Ob tej priložnosti je Središče za javno zgodovino v sodelovanju s programsko skupino Slovenska zgodovina na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti UL organiziralo pogovor, pri katerem so sodelovali zgodovinarji Aleš Gabrič, Peter Mikša in Bojan Balkovec.

"Povojna komunistična oblast je film, tako kot Sovjetska zveza, videla kot eno najmočnejših sredstev propagande," je po kratkem pregledu začetkov slovenskega filma pojasnil Aleš Gabrič, ki se ukvarja z zgodovino slovenskih kulturnih institucij. "Intenzivno začne investirati v kinematografe z novo opremo za predvajanje zvočnih filmov, ustanovijo pa tudi podjetje za proizvodnjo filma. V tistih prvih povojnih letih je v duhu centralizacije veljalo, da naj bi filmi prikazovali skupno, jugoslovansko stvarnost, kar koli naj bi že to pomenilo," je povedal Gabrič.

Po uspehu filma Slavica (1946), ki je nastal v produkciji srbske hiše Avala film, a skoraj v celoti s hrvaško zasedbo in ekipo, so tudi Slovenci objavili razpis za svoj filmski projekt. Za ekranizacijo je bila izbrana novela Cirila Kosmača Očka Orel, ki pa so jo "pod nadzorom bodisi cenzure ali prišepetovalcev od zunaj", tako Gabrič, še nekajkrat predelali. "Film Na svoji zemlji je bil posnet kot kompromis med željami režiserja, scenarista in nadzornikov, ki odobravajo sredstva."

In vendar je bil Na svoji zemlji specifično slovenski film. "V sklopu propagande NOB-ja je v slovenskih filmih pogosto prisotno tudi prikazovanje simbolne krajine. Že film V kraljestvu zlatoroga, denimo, je spregovoril o največjem slovenskem simbolu, Triglavu. Podobna je simbolika v prvem zvočnem filmu," opozarja Peter Mikša. "Ko se partizani v filmu prebijajo na Soriško planino, izrecno omenijo našo Baško grapo. V slovenski film so na simbolni način prenesli bolečino Slovencev, ki so ostali na drugi strani rapalske meje."

Film Na svoji zemlji je postavljen na Primorsko, v zadnji dve leti osvobodilnega boja. V ospredju so prebivalci tipične vasi, ki so najprej trpeli italijansko in nato še nemško okupacijo; odpor je zanje priložnost, da se osvobodijo tuje nadvlade. Film je hkrati vojni film o partizanskem boju in tudi film, ki pokaže vas in njene prebivalce, ki so ta boj enotno podpirali.

Kdo je kdo slovenskega filma
Štiglic je snemal kmalu po drugi svetovni vojni, večinoma na Primorskem. Glasbo zanj je podpisal Marijan Kozina, fotografijo in montažo pa legendarni snemalec Ivan Marinček.

Pred kamero so stopili naturščiki in slovenski gledališki igralci, za katere je bil to prvi nastop na filmu. Poleg Štefke Drolc so imeli vloge v filmu tudi Aleksander Valič, Stane Sever, Majda Potokar, Oskar Kjuder, Jože Gale in drugi. "Imeli smo več Hamletov in Orestov kot pa partizanov," je o prvih posnetih kadrih pozneje komentiral režiser. Igralci so bili vajeni gledališkega patosa, ki pred kamero ne deluje najbolje.

To med drugim ponazarja tudi, da je bilo nastajanje filma učni proces za vse vpletene. "Začetek filma je bolj posrečen kot nadaljevanje, ker se bolj drži scenarija in individualizacije igralcev," ocenjuje Gabrič. "Proti koncu so že odlomki, ki zvenijo kot agitpropovski govori in upam si trditi, da so bili dodani naknadno. Tudi prizor pohoda na Trst, ki ga niso mogli posneti v Trstu, ker smo ga Slovenci takrat že izgubili, deluje precej banalno." Dvajset let pozneje je tudi Štiglic komentiral, da bi se film moral končati tam, kjer se je začel – v Baški grapi.

"Primož Trubar slovenskega filma"
Pred premiernim predvajanjem novembra 1948 je Slovenski poročevalec zapisal: "Ta dogodek pomeni za nas prav toliko kot Trubarjev nastop za našo književnost in Linhartov za slovensko gledališče."

Leto pozneje (1949) je bil Na svoji zemlji kot prvi slovenski oziroma jugoslovanski film predstavljen v tekmovalnem programu filmskega festivala v Cannesu.

Ob 70-letnici je film, posnet na 35-milimetrskem traku, dočakal digitalno restavracijo.

Več podrobnosti o nastajanju in kontekstu filma boste izvedeli v videoposnetku.