Razstava in spremna knjižica predstavljata tip križa, ki je dobil ime prav po tem kraju na jugozahodu Francije. Gre za t. i. limoške križe, priljubljene izdelke s podobo Križanega, ki so bili tako priljubljeni, da so jih po zgledu delavnic v Limogesu začeli izdelovati tudi drugod po Evropi, dosegli pa so tudi kraje, ki spadajo danes na slovensko ozemlje.

Limoges je bil že v 6. stoletju pomembno zlatarsko središče, v 12. in 13. pa je postalo eno najpomembnejših središč proizvodnje emajliranih predmetov v Evropi. Sloveli so po svoji kakovosti, k njihovi distribuciji pa je pripomogla tudi lega Limogesa, ki leži ob romarski poti iz Pariza v romarsko središče Santiago de Compostela. Romarji so tako izdelke raznesli na različne konce in na začetku 13. stoletja so se hitro razširili po vsej Evropi.

Postali so tako priljubljeni, da so po zgledu limoških delavnic podobne reči začele izdelovati tudi delavnice drugod.

Razstavo v Narodnem muzeju so naslovili Kristus Kralj (Christus Regnans), saj je predstavljen Križani s kraljevsko krono na glavi, ki prestoluje s križa. Gre pravzaprav za razvoj posebnega tipa, ki se razvije v romanski umetnosti, in sicer zmagovitega Križanega (Christus Triumphans), kjer je Kristus upodobljen s široko odprtimi očmi in krono na glavi. Do začetka gotike je prevladoval ta tip Križanega, ki ima torej odpre oči, je živ, zmagovalec nad smrtjo, pribit pa je s štirimi žeblji – kar pomeni, da sta nogi postavljeni vzporedno in pribiti vsaka s svojim žebljem. V gotiki prevlada pod bizantinskim vplivom način križanja s tremi žeblji (nogi sta prekrižani in je zato potreben en sam žebelj), Kristus pa poudarjeno trpi oz. je s skrivenčenim telesom in zaprtimi očmi omahnil v smrti.

Kot samostojni ikonografski motiv je Kristus na križu dobil najznačilnejši izraz v monumentalnih razpelih romanske umetnosti – viseli so denimo s stropa med prezbiterijskim in ladijskim delom cerkva, umeščali so jih na procesijske križe, oltarne križe, platnice knjig ali na relikviarije oziroma so jih lahko prilagali imenitnejšim pokojnikom v grob. V majhnih dimenzijah pa so bili namenjeni predvsem zasebni rabi in intimnejši kontemplaciji.

V slovenskem prostoru so do zdaj znani štirje primeri Križanih, ki tipsko ustrezajo Križanim iz limoških delavnic oziroma delavnic, ki so nastale pod njihovim vplivom: križ s Križanim iz Lokve na Krasu s konca 12. ali začetka 13. stoletja je najstarejši. Drugi trije Križani, z Vrzdenca pri Horjulu, iz Kopra in Breginja, izdelani v prvi polovici 13. stoletja, pa so brez križa in likovno skoraj enaki.

Limoško razpelo iz Lokve na Krasu je edini nedvomni izdelek limoških delavnic na Slovenskem, za preostale tri pa obstaja domneva, da gre za nekoliko poznejše izdelke lokalnih delavnic iz srednjeevropskega območja, ki so nastale pod vplivom Limogesa. Domnevajo sicer, da je tovrstnih predmetov na slovenskem ozemlju še več, predvsem v zasebni lasti.

Razstava bo na ogled do 30. maja.