V zavodu se je začel nov letnik Sveta umetnosti. Foto: Zavod za sodobno umetnost
V zavodu se je začel nov letnik Sveta umetnosti. Foto: Zavod za sodobno umetnost
Utrinek delovnega srečanja. Foto: Zavod za sodobno umetnost
Potapljanje v skrivnosti Sveta umetnosti
Vzdušje je resno ... Foto: Zavod za sodobno umetnost
Ko je v dolini megleno jutro ... Foto: EPA
Druženje s sodobno umetnostjo se razvija. Foto: Zavod za sodobno umetnost
Utrinek iz sveta umetnosti
Udeleženci so razpravljali tudi o Stereovizijah. Foto: SCCA
Svet umetnosti
SCCA omogoča osebne stike z umetniki. Foto: SCCA
Raziskovanje kuratorskih položajev znotraj galerijskega prostora. Foto: Zavod za sodobno umetnost
Sunek je v Ljubljani potekal med 23. junijem in 2. oktobrom. Foto: RTV SLO

Tečajniki "šole za sodobno umetnost" pišejo dnevnik o spoznavanju sodobnoumetniških praks, ki jih bodo "uradno obvladali", ko bodo pripravili zaključno razstavo in postali kustosi. Sicer pa se na SCCA-ju dogaja marsikaj zanimivega.

8. november 2005
Včeraj, v ponedeljek ,7. novembra, se je v prostorih SCCA, Zavoda za sodobno umetnost – Ljubljana začel deveti letnik izobraževalnega programa Svet umetnosti. Pred tremi leti je Svet umetnosti prerasel v »šolo za sodobno umetnost«, ki jo sestavljajo celoletna tečaj za kustose s sklepno razstavo in seminar iz pisanja, serija predavanj, sklene pa zbornik. Iz leta v leto program postaja kompleksnejši in konceptualno zaokroža številne programe Zavoda SCCA-Ljubljana, s katerimi ta sistematično vzpostavlja strokovno platformo za sodobno umetnost. Ta platforma je bistvena za ravnovesje med umetniško produkcijo in prakso, kritiško in kuratorsko refleksijo, strokovno recepcijo in odzivom širšega občinstva na sodobno umetnost.

Svet umetnosti se je razvil iz potrebe po teoretičnemu in praktičnemu izobraževanju na področju sodobne vizualne umetnosti, saj ta znanja in izkušnje univerzitetni sistem v Sloveniji na žalost ne nudi. Program izhaja iz podmene, da je prihodnje strokovnjake treba (na)učiti veščin in metod, jim omogočiti pridobitev znanj in vpogled v kritiški in teoretski aparat, saj jim bo vse to pomagalo pri spoprijemanju s kompleksno materijo sveta umetnosti.

Tečaj za kustose omogoča poglabljanje praktičnih in teoretičnih znanj, vezanih na delo kustosa pri koncipiranju in izvedbi razstav. Izbrani tečajniki bodo pod mentorskim vodstvom Nevenke Šivavec (kustosinja v Likovnem salonu v Celju) in Alena Ožbolta (umetnika) izoblikovali koncept razstave in jo junija 2006 postavili v Galeriji Škuc v Ljubljani. Tečaj dopolnjujejo delavnice, ki potekajo pod vodstvom različnih strokovnjakov in so namenjene pridobivanju praktičnega znanja (odnosi z javnostmi, organizacija razstav, dokumentacija, sistem in denar, priprava kataloga); srečanja z umetniki in kustosi; branje besedil; raziskovalne naloge in študijska potovanja po Sloveniji in tujini.

Doslej je tečaj za kustose končalo 55 ljudi, zaposlitev jih je našlo veliko; nekateri domala takoj po opravljenem tečaju, medtem ko so drugi aktivni kot samostojni kustosi, tudi v mednarodnem prostoru. To je jasen kazalec, da pionirski tečaj za kustose za sodobno umetnost, ki pri nas in v širši regiji edini ponuja teoretična znanja in praktične izkušnje za ta vedno bolj priljubljeni in hkrati zahtevni poklic, odpira možnosti strokovnjakom za resno delo in delovanje na področju sodobnih umetnosti. Ob tem novejši seminar iz pisanja o sodobni umetnosti, ki smo ga dodali šoli pred tremi leti, zapolnjuje še eno vrzel v izobraževalnem sistemu pri nas, in sicer na ravni teoretske in kritiške refleksije. Seminar spodbuja pisanje o sodobnih umetniških praksah ter inicira nove diskurze in metode zapisovanja in zgodovinjenja umetniških praks. V prvih dveh letnikih je seminar obiskovalo 14 potencialnih piscev. V zadnji številki Likovnih besed, še zadnji preostali reviji za likovno umetnost pri nas, smo v prijaznem sodelovanju z urednicama odprli rubriko Sveta umetnosti, ki bo predstavljala besedila, napisana v okviru seminarja iz pisanja o sodobni umetnosti. Nekatere kot delovne naloge pri posamičnih delavnicah (časopisna kritika, tekst za katalog, zgodovinjenje umetniških praks in gibanj, kritiški diskurzi, kolumna, interpretacija umetniškega dela, predstavitev na televiziji itn.), druge kot zaključne in samostojne eseje.

Tematsko zaokrožene serije predavanj so doslej v slovenski prostor (pogosto v sodelovanju z našimi partnerji tudi na Hrvaško in Slovaško) pripeljale 42 domačih in tujih kustosov, umetnikov, kritikov in teoretikov, ki so govorili o temah, relevantnih za razumevanje kompleksnega sveta sodobne umetnosti in načinih reflektiranega in odgovornega delovanja njegovih akterjev. Pet zbornikov z besedili v slovenskem in angleškem jeziku pa je dosežke vsakoletnega programa ponudilo tudi v zapisani obliki in jih tako ohranilo za bodoče rodove.

Barbara Borčić, direktorica SCCA - Ljubljana, Saša Nabergoj, voditeljica Sveta umetnosti

9. november 2005
Že prvi dan tečaja za kustose se je porodilo veliko pričakovanj in še več idej, predlogov ter možnosti. Tako smo v torkovem jutru proti SCCA-ju na Metelkovo prihajali polni energije, veseli novih poznanstev, s priročniki za kustose v rokah in pripravljeni na nov delovni dan, ki ga je določal precej obsežen urnik.

V torek se je intenzivnost dela še malo stopnjevala in takoj smo se z Jano Intihar Ferjan začeli poglabljati v pomen dokumentacije in arhiva pri delu kustosa. Podrobneje smo spoznali delovanje dokumentacije v Moderni galeriji, kjer predavateljica kot višja muzejska svetovalka skrbno ureja in zbira koristne informacije, ki jih bomo pri koncipiranju razstave kustosi morda uporabljali.

Branka Stipančić, svobodna kustosinja in "druga torkova" predavateljica, nam je približala delo kustosa kot urednika kataloga in nas opozorila na pogoste začetniške napake ter na široko polje delovanja, ki ga delo kustosa zahteva. Seznanila nas je z različnimi možnostmi in variantami katalogov, zato so vprašanja kar deževala.

Tečajniki smo odmor izkoristili za spoznavni klepet ob kavi, saj je usklajeno in konstruktivno delovanje skupine ključnega pomena za celoletni izobraževalni proces. Že nas je v projektni sobi čakala oblikovalka Metka Dariš in nam predstavila vse pasti, ki lahko čakajo urednika kataloga pri sodelovanju s tiskarji, z lektorji, s prevajalci in z oblikovalci. Zelo nas je motivirala z zagotovilom, da je z iznajdljivostjo mogoče premostiti večno pomanjkanje finančnih sredstev. Po dvodnevnem intenzivnem absorbiranju informacij smo se vidno utrujeni tečajniki poslovili in odnesli domov zajeten zbornik tekstov, ki ga bo treba čim prej odpreti.

Sandra Belšak

REFLEKSIJA
Resničnost kot šov se še vedno dobro prodaja. Izziv, kandidati, kamere - snemamo! Od začetka tedna se za naklonjenost gledalcev (in posledično sočne melone) borijo gorile v enem izmed evropskih živalskih vrtov. Se je mar krona stvarstva že izpela? Kaj pravite na tole:

Sedem mladih (neznanec in šest neznank, tako ali drugače študioznih, željnih novih znanj in izkušenj, z enoletnim skupnim ciljem), dva mentorja, tedenska srečanja, centimetri besedil, zlata vredne izkušnje in nasveti strokovnjakov, ki razstavam pomagajo na svet, raziskovalne naloge, načrt in izvedba razstave.

Res ni običajnega postopnega izločanja kandidatov in več milijonov vrednega zmagovalca, je pa skupinica nadobudnih zelencev, ki zaenkrat le sluti, v kaj se podaja.

Za začetek so 7. in 8. 11. svoje delovne izkušnje z nami delili strokovnjaki za organizacijo razstav, stike z javnostmi, finance, dokumentacijo in urejanje katalogov. Kot zelo dragocene se bodo v tem letu zagotovo izkazale njihove telefonske številke in elektronski naslovi, pospremljeni s toplim povabilom k uporabi.

Tema, ki se je ponovila domala pri vseh, je denar. Ta vedno večji problem slovenske kulture. Najboljše rešitve pa k sreči niso nujno najdražje, so se strinjali ...

Nam bo uspelo? Za začetek si na koledarju označite 22. 6. 2006 - s pripisom Galerija Škuc. (Podrobnosti sledijo.)

Sabina Dečman, udeleženka tečaja za kustose

10. november 2005
Šele dva dneva predavanj, pa imamo več domačih nalog kakor v srednji šoli!
Toda začenjamo s polno paro; najprej se moramo spoprijeti s teoretičnim ozadjem in se prebiti čez priporočene tekste, ki jih bomo naslednji teden obravnavali tudi z mentorjema. Tako bomo počasi postavili trden koncept ali vsaj začetno konstrukcijo naše razstave. ... Dobro se sliši, "naša razstava" ... Vsi tečajniki smo navdušeni nad dejstvom, da smo končno dobili priložnost uresničiti skupinski projekt na področju, ki nas najbolj zanima, si ga zamisliti in izpeljati, seveda z veliko pomočjo in pod strokovnim vodstvom SCCA-ja, toda vseeno z našim znanjem, z našimi idejami in predvsem z našo iznajdljivostjo.

Sodelujoči strokovnjaki so nas motivirali z osebnimi izkušnjami; zelo zanimivo je bilo na primer predavanje Nives Zalokar iz Moderne galerije, ki nam je predstavila pravi galerijski "action movie", sestavljen iz napetih prizorov dogovarjanj z umetniki, logistike priprav, zbiranja sredstev, obvladovanja nemogočih situacij in končnega adrenalina pred odprtjem. Bojana Leskovar nas je opozorila na morebiten udarec mimo, če ne bomo med snovanjem naše razstave podrobno razmislili o njeni utemeljitvi, dobri predstavitvi in promociji, torej če ne bomo poskrbeli za t. i. "odnose z javnostmi", ki imajo glavni pomen pri odmevnosti kulturnega dogodka. Dušan Dovč in Mateja Lazar pa sta proti koncu popoldneva prizemljila naše začetne vehementne ideje s predstavitvijo sistema, ki deluje znotraj kulture in umetniške produkcije nasploh, denarja, ki jima je namenjen, in njunega depresivnega medsebojnega razmerja.

"Sošolci" smo se na koncu dneva zmenili, da gremo v akcijo takoj, ko preučimo pojme "kritika modernizma", "poststrukturalizem" in "dematerializacija umetniškega objekta". To so samo trije od osemindvajsetih, ki jih moramo predelati do naslednjega tedna, pa vendar nič v primerjavi z neskončnim planetom sodobne umetnosti, ki ga bomo odkrivali v naslednjih mesecih ...

Maja Lozić

11. november 2005
Sobota zjutraj je in … In jaz se še vedno pridno otepam realnosti meglenega jutra v toplem gnezdu iz rjuh. Po hitrem prebujanju ob kavici pa na gorenjsko. In tam na Jezerskem srečam sonce. Potem dobra domača župica, kratek predah za siti izdih ter vdih, pa je že tu. Prezgodnji mrak namreč in naznanilo hitro bližajoče se noči.

Sobotni večer je in … In jaz, kot že cel teden, urejam misli o tečaju, ki je padel name (ravno toliko, če ne še bolj, kakor jaz nanj) v ponedeljek in ponovno, enako zgoščeno, še v torek. Veliko miselnega urejanja se je in se bo še imelo zgoditi to leto. Veliko študija in dela naložiti, vložiti in čez slabih osem mesecev izložiti. Začelo se je že zanimivo. In vse kaže, da zna biti kar naporno. Po prvih izkušnjah v naši mladi skupinici pa tudi (in predvsem!) zanimivo, poučno, kreativno in, kar je veliko vredno, veselo.

Tako za branje danes ni ostalo prav veliko časa. (Bo morda večer študiju kaj bolj naklonjen?) No, pa saj je bil pretekli teden kar aktiven. Kaotičen sicer, a vseeno, če že ne resnično študijski, lahko mirne vesti rečem vsaj prebiralni (in poslušalni). In sem tako skakljal po zgodovini umetnosti (tu moram glede na izobrazbo soudeleženk še veliko nadoknaditi), pa po novejših teorijah novejše umetnosti, prek točk in linij Kandinskega pa vse do (ponovnih) simulakrov z občasnim počitkom(?) ob Loliti ter seveda predpisani Šuvakovićev Pojmovnik. (Mar res nimamo tako izdelanega pojmovnika moderne in postmoderne umetnosti v slovenščini? Sramota?). Popoln zločin? … Torej, če prej ne, jutri nestrpno čaka kup(ček) tiskanega znanja za ponovni napad.

Tako. Za dušo (in možgančke) je bilo ta teden precej dobro poskrbljeno. Mogoče pa bo naslednji teden kaj bolj naklonjen tudi reševanju finančnih težavic brezposelnega.

Torej, sobota zvečer je in spodaj podpisani (in po prvih vtisih tudi vseh drugih šest, vsaj za eno leto, sokustosinj) se že nestrpno veselim ponovnega torkovega srečanja.

Gaber Lesjak

13. november 2005
Kar zgodaj sem se zbudila, pa sem vseeno malo zamudila (spet zamudila, da ne bom drugič zamudila življenja!) drugi dan modulov. Malce preveč časa sem si vzela za kofe in cigareto. To dvoje pač potrebujem, da skočim v nov dan in seveda ne preslišim kakšnih novih zanimivosti in dneva samega.

Brez sape (kajanje ubija) sem pritekla v projektno sobo, kjer nam je Jana Intihar Ferjan, ona dela v Moderni, govorila o dokumentaciji. Pravzaprav o (ne)kreativnem zbiranju, urejanju in arhiviranju raznih pomembnosti. Dokumentacija nam zelo natančno dokaže koliko, tudi kreativnega, dela smo že opravili. Kaj in kako je to bilo videno.

Po kratkem odmoru smo nadaljevali urejanje katalogov, kar je skoraj 70 odstotkov dokumentacije po končani razstavi. Branka Stipančić, kuratorka, svobodnjakinja (čudovita ženska). Govorila je o osebnih izkušnjah pri delu kustusinje in urednice pri izdaji katalogov. In ob njenih pripovedih je bila moja glava v trenutku polna idej. Ja! Kako? Aha! Seveda! Jaz bi tako! Mi bomo drugače!

Velik ali majhen katalog? Poln slikic, pametno besedilo Joj! ... aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.... O.k. In spet sem tukaj in mirno poslušam. Glava pa je po tihem še zmeraj producirala nove ideje. To pa je že kreativen del in pri tem je viden koristen in lep izdelek. In seveda nam je nekaj njenih dobrih izdelkov pokazala. Super!
Kosilo pa naprej ...

Metka Dariš, paranoična oblikovalka. Ona nam je s humorjem razložila urejanje katalogov čisto praktično. Vključno s problemi, ki nas lahko dohitijo ali pa sicer povozijo.

Nataša Berk

14. november 2005
Kadar razmišljamo o umetnosti kot taki, se lahko strinjamo, da je to zelo kompleksen pojem. Da si razširimo obzorje in intelektualno raven, si izbiramo različne motive za šolanje.

V okviru SCCA-ja smo si izbrali tečaj za kustosa in tako postali tečajniki. To leto druženja s kolegi in osebjem SCCA-ja nas bo popeljalo od študijskih popotovanj, debat, druženja z umetniki, dokumentacije, financ, prek PR-a in vse do postavitve razstave, kar je naš skupni cilj, ki ga želimo izpeljati najbolje.

Uvodno srečanje nam je prek komunikacije s predavatelji kot tudi s kolegi pustilo ogromno različnih vidikov, mnenj in interesov, kar nam pomaga najti skupne interese, da izpeljemo razstavo. Vsi se zavedamo, da nas čaka izredno težko in študijsko naporno leto, zato ga bomo izkoristili za ploden in profesionalen jezik med umetniki, mentorji SCCA-ja in navsezadnje nami tečajniki. Plod našega dela bo opazen ob koncu leta. Novim plodnim in ustvarjalnim dnem naproti.

Čas je pomemben, pa najhitreje mine.

Janja Gojkovič



19. december 2005
Druženje s sodobno umetnostjo se zanimivo razvija. Vse skupaj postaja zapleteno: srečanja z umetniki, branje besedil in neformalni sestanki se vrstijo, vtisov pa toliko, da jih je zdaj že težko strniti v kratek sestavek.

Predprejšnji vikend smo v prekmurskem Središču, v t.i. Artcentru preživeli kratke delovne počitnice, namenjene medsebojnemu spoznavanju in predstavitvi umetnikov, ki smo si jih sami izbrali; tako smo posredno izrazili svoja mnenja, prepričanja ali bolje, svoje navdušenje nad deli iz "sodobnega arta". Ozračje je bilo nedvomno navdihujoče, debate in razmišljanja so se zavlekla pozno v noč. Domov grede smo se v Mariboru ustavili na otvoritvi razstave Prostori prehoda (Continental Breakfast), ki je meni osebno pustila nekoliko nerazumljiv vtis o sicer zelo zanimivih delih, kar me je ravno zdaj, ko tole pišem, spomnilo na besedilo Victorja Misiana (predvsem na odličen Gabrov povzetek) ter na njegove pojme prepoznavanje-neprepoznavanje, poistovetenje in katarza. Mariborska razstava mi je pustila dosti prepoznavanja, toda malo poistovetenja, tako nekako. Če sem sploh pravilno razumela Misianove misli? Treba bo še enkrat skozi besedilo ...

Ob tolikih teoretičnih osnovah in subjektivizmih se mi na trenutke zdi, da mi bo razneslo možgane, po drugi strani pa uživam pri počasnem umikanju svojega do zdaj pretežno estetskega vrednotenja umetnosti pred spoznavanjem s celostnimi koncepti in zgodbami, ki jo delajo temeljitejšo in udarnejšo, bolj kot sem si mislila.

Maja Ložič

20. december 2005
V zadnji delovni teden starega leta smo tečajniki vstopili na nekoliko drugačen način. V programu tečaja za kustose so med drugim predvidena tudi srečanja z umetniki (obiskali smo že Marka A. Kovačiča, jutri pa se bomo pogovarjali z Marijo Mojco Pungerčar, ki trenutno razstavlja v Galeriji P74) in tako smo v ponedeljek obiskali študente Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Pobudo za tovrstno srečanje je dal Damijan Kracina, ki je prejšnji teden kot gostujoči umetnik v razredu Luja Vodopivca študente vodil skozi enotedenski seminar, v okviru katerega so bodoči kiparji realizirali krajše projekte in jih predstavili tudi nam - bodočim kustosom.

Tečajniki smo bili navdušeni nad idejo Damijana Kracine, ki nas je spodbudil k stiku z "našo generacijo" umetnikov, kar je za bodoče konstruktivno delo med umetniki in kustosi koristno, če ne celo nujno. Ker smo še vsi, tako študenti 4. letnika kiparstva kot tečajniki, v fazi intenzivnega učenja, je ovir v komunikaciji manj in strah pred neznanim minimalen, zato dialog steče hitreje.

Zelo koristna se mi je zdela misel, ki jo je ob koncu srečanja poudaril Damijan Kracina in ki je ne znam navesti dobesedno: potrebno si je vzeti čas in se poglobiti v umetniško delo, saj je hitro absorbiranje in ostajanje zgolj na površini premalo za dobro razumevanje sodobne umetnosti. K slednjemu veliko pripomore obisk umetnika v ateljeju, še posebej zanimiva izkušnja pa je obisk študentskega ateljeja. S tem smo se strinjali vsi tečajniki.

Sandra Belšak

21. december 2005
Med minutami ob jutranji kavi v mislih preletim obveznosti današnjega dne. Torkov dan začenjamo z predavanji v predavalnici šole za sodobno umetnost in nadaljujemo z osebjem SCCA-ja in tečajniki šole za sodobno umetnost z razstavo, ki jo je pripravila Marija Mojca Pungerčar z naslovom Stereovizije. Izbrana dela na razstavi se navezujejo na ustvarjanje zgodb, ki so povezana z otroštvom Marije Mojce Pungerčar in krajem Mirna Peč, od koder tudi izhaja. V projektu Stereovizije izpostavi vprašanje časovnih sprememb, ki so se zgodile na določenih izbranih lokacijah, ki ga povezuje s svojim očetom. V drugem delu predavanja v Galeriji P74 nam predstavi projekt V akciji, kjer opozarja na odnos med novimi oblikami porabništva in spreminjanja mestne četrti na Tržaški cesti v Ljubljani. V tem primeru izpostavi vprašanje selitev nakupovalnih središč na obrobje mesta, sočasno s selitvijo nakupovalnih središč pa propada profana arhitektura v tem okolišu.

Med pogovori z avtorico razstave smo izvedeli marsikatero pomembno življenjsko izkušnjo, prek katere bomo morda morali tudi sami. Končala bi lep torkov dan z eno izmed misli Marije Mojce Pungerčnik,ki sem jo zasledila v članku Čas svetlobe: Fotografija pomeni skupnost. Kjer ni skupnosti, ni zgodb, ni zgodovine. Kjer ni zgodovine, ni identitete.

Janja Gojkovič



22. december 2005, preko SMS
Na SCCA-ju so nam omogočili osebne stike z umetniki, z njihovimi pogledi na današnjo družbo ter posledično na politično ureditev (umetnosti), celoten sedanji svet, sedanjo umetnost, in kar je najpomembnejše, stike z njihovimi načini izražanja vsega aktualnega, širšega in ožjega dogajanja. In vse to se odraža v izrazu sodobne umetnine, torej izrazu sodobnega sveta. Z našimi umetniki dobivamo odzive na družbeno dogajanje okoli nas.

Irena Orel


27. januar 2006
Nov dan, torej nova naloga. Raziskujemo kuratorske položaje znotraj galerijskega prostora in različne načine delovanja galerij. Izbrala sem poseben fenomen, ki ni galerija, ampak muzej premoderne umetnosti. Fenomen pa zato, ker so leta 2002 na pobudo ustvarjalcev premoderne umetnosti v nekdanjem kmečkem gospodarskem poslopju ustanovili muzej premoderne umetnosti. Tako sem se odpravila v Spodnji Hotič, ki se nahaja blizu centra Slovenije geos. Po ogledu muzeja premodernih sem opravila kratek intervju z premoderneži, Vladimirjem Lebnom in Vinčijem. Kratek intervju se je razvil v celodnevno razpravo, tako da sem si ustvarila bolj jasen pogled na delovanje muzeja kot tudi na ustvarjanje in njihove poglede na lastna dela. Če sodobno umetnost dojemamo kot izstopanje iz tradicionalnih form, potem lahko premoderneže uvrščamo v sodobneže. Čeprav vidimo v nekaterih delih tradicionalno formo, s svojimi idejami, ki so polne humorja, dekorativnosti, simbolike, ilustrativnosti, ustvarjajo likovni jezik, ki je v svoji dekadentnosti nekaj posebnega.

Janja Gojkovič
28. januar 2006
Kaj manjka tivolskim psom?

V torek sledi predstavitev druge raziskovalne naloge … Na kup moram vreči ves material, ki se mi je nagrmadil ob triurnem pogovoru s kustosom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Moji hektični zapiski, cel kup galerijskih katalogov in nezapisane misli me silijo k dolgemu razmišljanju in neskončnemu ždenju za računalnikom … Ko sem se pripravljala na pogovor, sem prebrskala cel kup internetnih strani in literature, kolikor sem je pač našla. Zabavno izhodišče so se mi zdeli Ljudje s tivolskega gradu umetnika Saša Vrabiča, ki je leta 2002 predstavil vse zaposlene v MGLC-ju; končno sem videla, kako izgledajo nekateri ljudje, o katerih berem in katerih delovanje vsi spremljamo. Med pogovorom s kustosom Božidarjem Zrinskim pa sem izpostavila predvsem razstavo Grafitarji, katere koncept in razstavna strategija sta se mi zdela nenavadna za tako "resno" institucijo, kakršna je grafični center. Pa sva šla lepo od začetka: "Nooo, kaj pa danes dejansko grafika pomeni, saj grafiti so na neki način grafika, ja, a niso, stvari grejo naprej, saj slikarstvo tudi ni več samo olje na platnu …". Gulp. Res je. Predebatirala sva še zadnji grafični bienale Sunek, ki se je zgodil lani poleti in ki sem ga jaz na žalost zamudila. Končno sem ga vprašala po njegovem najpomembnejšem napotku za nas, bodoče kustose, in je rekel takole: "Izkoristite mentorje "u nulo"! Dajte jih na preizkušnjo!" Najlepša hvala, g. ZrinskiJ, točno to bomo naredili! Na koncu sem mu v zahvalo po nesreči p­olila čaj po katalogih, za boljši vtis …

Maja Lozić

29. januar 2006
Trije meseci tečaja. Trije meseci pogovorov, razprav, branja, študija in razmišljanja. In po teh treh mesecih se mi počasi, a z bleščečo jasnostjo, izkristaljuje pogled na tole podjetje, ki se mu reče umetnost. In je kristalno jasno, da je vse (vsaj zame) še zelo megleno. Predvsem pa ni nič tako, kot se zdi. In to, se zdi, še najbolj trd(n)o drži.

Toliko možnosti, toliko (različne) produkcije, toliko videnj in toliko vedenj. In en koš. Umetnost. Človek si lahko misli in reče kar koli, samo, da ni zanimivo, pa je nemogoče. Navdihujoče. (In včasih malo demoralizarujoče)

Zaenkrat se kaže, da imajo vse te prakse in institucije (in ljudje) le en skupen imenovalec, ki pa je seveda dandanes (ali kdaj ni bil?) tako očiten, da najbrž sploh ne bi bil vreden omembe, če ne bi bil tako pomemben (za preživetje

ljudi ali umetnosti?) denar. Ta skrita (?) energija sveta.

Pri vsakem sre

čanju, pa naj si bo to z umetnikom ali direktorjem najrazličnejših ustanov, se je pogovor slej ko prej zataknil tudi pri denarju. Žal, tako to je. Ali na srečo? A tudi na tako "banalne" stvari morajo misliti igralci tudi v tem sistemu … in komaj čakam, kaj bo glede tega odkril U3 pod Krpanovo taktirko ...

V torek pa že nova naloga. Predstavitev galerijskega prostora in njegovega kustosa oziroma voditelja. Bi bilo seveda dolgčas, če se ne bi ravno meni pri tem vsaj malo zataknilo. Voditelj prvega izbranega prostora si nikakor ni mogel vzeti časa za intervju (čas je vedno problematična zadeva - in to je druga stvar, ki je vsem sodelujočim v umetnosti skupna). Izberem drug prostor. Direktorica je žal ravno odšla na mesečne počitnice. V tretje gre rado! A le za las. Vodjo ujamem še zadnji trenutek pred odhodom - in prijazno si odtrga slabo urico zame. Kar malo premalo časa, a vseeno dovolj za neki hiter pogled v delovanje mlade galerije. Upam, da tudi dovolj za malo bolj kritično premišljevanje o tem prostoru. A do torka je še dolga - skoraj dva dni ...

Toliko koščkov! Super sestavljanka je tale umetnost. Včasih človeka sicer lahko pripelje na rob obupa, a upanje, da bodo ti koščki nekoč z večjo gotovostjo padli skupaj in prikazali nekakšno celostno sliko, je več kot razburljivo. In potem se koščki spet premešajo ...

Gaber Lesjak

31. januar 2006
Intenzivnost torkovega tečaja je spominjala na tisto v središčanskem Art centru, kjer smo decembra tečajniki predstavljali prve raziskovalne naloge. Tokrat smo prezentirali druge, in sicer pozicijo izbranega kustosa oz. kustosinje in razstavnega prostora.

S pripravami smo začeli takoj po novem letu, saj je bilo treba opraviti intervju z izbranim kustosom, proučiti njegove tekste, prediskutirati najodmevnejše projekte, se prebiti skozi razstavni program galerije in končno (in tudi najtežje): vzpostaviti kritično distanco do vsega omenjenega.

Tako smo v torkovem dopoldnevu začeli debato o poziciji kustosa na splošno in jo podkrepili s konkretnimi primeri. Nabor kustosov in galerij je bil pester, kot je pestra tudi naša skupina. Po večurnih zanimivih predstavitvah in diskusijah smo misli morali nemudoma preusmeriti na naslednjo veliko nalogo, ki nas kmalu čaka: predstavitev koncepta razstave.

Sandra Belšak

24. marec 2006
Brez naslova ni teksta ...

... in brez teksta ni konteksta in brez konteksta ni koncepta in brez koncepta ni razprave in brez razprave ni razstave. Brez muje se še čevelj ne obuje in brez nič ni nič, ampak lenoba je kreativna in počasi se daleč pride, predvsem pa kjer je volja, je pot. Baje.

V mislih predelujem svojo virtualno razstavo. Ne zdi se mi ravno utopična, izvedljiva pa tudi ne preveč. Razmišljam o alujevcih in famulovcih in nekakšni interdisciplinarni povezavi s še kakšno drugo stroko. Fino bi bilo opazovati potek sodelovanja in preobrazbo prostora, ki nima nikakršne povezave z galerijo. Ali stvar postane umetniški predmet, ko je postavljena v galerijo, ali neki prostor postane galerija, ko se vanj umesti umetniško delo? Bo v tem mojem zamišljenem prostoru umetniško delo delovalo le postavljeno, razstavljeno ali celo podtaknjeno? Kaj se zgodi, če se prostora umetnik loti na 'site-specific' način, in kaj, če prostor popolnoma ignorira in sledi svojemu lastnemu razstavljalnemu principu? Kakšen odnos bodo do prostora vzpostavili obiskovalci in koliko težav bo nastopilo pri razporeditvi umetniških del? Danes so me navdušila dela neke mlade kiparke, ki jih želim vključiti v projekt, pa je že teh za samostojno razstavo ... Prevračam fiktivni kubus in se izgubljam v vprašanjih. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.

Maja Lozić
25. marec 2006
... pa je šla ena urica v nič. In to kar med spanjem…

In se spet počasi zavedam, koliko je vredna vsaka ura, kajti če je bilo prej mojega časa v izobilju in sem bil pridružen član tistih, ki tarnajo nad pomanjkanjem dela/denarja, sem sedaj prevzel častno članstvo v klubu »pomanjkanje časa«.

… a kaj bi tarnali! (saj ni časa za to)

Se nam je pa v zadnjih dveh tednih (večinoma po moji »krivdi«) na tečaju zgodila situacija, moja redna torkova odsotnost namreč, ki bo znala precej vplivati na naše delo. No ja – pa saj bi težko rekel, da sem kaj precej pametnega doprinesel k našim srečanjem. Sem bil pa zato večkrat pametno tiho. Še najbolj bo to prizadelo torej mene, ker ne bom več redno prisostvoval srečanjem z umetniki (in, da ne bo pomote – naši skupinici, ki mi je v tem času, kar prirasla k srcu …).

V tistih redkih uricah, ki sem si jih odtrgal prejšnji teden za umetnost, no ja – za naš tečaj, sem manično brskal po možgančkih in spletu (za knjižnico, žal – ni bilo časa), upajoč da najdem Tisto delo, ki bi ga rad predstavil vsaj sotečajnicam, če že ne postavil v galerijo, da bi lahko okoli njega (in del ostalih) razvila plodna diskusija, od katere nekako pričakujemo, da bomo imeli več mi, kakor pa dela sama. Ampak saj zato tudi gre, včasih, pri umetnosti, da imajo kaj od nje tudi njeni porabniki. In je treba postati aktivni uporabnik, da se ta namen resnično lahko začne dosegati.

… ker se prej omenjene ure ne da več dobiti nazaj, jaz pa sem si vsaj za vikend privoščil nekaj več spanca, se mi sedaj že mudi naprej (ah, ta prekleti čas) bom tukaj ustavil svoje pisanje (kot ponavadi, še preden bi zares kaj povedal) …

Vas (domnevam, da to beremo samo neposredno vpleteni) pa lepo pozdravljam!

… in nič tarnat! (ni časa)

Gaber Lesjak

26. marec 2006
Debata o konceptu je na vrhuncu ali drugače - jutri, na rednem torkovem srečanju, bi se morali odločiti. Ker sem se pri "delitvi vlog" odločila za zbiranje sredstev, sem še toliko bolj nestrpna, saj je treba začeti pisati prošnje sponzorjem in se prijavljati na razpise. Žal je intenzivnost nekoliko upadla (mogoče temu botruje pomladanska utrujenost), a verjamem, da bodo vremensko prijaznejša jutra imela učinek tudi na "projektno sobo" na Metelkovi.

Sandra Belšak

27. marec 2006

POMLAD, poletje, jesen, zima in spet POMLAD. Ko se prebudimo iz predolge zimske stagnacije, si zaželimo novega konstruktivnega začetka. In spet na začetku, s kolegi, tečajniki SCCA-ja, iščemo skupno rdečo nit, ki nas imaginarno povezuje pri postavitvi razstave. Individualnost ali zedinjeno sodelovanje, "nadgrajevanje" naših konceptov je na nivoju statične dinamike. Posledično si izberemo svojega umetnika, s svojo, z našo argumentacijo konkretnega umetniškega dela. Izbor ali sodobnost ali neizbežno slikarstvo. Skupni imenovalec je seveda moja lastna presoja - Simon Hostnik. Refleksija naših mentorjev na izbore umetnikov bo danes, v sobi 6, na zavodu za sodobno umetnost. Naj govori erotika ...

Janja Gojkovič

15. junij 2006

Dela je na pretek, nekateri udeleženci tečaja so bolj, drugi manj aktivni – naš »navdih« je še vedno koordinatorica skupine. Bliža se najlepši del projekta: postavljanje razstave v Rogu, ki se začne v ponedeljek in se naslednji dan nadaljuje v Škucu. Upamo na najboljše, delamo vsak po lastnih močeh.

Sandra Belšak

16. junij 2006
Aaaaaaghr ..., zmešalo se mi bo od komunikacije. Z umetniki, sodelavci, tiskarjem, oblikovalcem, z galeristi, s tehniki ..., ima me, da bi se po vsakodnevnih štirih urah telefonskih pogovorov in divjanja sem in tja po Ljubljani usedla na tla pred tovarno Rog in po sistemu ne vidim in ne slišim počakala do odprtja. Imamo še teden dni časa za priprave, naslednji četrtek se že začne dogajanje s predotvoritvenim performansom Vlaste Delimar in Milana Božića, ki bosta prenočila v tovarni in ji s tem »povrnila odvzeto ji energijo«. Te energije pravzaprav že dolgo ne manjka, Rog se je z meseci spremenil v slikovito postojanko ustvarjalnosti. Prav zato bo toliko težje vanj vsaditi naš projekt, ko pa je že sam sprehod po prostorih, nekaterih natrpanih z računalniško opremo, drugih praznih, pripravljenih za plesalce, tretjih, polnih materiala za obnovo in še vedno vonjajočih po nekdanjih strojih, navdušujoč.

V soboto pleskamo stene v Rogu. V ponedeljek začnemo napeljevati kable in postavljati inštalacije. V torek postavimo fotografsko razstavo v Galeriji Škuc in vzpostavimo računalnik z interaktivno internetno stranjo. Pod strop obesimo projektor in končamo. Vrnemo se v Rog, kjer nadaljujemo z obešanjem grafike, nameščanjem televizij, čiščenjem prostorov ...

Vabljeni na odprtje v petek, 23. junija!

Maja Lozić

Se nadaljuje.

SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana
Svet umetnosti, šola za sodobno umetnost, letnik 2005/2006
Voditeljica šole: Urška Jurman
Svetovalka šole: Barbara Borčić
Koordinator šole: Tevž Logar
Mentorja tečaja za kustose: Nevenka Šivavec in Alen Ožbolt
Mentor seminarja iz pisanja: Miško Šuvaković
Spletna stran: https://www.worldofart.org