Del nakita – najverjetneje je šlo torej za broško oziroma sponko za pritrjevanje oblačil – so sicer med arheološkimi izkopavanji na vzhodu Norveške našli že leta 2021, Norveški muzej za kulturno zgodovino pa je marca letos predstavil nove podrobnosti o najdenem predmetu.

Zemeljsko grudo so sprva pregledali z rentgenom, ki je pokazal, da se pod plastjo zemlje skriva predmet iz zlata in brona. Po odstranitvi zemlje so prepoznali nakit, glede na formo najverjetneje vikinško fibulo, ki je bila v času nastanka verjetno precej priljubljen predmet. Ponazarja v prepleten vzorec stiliziran zoomorfni motiv. Za zdaj še ni jasno, kakšna žival je upodobljena – nekateri domnevajo, da bi osrednja figura lahko predstavljala leva, obdanega s kačami, drugi, da gre konja ali pa zmaja. Fibulo so verjetno Vikingi izdelali s pomočjo glinenega kalupa, kar pomeni, da je šlo za masovno izdelavo.

Kako so Vikingi predmet nosili, ni povsem jasno. Ker takšne vrste nakita nikoli niso našli v kakšnem od izkopanih grobov, tudi ne morejo določiti, ali gre za moški ali ženski nakit oz. ali je bil sploh vezan na določen spol.

Tako oblikovane fibule so bile priljubljene med Vikingi tik pred razširitvijo krščanske vere, kar jo postavlja nekje okoli leta 1000. Vikingi so začeli zaradi ekonomskih, političnih ali verskih razlogov krščansko vero sprejemati ok. leta 900, kot prevladujoča vera pa je krščanstvo med skandinavskimi ljudstvi sredi 11. stoletja. Po razširitvi nove vere je šla takšna fibula iz mode. Medtem ko so imele živalske forme pomembno mesto v vikinški umetnosti, je kontinentalno krščansko ustvarjanje večinoma večjo naklonjenost kazalo abstraktnejšim, geometrijskim motivom (kar nikakor ne pomeni, da živalski motivi ne bi bili prisotni, poglejmo samo otoško umetnost teh stoletji in znamenite insularne rokopise). Elementi vikinške umetnosti z razširitvijo krščanstva v ustvarjanju skandinavskih dežel niso izginili, ampak so se v sožitju z novo ikonografijo ohranili v stvaritvah tistega časa.