Najuglednejša slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture v Sloveniji se že vrsto let imenuje nagrada Metoda Badjure. V zadnjem času je več strokovnih teles in posameznikov na področju filma predlagalo razširitev imena nagrade, in sicer v nagrado Milke in Metoda Badjure. Spremembo imena je potrdil tudi svet Slovenskega filmskega centra, so sporočili.

S tem si želijo poudariti premnogokrat spregledani prispevek Milke Badjura kot pionirke slovenske kinematografije in skupno ustvarjalno moč zakoncev Badjura, ki jo je odlikovala kreativnost, vztrajnost in strast do filma.

Milka Badjura (1902–1992) je bila slovenska filmska montažerka in režiserka, ki je pripadala predvojni pionirski generaciji filmskih ustvarjalcev in velja za ustvarjalko, ki je postavila temelje nacionalne filmske produkcije.

Že pred drugo svetovno vojno sta z možem Metodom Badjuro ustvarila okoli trideset kratkih filmov, predvsem etnografskih oziroma kulturnih filmov ter celovečerni film Triglavske strmine (1932).

Njuni so tudi prvi filmski posnetki smučarskih skokov v Planici (1934) in nagrajeni kratki dokumentarni film Slovensko primorje (1948). Kot montažerka si deli nagrade, ki so jih prejeli filmi v režiji Metoda Badjure, Naši lipicanci (1951), Božidar Jakac (1969) in Pomlad v Beli krajini (1953). Veljala sta "za požrtvovalen in vztrajen filmski par, ki se je za nacionalno kinematografijo v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja materialno in emotivno angažiral".

Po moževi smrti se je Milka Badjura posvetila montaži in sodelovala pri trinajstih celovečernih filmih, med katerimi so klasike Vesna (1953), Balada o trobenti in oblaku (1961) in Sedmina (1969). Za svoje delo pri filmih Matjaža Klopčiča, Zgodba, ki je ni (1967) in Na papirnatih avionih (1967), kjer je pokazala modernejšo senzibilnost, je leta 1968 prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Zadnja leta pred upokojitvijo je delala na televiziji kot montažerka filmskih obzornikov in igranih TV-serij, kot sta Dekameron (1971) in Mladost na stopnicah (1973).

Nekaj filmov je tudi režirala. V petdesetih letih se je kot režiserka podpisala pod dokumentarna filma Kroparski kovači in Od Blok do Planice. "Gore so v njenih filmih pridobile mitske razsežnosti, iz njenih gibljivih slik pa je vselej izžarevalo hrepenenje po višavah," so še zapisali pri SFC-ju.