Mnogi se danes navdušujejo nad retro izdelki povojnega slovenskega oblikovanja, v starinarnici pa lahko srečamo tudi kakšnega svetnika. Foto: Andrej Doblehar

Za vsakega se kaj najde, saj ima med vsemi ljubljanskimi starinarji Prijatelj tematsko najširšo ponudbo starin, umetnin in zbirateljskih predmetov – od sakralnih umetnin do reliktov socializma, od vrhunskih del likovnih klasikov do anonimne ljudske umetnosti, od drobnih vsakdanjih predmetov do nostalgičnih retro spominkov ...

Jaka Prijatelj se s prodajo starin in umetnin ukvarja že trideset let, tudi zaradi njega je Trubarjeva postala ena najbolj priljubljenih ljubljanskih ulic. Foto: Andrej Doblehar

Jaka Prijatelj že trideset let vodi prodajo starin in umetnin na Trubarjevi cesti, ki je tudi zaradi njega in njegove trgovine postala ena najbolj priljubljenih ljubljanskih ulic in karizmatičnih mestnih predelov. Prijatelj z značilnim in prepoznavnim osebnim slogom nagovarja obiskovalce, Carniola Antiqua pa je za vsakega zbiratelja obvezen del itinerarja po ljubljanskih starinarnicah. V obdobju med vojnama je na Mestnem trgu vodil prvo ljubljansko starinarnico Antika znameniti antikvar Šajn, starine pa je ob drugi ponudbi prodajal tudi Miha Maleš v svojem umetniškem salonu na Kongresnem trgu. Šajn je deloval še po vojni, pozneje so v okviru državnih institucij zasnovali prodajne galerije, kot sta bili Ars in Labirint, število zasebnih galerij in starinarnic pa se je zlasti razmahnilo okrog osamosvojitve, ko je bila omogočena dejavnost tudi zasebnikom. Prijateljeva starinarnica sodi v prav to obdobje, saj deluje od leta 1989, v sodobnem času pa se je uveljavila tudi spletna ponudba starin in umetnin. Jaka Prijatelj in njegova Carniola Antiqua sta bila zaradi posebne karizmatičnosti tudi v navdih za roman Starinarnica Lune J. Šribar, ki je izšel lani pri Mladinski knjigi v zbirki Prvenci.

Starinarnica na Trubarjevi cesti je bila ustanovljena leta 1989, ob prodaji starin, umetnin in zbirateljskih predmetov v trgovini pa so znani tudi po organizaciji dražb. Foto: Andrej Doblehar

Zbiralci in likovna tradicija
Zbirateljstvo je poseben konjiček, ki je povezan s strastjo, znanjem, finančnimi zmožnostmi in ugledom v družbi. Evropski vladarji so denimo stoletja načrtno zbirali dela vodilnih likovnih umetnikov svoje dobe in starejših avtorjev, pozneje pa so te kraljeve oziroma cesarske zbirke predstavljale temelj za osrednje evropske muzeje, kot so pariški Louvre, dunajski Umetnostnozgodovinski muzej ali pa madridski Prado. Pri nas sta bila med najpomembnejšimi zbiratelji plemiča Edvard in Karl Strahl, ki sta pridobila obsežno zbirko umetnin in v starološkem gradu zasnovala zasebno galerijo, mnoga njuna dela pa so danes del stalne zbirke ljubljanske Narodne galerije.

Med znanimi starejšimi slovenskimi zbirkami starin so izstopale Kozlevčarjeva (danes v Muzeju krščanstva v Stični), Sokličeva v Slovenj Gradcu (danes v Koroškem Pokrajinskem muzeju) in Sadnikarjev muzej v Kamniku, ki je delno še ohranjen in situ v domači hiši na Šutni. Današnji zbiratelji bolj prisegajo na slikarstvo slovenskega predvojnega in povojnega modernizma, med najbolj – tudi medijsko – razvpitimi pa sta Igor Lah in Janez Škrabec. Bogate in referenčne likovne zbirke si je s sistematičnim zbiranjem ustvarilo več slovenskih podjetij, a so nekatera končala v stečaju, umetnine pa na dražbah. Za zbiranje pa ni nujno treba imeti velikih finančnih sredstev, saj so zbirateljska področja raznolika in nekatera dostopna prav vsem. Z vztrajnostjo, znanjem in seveda tudi srečo lahko ob sprehodu po ljubljanskih starinarnicah in prodajnih galerijah, še posebej pa ob nedeljah na bolšjih sejmih na Viču in na Bregu za Ljubljanico vsak zbiratelj najde svoj mali zaklad.

Konec marca je v Narodnem muzeju potekala dražba starin in umetnin, pred dražbo pa so ponudbo predstavili javnosti. Foto: BoBo

Ko pade dražbeno kladivce
Za tujino so dražbe starin in umetnin nekaj običajnega, dobesedno vsakodnevnega, pomislimo samo na legendarni mednarodni dražbeni hiši Sotheby's in Christie's ter na vrtoglave izklicne cene, v katerih se ničle v znesku kar nizajo in na tekmovalnost petičnih kupcev, o čemer radi poročajo mediji v rumenih kronikah. Med licitiranimi deli se najdeta tudi kakšna Da Vinci in Rembrandt, a najviše kotirajo dela modernistov prve polovice in sredine 20. stoletja. Govorimo o stotinah milijonov dolarjev, s katerimi si svetovni petičneži lahko kupijo prestižno vilo, najnovejši model jahte ali pa Picassa …

Nam najbližja dražbena hiša evropskega ranga je Dorotheum na Dunaju, ki občasno prireja dražbe v Gradcu in Celovcu, na katerih ponujajo tudi dela slovenskih avtorjev. V slovenskih medijih je v zadnjem obdobju največ pozornosti pritegnila dražba v dražbeni hiši Stadion v Trstu, kjer so decembra 2015 javnosti ponudili likovno zbirko podjetnika in zbiratelja Vanje Lokarja. V Sloveniji so dražbe še vedno prej izjema kot pravilo, pri čemer pa Jaka Prijatelj (s pomočjo antikvarja in strokovnjaka za dražbe Roka Glavana) sicer ni edini na tem področju, ima pa najdaljšo kontinuirano tradicijo, ki sega v leto 1999.

Tokrat je na dražbi zmagala številka 6 in umetnina je dobila novega lastnika. Foto: BoBo

Sprva so bile dražbe v hotelu Union, nato so se selili v Slovenski etnografski muzej, danes gostujejo v Narodnem muzeju. Pri nas se seveda ne obračajo tolikšni denarji in vse skupaj nima takega prestižnega naboja kot v tujini, a je dražba Carniola Antiqua vedno težko pričakovana med strokovnjaki in ljubitelji ter pospremljena z radovednostjo in simpatijami. Na njej se zbere več radovednežev kot kupcev, a se morajo strastni zbiratelji za posamezne izbrane enote oziroma t. i. lote boriti med seboj in s predstavniki naših osrednjih kulturnih institucij.

Kaj danes cenijo zbiralci?
Carniola Antiqua je konec marca organizirala dražbo, na katero so uvrstili 172 starin, umetnin in zbirateljskih predmetov. Najdražje ponujeno delo je bilo z izklicno ceno 25.000 evrov slika Tihožitje s hruško Gojmira Antona Kosa, a je bila po tej ceni prodana šele po dražbi, podobno kot še številna dela – Slovenci imamo očitno še vedno predsodek in strah pred javnim odpiranjem denarnic in predstavljanjem zbirateljskih strasti. Prodali niso Kosove slike Pri toaleti, velikega platna z naslovom Pismo III. (Zapis III.) slikarja Janeza Bernika in prav tako ne Jakopičevih risb in slike. Gre za pomembna dela slovenske likovne umetnosti, a splet okoliščin očitno tem avtorjem ni bil naklonjen. Novi dom pa je dobila slika Žena pred ogledalom Staneta Kregarja. Njegove abstraktne slike so redko na trgu, slika na dražbi pa je iz leta 1953, torej iz časa Kregarjevega znamenitega prehoda v abstrakcijo, s katero je pionirsko posegel v povojno likovno dogajanje in se ključno zapisal v zgodovino modernega slikarstva.

Najdražje ponujeno delo na dražbi je bila slika Tihožitje s hruško Gojmira Antona Kosa, ki so jo prodali šele po dražbi. Foto: Andrej Doblehar
Veliko zanimanja so vzbudili povojni reklamni plakati. Foto: BoBo

Opaziti je, da grafike Zorana Mušiča in Irwinov danes niso več (tako) aktualne, v promet niso šle niti slike srednjega cenovnega razreda sicer znanih in nekoč priljubljenih avtorjev, kljub ugodni ceni v sodobnem času nikogar ne zanimajo baročne sohe svetnikov. Kupci so pokazali zanimanje za retro plakate, manjša likovna dela in okrasne predmete – največ navdušenja in s tem najvišji dvig cen so bili deležni med drugim plakat za planiške skoke, Čargova karikatura Otona Župančiča, Bernikova grafika Stol, leseni relief s podobo Frančiška Asiškega Toneta Kralja in Jakopičevo pismo s spomini na ustanavljanje Narodne galerije v Ljubljani. Zadnje so skupaj s časopisno prilogo Le progress Illustre iz leta 1900, kjer so na naslovnici reproducirali Kobilčino sliko Poletje, kupili v Narodni galeriji.

Dražbe, ki jih vedno spremlja tudi dražbeni katalog, imajo poseben pomen na kompleksnem področju umetnostnega trga ter omogočajo vpogled v zanimanja zbirateljev, pregled nad umetnostnimi trendi in največjo mogočo transparentnost v zvezi s finančnim vrednotenjem starin in umetnin. Obletnica starinarnice Carniola Antiqua in njeno delovanje tako v sklopu trgovine na Trubarjevi cesti kot na področju dražb pa nas še posebej opominja na ohranjanje premične kulturne dediščine, saj že trideset let na poseben način povezuje strokovnjake umetnostnih in muzejskih institucij ter poznavalce in zbiratelje.