Film je premiero doživel zunaj tekmovalnega programa. Foto: EPA

S filmom Odrasli v sobi (Adults in the Room) je evropski film dobil enega sila redkih primerkov igranega celovečerca na temo aktualne evropske politike. Za to je očitno bil potreben ustvarjalec, kakršen je Gavras, ki danes velja za pravo ikono evropskega političnega filma. Ta žanr je v drugi polovici preteklega stoletja predstavljal eno najprodornejših filmskih smeri nasploh, predvsem Gavrasova filma Z (1969) in Pogrešani (Missing, 1982) pa danes veljata za klasika tega vala – zadnji mu je leta 1982 celo prinesel nominacijo za oskarja in zlato palmo v Cannesu.

86-letni Costa-Gavras danes ne snema več tako pogosto kot nekoč in se h kameri vrne samo ob najpomembnejših zgodbah. Foto: Venice Film Festival

Gavras danes pri 86 letih filmov ne snema več tako pogosto kot nekoč in se na prizorišče vrne samo ob najpomembnejših zgodbah. Grška gospodarska in politična kriza mu je predstavljala prav takšno izhodišče, še posebej zaradi spornih načinov, kako so se v zgodbo vmešale evropske institucije. "Evropa je s svojimi ukrepi ponižala Grčijo," je svoje občutke ob tej temi razložil Gavras. "Grško ljudstvo je zaradi njih postalo revno. Plače so še danes vedno nizke, nezaposlenost je še vedno 28-odstotna, med mladimi celo 50-odstotna. Veliko mladih se je med krizo preselilo nazaj k staršem, saj drugače ne bi mogli preživeti. V teh številkah vidim največje ponižanje.“

Film ni dokumentarec, ampak predstava
Namen filma je prek resničnih dogodkov prikazati, kako je bilo videti zakulisje političnih dogovorov med ključnimi akterji reševanja grške krize. "Zelo pomembno mi je bilo, da to zgodbo povemo natančno. In pomembno je zdaj govoriti o Evropi, saj je trenutno v zelo slabem stanju. Evropska komisija je v zadnjih 15 letih imela dva predsednika, Barrosa in Junckerja. To sta predsednika, ki sta ves čas sprejemala napačne odločitve. Juncker je denimo iz Luksemburga, svoje države, naredil pravi fiskalni raj. Cela vrsta največjih podjetij ima zdaj svoj sedež prav tam in ne plačujejo davkov. Da o Barrosu sploh ne govorim, ker je še toliko slabši. Dogodki v Grčiji so se razpletli kot posledica njunih dejanj in ljudje tam zaradi tega zelo trpijo. In še dolgo bodo.“

Gavras opisuje film kot tragikomedijo. Nekatere anekdote so zares tako neverjetne, da deluje film kot komedija zmešnjav. Foto: Venice Film Festival

Čeprav gre za igrani film, je želel Gavras ostati zvest resničnim dogodkom in resničnim akterjem evropske politike. Ker so nekatere anekdote tako neverjetne, se vse skupaj zdi kot neke vrste komedija zmešnjav. "Film Odrasli v sobi je komična tragedija. Ali pa tragikomedija, kakor želite. Tragedija, ker je ljudi tako strah vseh težav, s katerimi se spopadajo. Komedija pa … ker imamo vsi radi dobro komedijo. (smeh) Film sem posnel, ker trenutni položaj to narekuje. V veliki meri pa tudi zato, ker gre za predstavo. Stvari je vedno treba videti iz različnih perspektiv. Ena nujno potrebna perspektiva, ki jo je tudi sicer treba imeti v življenju, pa je vedno tudi ironija oziroma komedija."

Janis Varufakis s članoma igralske zasedbe filma Alexandrosom Bourdoumijem in Christosom Loulisom. Foto: EPA

Izstopa dvoličnost evropske politike
V filmu denimo vidimo, kako je Michel Sapin, francoski finančni minister, ob Varufakisovem prvem uradnem obisku v Parizu pokazal dva popolnoma različna obraza. "Sapin je Varufakisu na zaprtem sestanku evforično izrazil podporo, le nekaj trenutkov pozneje pa je na novinarski konferenci pred mediji popolnoma spremenil stališče in mu obrnil hrbet. Francija je v bizarnem položaju. Po eni strani je poskušala pomagati Grčiji, po drugi pa želi biti blizu Evropi in predvsem Nemčiji. Gre za nekakšen akrobatski položaj. In to je položaj, ki se vleče že zelo dolgo.“

Podobno komičen je portret nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubla, ki je bil najbolj neomajen pri vztrajanju, naj Grčija še naprej izvaja stroge varčevalne ukrepe. Schäuble v tem satiričnem kontekstu priklenjen na invalidski voziček celo spominja na lik dr. Strangelova iz kultnega filma Stanleyja Kubricka. "Schäuble je s svojimi potezami predvsem branil svojo državo, z njo pa tudi Evropo, a le zato, ker je ta pomembna za Nemčijo. Za grške ljudi mu ni bilo pretirano mar. Vseeno pa so bile njegove odločitve venomer v skladu z njegovimi načeli, zato ga spoštujem. Pa čeprav so bile njegove poteze za Evropo katastrofalne."

V filmu vidimo tudi igralko italijansko-grških korenin Valerio Golino. Foto: EPA

Piko na i v filmu Odrasli v sobi pa vendarle predstavlja prikaz predstavnikov evropske trojke, ki so v Grčijo vkorakali kot arogantni, brezčutni in pretenciozni birokrati. "Preprosto so vkorakali v pisarne grškega ministra in so od njega zahtevali, da jim izroči vse, kar so želeli. Morda so v filmu videti nekoliko karikirano, a takšni so tudi v resnici."

Varufakis tudi sam storil nekaj napak
Večina filma Odrasli v sobi pa se vendarle vrti okoli dejanj Janisa Varufakisa (igra ga Christos Loulis) neposredno po zmagi stranke Siriza na volitvah leta 2015, ko se je moral spoprijeti s svežnjem varčevalnih ukrepov, ki so ga Grčiji predpisale evropske institucije. Čeprav je Gavras zagovornik Varufakisovih metod, pa vendarle meni, da je minister storil nekaj napak, ki so že takoj okrnili njegovo podobo v grški javnosti.

"Varufakis je storil dve veliki napaki. Prvo že kar takoj po volitvah, ko je privolil v intervju v svoji hiši, za veliko mizo, s Panteonom v ozadju, skupaj z ženo, ki je zelo bogata. To je bila katastrofa. Druga napaka je bila, ko se je na uradnem obisku v Londonu pred mediji pojavil v navadni usnjeni jakni. Grkom je bilo jasno, da mora minister nositi kravato in biti lepo oblečen. Te stvari so že takoj okrnile njegov ugled v javnosti."

Von der Leynova prinaša novo upanje za spremembe
Varufakisova pot se je na koncu končala s porazom, a je po režiserjevem mnenju ta politik vseeno predstavljal pomemben zgled, kako je mogoče tudi na najvišji ravni uveljaviti alternativo prevladujočemu neoliberalizmu, pa čeprav ta zveni že skorajda utopična. Po Gavrasovem mnenju njegove ideje kljub porazu niso pokopane. "Te ideje so še vedno prisotne v evropski politiki. Nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen bi lahko kaj storila v tej smeri. Tudi francoski predsednik Emmanuel Macron je v izjemnem govoru na Sorboni leta 2017 podal drzno vizijo, kakšna bi morala biti Evropa. Tudi sam sem bil tam in njegove besede so me zelo razveselile. Nekakšno gibanje vsekakor obstaja. Uničenje, ki ga je povzročil grški primer, je Evropi zadalo tako močan udarec, da česa takšnega institucije po mojem mnenju ne bodo mogle še enkrat ponoviti. Zato ostajam optimističen. A v razumni meri.“

Costa-Gavras pravi, da se danes bolj počuti Francoza kot Grka. Foto: EPA

Odrasli v sobi danes predstavlja enega redkih primerkov igranega političnega filma, saj so to tematiko v veliki meri prevzeli dokumentarci. Gavras se vendarle ne strinja povsem s to ugotovitvijo. "Igrani politični filmi so še vedno tam, a se jih režiserji lotevajo drugače. Včasih smo v teh filmih dajali večji poudarek ljubezenskim zgodbam in komediji, danes pa so te politične zgodbe bližje življenju. Politični filmi danes ne govorijo nujno o moči. Kaj sploh je politično? Če nekaj rečete ali objavite, je tudi to politika. Kaže se tudi v naših povsem vsakdanjih odnosih z drugimi ljudmi."

Sinu Romainu že vnaprej povedal, da se bodo spravili nanj
Čut za politične teme v filmu je podedoval tudi Gavrasov sin Romain, le da se jih on loteva na bistveno bolj abstrakten in simbolen način, in to v polju glasbenega videa. "Všeč mi je, da je Romain ubral nekoliko drugačno pot kot jaz. Vedno je bil zelo samostojen. Snemati je začel že zelo zgodaj, pri 15 ali 16 letih. V vseh teh letih se je name po nasvet obrnil samo enkrat, ko ni vedel, kako se znebiti senc igralcev na stenah. Takrat sem mu povedal, kako je treba postaviti luči višje, da sence padejo na tla. Res sem vesel, da je našel svojo pot.“

Romain Gavras je z videospotom Stress za skupino Justice leta 2007 posnel enega najboljših videospotov po prelomu stoletja, a je bil tudi izredno kontroverzen, saj so ga obtoževali provokativnosti in rasizma. Kako je on kot oče spremljal te burne razprave v francoskih medijih? "Že vnaprej sem mu odkrito rekel: 'Romain, vsi se bodo spravili nate. Nekateri tudi zelo agresivno.' To se je potem tudi res zgodilo. A nekateri so mu stopili tudi v bran. Chris Marker je denimo napisal zelo lep članek o tem videu in to nas je zelo osrečilo. Vsekakor pa so bili odzivi dejansko res ekstremni.“

Ustvarjalci filma Odrasli v sobina premieri na Lidu. Foto: EPA

Na premieri filma v Benetkah tudi Varufakis
Čeprav film Odrasli v sobi govori o Grčiji in je režiser tudi sam rojen v tej državi, pa se Costa-Gavras danes bolj počuti Francoza kot Grka. "V Franciji živim že od leta 1955. Imam francosko družino, z njimi se pogovarjam v francoščini. Moja grščina z leti postaja vse slabša. Ne uporabljam je veliko. Tudi svoje filme snemam v Franciji. Po rodu pa sem vsekakor Grk. Tega ne moreš nikoli pozabiti.“

Premiere filma v Benetkah se je udeležil tudi Janis Varufakis, ki je na ta način osebno preveril, kako je njegova knjiga zaživela na velikem platnu. Režiser pravi, da je bil njegov odziv pozitiven. "Bil je zelo ganjen. In srečen," nam na koncu pove 86-letni Gavras.