalo nagrobni umetnosti in kar lahko opazimo tudi pri tej kapeli. Napis na plošči Antona predstavi kot velikodušnega, plemenitega in podjetnega človeka ter ljubečega moža, čigar smrt je ženo Ano (1843–1903) močno prizadela.

Anton je leta 1856 še pred prihodom južne železnice odšel v Trst in kmalu obogatel. V Edinosti leta 1885 beremo: "[…] Dejakova hiša se je kakor "Feniks" vzdignola, in dandanes na sto tisoče vrednosti posestva v Trstu, Pulji, Hrpeljah, Senožečah in Hrenovicah posedva". Kot zaveden Slovenec se je 1879. podal v politiko ter bil izvoljen v tržaški mestni in deželni svet, hkrati pa je nadaljeval s trgovskimi posli. V Trstu je imel prodajalno na Trgu sv. Katarine, kar izvemo iz oglasov, objavljenih v Edinosti ("Zalogo okusnega piva Reininghaus pri g. Antonu Dejaku mestnem svetovalcu v Trstu priporočamo vsem gostilničarjem po okolici, dobiva se v boteljah in sodčkih pri g. A. Dejaku junior (piazza S.ta Caterina…"). Ukvarjal se je tudi s prodajo ledu. Odločilna za razvoj ledeničarske dejavnosti v zaledju Istre je bila bližina Trsta in drugih mest v slovenski Istri z velikimi potrebami po ledu. Led so kmetje pridobivali v zimskih mesecih v umetno narejenih kalih in ga potem shranjevali v posebnih objektih – ledenicah. Ledenico je dal Anton zgraditi v Hrpeljah, led pa je nato prodajal na Pescheria nuova in na Via degli Artisti v Trstu. Konec leta 1884 je pristopil k C.-kr. kmetijski družbi kranjski, o čemer sta poročala mdr. Kmetovalec in Edinost; zadnja je zapisala: "Radostno smo čitali v različnih novinah vest, da je gosp. Anton Dejak jun. mestni in deželni svetnik v Trstu kot dejanski ud k c. k. kmetijskej družbi kranjskej pristopil. Kakor čujemo, izvolil si je dotično diplomo v slovenskem jeziku pisano imeti, kojo je v Blaznikovej tiskalnici v Ljubljani elegantno v slovensko-narodnih bojah izdelano […]."

Sodeč po zapisih v Edinosti je bil človekoljub in domoljub, a tega ni obešal na veliki zvon. Njegova podjetnost in z njo povezani uspehi pa so šli konkurenci precej v nos. Časopis je konec leta 1886 poročal, kako je "nek fabrikant kupil par listov, koji so prinesli vest, da je Dejakovo, oziroma Reiningshausovo pivo nezdravo, ker ima v sebi mnogo salicilne kisline. Isti listi hvalijo pa Dreherjevo in Plzensko pivo". Zanimivo je in najverjetneje ni bilo naključje, da je prav pivovarna Dreher iz Trsta (na Piazza della Borsa še danes stoji istoimenska palača, kjer je bila do leta 1928 restavracija s pivovarno) tri desetletja kasneje, ko so morali v Senožečah po upadu proizvodnje piva zaradi konkurence tovarno zapreti, pokupila njihove zaloge in kupila tudi precej njihove opreme, kar je ostalo, pa je bilo prodano za staro železo.

14. avgusta 1887 je Anton pri komaj štiriinpetdesetih letih nepričakovano umrl. Pogreba 16. avgusta se je udeležilo blizu dva tisoč ljudi. Pokojnega je tržaška pogrebna služba Pompe funebri Zimolo s štirimi črnimi konji v spremstvu kočij sorodnikov in prijateljev prepeljala iz Hrpelj v Senožeče. Med spremstvom so bili odličniki iz Štajerske, Primorske, Istre, posebej veliko iz Gradca in Trsta; kvarteta iz tržaškega Škednja pa sta množico z izvedbo pesmi Blagor mu, Miserere in Tiha jamica ganila do solz. Kot je bilo omenjeno, je Antonova nenadna smrt še posebej prizadela ženo Ano, saj sta bila zakonca med seboj zelo povezana. Po njegovi smrti je Edinost zapisala: "Druga podlaga njegovoj vsestranskej sreči je bila ta, da je imel na svojej strani blago, sedaj nevtolažljivo gospo soprogo, kakor je on sam bil, to je bil prav redek a vsestransko vzoren zakon. Ti dve blagi duši ste bili, kakor mej seboj, tako tudi proti vsem stanovom človeške družbe prijazni, dobrotljivi. Zato pa tudi vse žaluje, joka, toži in tarna na zgubi svojega ljubega dobrotnika in usmiljenega očeta."

Enkrat po letu 2012 so tatovi s stavbe ukradli celotno bakreno strešno kritino in od takrat dalje Dejakov mavzolej zelo hitro propada. Ogled grobnice z okolico je danes zaradi odpadanja oboka in opeke zelo nevaren. Za začetek bi bilo treba takoj sanirati vsaj streho, kar bi ustavilo nadaljnje propadanje stavbe. Finančno to ne bi smelo predstavljati večjega zalogaja, le nekaj dobre volje je potrebne.