Pa ne samo zato, ker je pod vprašajem udeležba nekaterih ključnih nominirancev. Režiser Kenneth Branagh in igralec Ciarán Hinds, na primer, ki sta nominirana za film Belfast, sta po nedavni podelitvi baft zbolela za covidom in bosta morala pokazati negativen rezultat testa, če se hočeta udeležiti nocojšnjega slavja. V enaki situaciji je še marsikdo drug: po dveh tednih predoskarjevskih zabav in podelitev nagrad število primerov covida-19 v Hollywoodu po nekaterih poročilih strmo narašča.
Prav tako negotov je izid nocojšnjega večera: po dolgih mesecih, ko se je zdelo tako rekoč neizogibno, da bo oskarja za najboljši film domov odnesel neovestern Moč psa, psihološka srhljivka v režiji Jane Campion, so se karte premešale. Namesto da bi psihološka drama sledila linearni premici na poti do zmage, kot je to lani uspelo Deželi nomadov, se je v zadnjem trenutku začela tehtnica prevešati proti drugemu celovečercu v ženski režiji. Coda, majhna družinska drama v produkciji pretočnega ponudnika Apple TV+ in v režiji Sian Heder, je trenutno po številnih ocenah celo favorit za najbolj želeno nagrado večera.
Coda (naslov je akronim za termin Child of deaf adults, Otrok gluhih staršev), portret ribiškega življenja v Massachusettsu, je s 375 tisoč pretočnimi ogledi daleč najmanj gledan film v šopku nominirancev, a je v zadnjem mesecu najprej osvojil nagrado SAG (za najboljšo igralsko zasedbo) in nato, kar šteje še več, priznanje PGA, ki ga podeljuje producentski ceh v Hollywoodu.
Komu koristi preferenčna glasovnica?
Nagrada PGA je ključen dejavnik pri napovedovanju oskarjev ne le zato, ker je zadnja od velikih nagrad pred oskarjevskim spektaklom, ampak predvsem zato, ker jo izbirajo, tako kot oskarje, s pomočjo preferenčne glasovnice. Tak sistem pa ni naklonjen filmom, ki občinstva razdelijo: Moč psa ima sicer goreče privržence, a se številnim zdi tudi "dolg, hladen in zamorjen", kar pomeni, da ga bodo uvrstili na deveto ali deseto mesto glasovnice in mu s tem močno znižali povprečno oceno. Coda, po drugi strani, je nezahtevna, a topla zgodba o odraščanju, ki jo je težko sovražiti: tudi če je številni člani Akademije ne bodo dali na prvo mesto svojih glasovnic, pa bo vsaj na njihovem drugem ali tretjem mestu, kar bi na koncu lahko bilo dovolj za zmago.
"Sindrom Bena Afflecka"
Morda se bo Codi obrestovalo celo to, da je bila Sian Heder spregledana pri nominacijah za najboljšo režijo: nekateri člani Akademije bodo iskali kategorijo, v kateri lahko to "napako" popravijo. Točno taka situacija se je pred leti obrestovala za film Misija Argo; Ben Affleck je bil kot režiser spregledan, kar je številne ujezilo, film pa je na koncu postal nepričakovani zmagovalec večera.
Dobimo še tretjo režiserko z oskarjem?
Letos je oskar za najboljšo režijo ena od najtrdnejših napovedi: 67-letna Novozelandka Jane Campion je prva ženska v zgodovini, že drugič nominirana za najboljšo režijo, in če ji tokrat uspe veliki met, bo tretja ženska z oskarjem v tej kategoriji (po Kathryn Bigelow leta 2010 in Chloé Zhao leta 2021).
Prav tako bi bilo najbrž varno denar staviti na igralca Willa Smitha (v drami Kralj Richard je upodobil očeta Venus in Serene Williams) in na Troya Kotsurja (v Codi igra ribiča v finančni stiski).
V ženskih igralskih kategorijah je situacija manj razvidna. Med stranskimi vlogami je bilo največ navijanja za Ariano DeBose, ki je v Zgodbi z Zahodne strani odigrala svojo prvo večjo vlogo. Med glavnimi ženskimi vlogami bo najbrž marsikdo glasoval za popolno preobrazbo Jessice Chastain v teleevangelistko Tammy Faye (The Eyes of Tammy Faye), čeprav ji načrte lahko prekrižata še Penélope Cruz (Vzporedni materi) ali Olivia Colman (Izgubljena hčerka).
Producenti ne vedo več, kako naj še snubijo gledalce
Po lanski skrčeni ceremoniji na Union Stationu v Los Angelesu se spektakel letos vrača v – do roba napolnjeno – dvorano Dolby, tradicionalni dom oskarjev. Gledanost je lani strmoglavo padla (za polovico), zato bo producent Will Packer trend skušal obrniti z različnimi prijemi, med drugim s podelitvijo nagrade #FanFavorite za film po izboru ljudstva. Na dušo nam bodo pihali tudi z živo izvedbo pesmi We Don’t Walk About Bruno iz Disneyjeve animacije Encanto, pa čeprav ta pesem sploh ni v nominirani peterici.
Tehnične kategorije potisnjene ob rob
Že dve uri pred osrednjo podelitvijo bodo razdelili nagrade v osmih "tehničnih" kategorijah in nato drobce zahvalnih govorov predvajali v okviru prireditve v živo. Ta poteza, ki naj bi oklestila "dolgočasne" dele šova, je v očeh številnih članov Akademije skrajno nespoštljiva do filmskih delavcev in njihovih branž. Nekateri povabljenci se zato iz solidarnosti ne bodo sprehodili po rdeči preprogi.
Dogajanje bodo – in to je še en mejnik v zgodovini oskarjev – povezovale tri voditeljice: Amy Schumer, Wanda Sykes in Regina Hall. To bo prvič v zadnjih štirih letih, da podelitev ne bo samo kolaž skečev in podeljevalcev brez osrednjega lika voditelja.
Ali predsednik Zelenski sodi na oskarje?
Amy Schumer je prejšnji teden izrazila željo, da bi se prek videopovezave v podelitev vključil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Neuradno je bilo rečeno, da je predsednik vabilo odklonil, potrjeno pa je, da bo del večera tudi "opomin na vojno v Ukrajini". (Zvezdnik Sean Penn je v intervjuju za CNN v svoji tipični maniri napovedal, da bo "javno stalil" svoja oskarja, če se bo izkazalo, da Akademija Zelenskega sploh ni povabila k besedi.)
Sprehodimo se še enkrat med vsemi nominiranci za najboljši film. Razvrščamo jih po verjetnosti, da iz gledališča Dolby odnesejo glavno nagrado večera.
MOČ PSA (The Power of the Dog)
Režija: Jane Campion
Število nominacij: 12 (najboljši film, režija, igralec v glavni vlogi, igralec v stranski vlogi (dvakrat), igralka v stranski vlogi, prirejeni scenarij, scenografija, zvok, fotografija, montaža in glasbena podlaga).
Akademija, ki praviloma raje nagrajuje filme, ki apelirajo na srce, kot tiste, ki apelirajo na um, je morda presenetila s poplavo nominacij za komorno psihološko dramo o starih družinskih zamerah in o veliki škodi, ki jo povzročajo vsiljene predstave o moškosti. Moč psa, ki ob odjavni špici najverjetneje gledalcem ne izzove katarzičnih solz sreče ali olajšanja, ampak predvsem tiho grozo, je odklon od tradicionalnega oskarjevskega filma – še najbližja vzporednica bi bila kriminalka Ni prostora za starce iz leta 2017.
Poleg vsega drugega je Moč psa tudi nesporno kvirovski film, ki seksualnost prikaže kot širok spekter in ne dopušča enoznačnih razlag ali preprostih sklepov. Benedict Cumberbatch, ki si ga pred tem filmom najbrž nihče ni predstavljal na ameriškem Zahodu, je sijajen v vlogi zakrknjenega, odljudnega Phila, ki s karikirano možatostjo skriva svojo pravo identiteto in je zato v isti sapi antagonist zgodbe in njen najbolj tragični lik. Večplasten je tudi njegov odnos z mladim nečakom Petrom (Kodi Smit McPhee), ki se giblje v sivem območju med ljubosumjem, ogroženostjo, zaščitniško držo in privlačnostjo. Moč psa se ne trudi, da bi ugajala, da bi nagovorila univerzalna vprašanja ali ponudila točko identifikacije za vsakega gledalca. Vprašanje pa je, koliko članov Akademije se na tihem strinja s Samom Eliottom, ki je pred časom javno godrnjal o tem, da "homoseksualnost pa že ne sodi v ameriški vestern". Zmaga Moči psa, pa čeprav morda zaslužena, bi prav tako še enkrat podčrtala, kako zelo kroničen je odpor Akademije do bolj humornih tem.
CODA
Režija: Sian Heder
Število nominacij: 3 (najboljši film, igralec v stranski vlogi, prirejeni scenarij).
Leta 1987 je Marlee Matlin pisala zgodovino kot prva gluha dobitnica igralskega oskarja (za Otroke manjšega boga). Letos za oskarja sicer ni nominirana, zdi pa se, da se ji bo v panteonu oskarjevcev pridružil Troy Kotsur, ki v Codi igra njenega moža. Družinska drama je v številnih pogledih tipičen ameriški indiefilm: popisuje odraščanje 17-letne Ruby (Emilia Jones), nadarjene pevke, ki pa je razpeta med obet štipendije za glasbeni kolidž in pričakovanja staršev: tihi dogovor je bil, da bo šolo obesila na klin in pomagala na družinskem ribiškem čolnu. Potrebujejo jo, ker je edina slišeča oseba na krovu in pogosto edina vez družine z okolico.
Coda, v nasprotju s francoskim izvirnikom La Famille Bélier (2014), po katerem je bila posneta, v vloge gluhih protagonistov ni stlačila slišečih igralcev (čeprav je studio sprva zahteval zvezdniško udeležbo). Več kot polovica dialogov v filmu se odvije v ameriškem znakovnem jeziku. Zmaga Code bi bila tako velik mejnik za boljšo zastopanost, še posebej za Hollywood, ki je v preteklosti že večkrat nagradil prikaze invalidnosti, ki so jih upodobili igralci brez teh invalidnosti.
Seveda pa ima film tudi svoje nasprotnike, in to ne samo takih, ki ga odpišejo kot sladkobno, konvencionalno melodramo. Gluhega kritika Liama O'Della je denimo zmotila implikacija, da "se morajo gluhi sprijazniti z nedostopno okolico, pravi občutek izpopolnjenosti pa lahko dobijo samo s pomočjo slišečega lika, Ruby". "Coda na popolnoma napačen način pristopa k problematiki nedostopnosti, kar je tako sporno kot tudi škodljivo."
BELFAST
Režija: Kenneth Branagh
Število nominacij: 7 (najboljši film, izvirni scenarij, režija, igralec in igralka v stranski vlogi, zvok, izvirna pesem).
Belfast je klasičen oskarjevski film: črno-bela, v preteklost zazrta, avtobiografska drama, s katero režiser podoživlja viharno zgodovinsko obdobje, v katerem je odraščal. Mar ni to točno enak koncept kot tisti, ki je Alfonsu Cuarónu in njegovi mojstrovini Roma (2018) prinesel deset oskarjevskih nominacij in tri kipce, tudi za najboljšo režijo? A Roma in Belfast sta v svojem bistvu dva precej različna podviga: če je mehiški režiser preizpraševal zanesljivost spomina in pokazal vzvode, s katerimi družine ustvarjajo iluzijo brezskrbnega otroštva za svoje najmlajše člane, pa je Branagh pri oziranju v preteklost kritičen samo do razdiranja skupnosti po arbitrarnih versko-političnih merilih.
Belfast je torej, ne sprenevedajmo se, zavestno oskarjem prikrojena drama, ki načenja temo severnoirskega konflikta (v angleščini: the Troubles), ne da bi o njem povedala česa zares poglobljenega – ker je zgodba povedana iz perspektive majhnega dečka, se scenarij lahko izogne politiziranju ali izbiranju strani. Dogajanje je postavljeno v leto 1969, ko so izbruhi sektaškega nasilja zakoličili začetek tridesetletnega razkola, katerega sledi so v družbi vidne še danes.
Belfast, ki ga odlikuje sijajna fotografija Harisa Zambarloukosa, je predvsem film o migracijah, o življenjih in usodah, ki jih morajo izseljenci vsakokrat pustiti za seboj; v času vedno novih in vseprisotnih begunskih kriz je ta tema še kako aktualna. Seveda je Belfast v šopku nominirancev tisti, ki ga je najlažje obtožiti sentimentalnosti, a pokrajina spomina pač ni enoznačna zgodovinska lekcija, pa čeprav zagovarja staromodne vrednote delavskega razreda in skupnosti.
ZGODBA Z ZAHODNE STRANI (West Side Story)
Režija: Steven Spielberg
Število nominacij: 7 (najboljši film, režija, igralka v stranski vlogi, fotografija, scenografija, zvok in kostumografija.)
Steven Spielberg z novo adaptacijo Zgodbe z Zahodne strani dokazuje, zakaj je še vedno eno največjih imen v industriji: stari maček (in zagovornik tradicionalne kinematografske izkušnje) nas lastnoročno opomni, da so spektakel, vizualno razkošje in premišljeno kadriranje nepogrešljivi elementi filmske čarovnije. V celotnem letošnjem naboru morda ni filma, ki bi se tako mojstrsko poigraval z barvo in svetlobo, ki bi v ulice New Yorka vdihnil karnevalski duh prekipevajočega življenja. Zgodba z Zahodne strani je po čutni plati dekadenten užitek, tudi po zaslugi plesnih koreografij, ki jim uspe ilustrirati vse od spopadov uličnih tolp do erotičnega naboja. Ansel Elgort in Rachel Zegler v glavnih vlogah ne prekipevata ravno od karizme, zato pa toliko bolj sijeta Ariana DeBose in kultna Rita Moreno v stranskih vlogah.
Niti enega kritika ni bilo, ki ne bi Zgodbe z Zahodne strani izpostavil kot primer posrečene aktualizacije klasike: če so leta 1961 Portoričane še igrali belci s pobarvanimi obrazi, je zdaj vprašanje zastopanosti dostojno rešeno (in vključen je celo transspolni lik). Obenem Spielbergov film ni slep za sistemske prepreke revščine, ki protagonistom onemogočajo, da bi se otresli življenja v tolpah in bojev za ozemlje.
DRIVE MY CAR
Režija: Ryûsuke Hamaguchi
Število nominacij: 4 (najboljši film, režija, prirejeni scenarij in mednarodni film)
Pred dvema letoma je oskarjevska zmaga Parazita dokazala, da je Akademija včasih dejansko pripravljena prestopiti "dvocentimetrsko pregrado podnapisov" (v besedah Joon Hoja Bonga) – a če naj letos zmaga Drive My Car, bo morala na stežaj odpreti vrata babilonskega stolpa, v katerem se prepletajo japonski, angleški, pa tudi korejski, kitajski in celo znakovni jezik. (Film namreč popisuje priprave na eksperimentalno, večjezično gledališko postavitev Strička Vanje.)
Drive My Car je triurna adaptacija ene same kratke zgodbe izpod peresa Harukija Murakamija. Kljub tej zajetni minutaži pa film ni brezciljno raztegovanje skope predloge, prej melanholična meditacija o spopadanju z izgubo in žalovanjem ter o iskanju pristnega človeškega stika. Scenarij, ki sta ga podpisala režiser Ryûsuke Hamaguchi in Oe Takamasa, je, podobno kot Murakamijevo pisanje, globoko humanističen pogled na nedoumljivost, a tudi lepoto življenja.
Čeprav se zmaga filma Drive My Car ne zdi zelo verjetna, pa bi taka gesta Akademije nakazala, da bi oskarji v prihodnje lahko postali platforma za odkrivanje provokativnih, fascinantnih tujih del avtorjev, ki so še v vzponu. In to bi dejansko lahko bila tista rešitev iz slepe ulice, v kateri se je znašla cela panoga podeljevanja nagrad. Zakaj bi morali apelirati na kar najširši bazen občinstva? Naredite nagrade spet cinefilske!
SLADIČEVA PICA (Licorice Pizza)
Režija: Paul Thomas Anderson
Število nominacij: 3 (najboljši film, režija in izvirni scenarij).
Sladičeva pica je žanrsko skoraj neopredeljiva, eklektična zmes popkulture in življenja v Kaliforniji sedemdesetih let. Paul Thomas Anderson tokrat za spremembo ne prepleta tragičnih usod protagonistov, obsojenih na samouničenje in propad. V okviru filma o odraščanju ga zanimajo brezkrajni potencial prihodnosti, nezačrtane usode in mladostni optimizem, vse skupaj pa zapakira v "ljubezensko pismo" (kako zlizana besedna zveza!) dolini San Fernanda in njenim slikovitim prebivalcem v sedemdesetih letih 20. stoletja, v času kulturne preobrazbe in napredka.
Sladičeva pica, ki so jo nekateri napadli kot romantiziranje pedofilskega razmerja (on je star petnajst, ona pa petindvajset let), je v resnici zgodba o dveh osamljenih posameznikih, ki najdeta sorodno dušo, kjer je nista pričakovala: zamenjajte besedo "ljubezen" za "prijateljstvo", pa se v filmu v resnici ne spremeni skoraj nič. Anderson v svojih filmih navsezadnje redno preizprašuje naše razumevanje romance: ljubezen vedno znova izriše kot nepričakovano vez med posameznikoma, kot nekaj usodnega in vnaprej začrtanega, kar presega naše omejeno razumevanje življenja. Ljubezen v Sladičevi pici je varno zavetje, je zavedanje, da te nekdo vidi in sprejema, ne glede na bliskovito spreminjajoči se svet.
Druga polemika v povezavi s filmom je bila debata okrog lika rasističnega lastnika restavracije, ki ga igra John Michael Higgins: s svojo japonsko ženo se je pogovarjal z grotesknim "azijskim" naglasom. Čeprav je bil prikazan kot predmet posmeha, se je številnim tak humor zdel nesprejemljiv.
DUNE: PEŠČENI PLANET (Dune)
Režija: Denis Villeneuve
Število nominacij: 10 (najboljši film, fotografija, prirejeni scenarij, kostumografija, pričeske in ličenje, montaža, izvirna glasba, scenografija, vizualni učinki in zvok).
Splošni konsenz je bil: če kdo, se Denis Villeneuve lahko spopade z behemotom Franka Heberta, znanstvenofantastično klasiko, ki se je po mnenju številnih ne da zares prenesti na film. Villeneuve se zaveda, da je film primarno vizualni medij; ohranil je čudenje in fantastičnost Herbertovih domišljijskih svetov ter zgodbo oklestil na koherentno, bolj ali manj linearno pripoved; elegantno manevrira med različnimi planeti, pa naj gre za razburkana morja Caladana ali ceremonialni spektakel pristanka na Arrakisu. Skratka, film je znal izkoristiti svoj orjaški proračun.
Dune pa po drugi plati ni film, ki bi gledalcu prišel naproti: kdor ne pozna romana, je moral zelo pozorno slediti dogajanju. Izvirni greh nove priredbe je v tem, da je – v duhu pobesnele franšizacije popkulture – predlogo razpolovila na dva dela. Pred nami sta tako dobri dve uri prologa v duhu političnih manevrov in uvodnih spopadov, ki ga je težko dokončno soditi brez komplementarnega drugega dela. Morda je vendarle še prezgodaj za nagrade, dokler ne vidimo, kako bo Villeneueve svoj magnum opus izpeljal do konca? Film, ki se osredotoča na vizualni spektakel, je skoraj v celoti oropan presežne, psihološko niansirane dimenzije, kar ga postavlja ob bok klasičnim blockbusterjem.
KRALJ RICHARD (King Richard)
Režija: Reinaldo Marcus Green
Število nominacij: 6 (najboljši film, igralec v glavni vlogi, igralka v stranski vlogi, montaža, izvirni scenarij in izvirna pesem).
Will Smith bo najverjetneje osvojil oskarja za svojo (rahlo karikirano) upodobitev očeta, ki je bil tako trdno odločen, da bo ustvaril prvakinje, da je usode svojih hčerk začrtal že pred njihovim rojstvom. Film, pri katerem sta sestri Williams sodelovali kot izvršni producentki, ni slep za hibe Richarda Williamsa (na primer za njegovo nezvestobo), vseeno pa ne poskuša resno preizpraševati industrije gnetenja otrok v vrhunske športnike in potencialnih škodljivih posledic za njihova življenja. (Zadovolji se s tem, da nam pokaže, da je bil Richard pač bolj skrben in zaščitniški kot večina drugih staršev.) Kralj Richard je najbolj tipično ameriško navdihujoč film v deseterici, sveženj klišejev o poti od trnja do zvezd, ki nam zaupno šepeče v uho, da "zmoreš vse, če le dovolj trdo delaš". Zgodba se odvija po popolnoma predvidljivi matrici čustvenih vzponov in padcev, brez kakršnih koli presenečenj in s pretiranim zanašanjem na dialoge. Tako neambiciozen film ne bi smel biti niti v konkurenci za najboljši naslov leta.
ULICA NOČNIH MOR (Nightmare Alley)
Režija: Guillermo del Toro
Število nominacij: 4 (najboljši film, fotografija, kostumografija in scenografija).
Guillermo del Toro, veliki pravljičar sodobne filmske umetnosti, nam že od nekdaj prišepetava v uho, da se je bolj kot pošasti treba bati – pošastnih ljudi. Ulica nočnih mor je prvi film, v katerem to pokaže brez nadnaravne alegorije. Režiser ostane trdno prizemljen v realnosti najnižje plasti družbe prve polovice 20. stoletja: s svojimi preizkušenimi prijemi grozljivk se je lotil "klasične" noirovske psihološke drame. Namesto favnov, humanoidnih dvoživk ali kajdžujev so tokrat pošasti zapakirane v nezgrešljivo človeško podobo.
Del Toro je za veliko platno priredil roman Williama Lindsayja Greshama, ki je prvo ekranizacijo dobil že leta 1947. Podobno kot režiserjev oskarjevski zmagovalec Oblika vode ima tudi Ulica nočnih mor torej korenine v šundovsko obarvani zgodovini Hollywooda. Mehičan ima zasluge, da je film noir po dolgih letih spet resen kandidat v sezoni nagrad (če definicije noira ne širimo do te mere, da bi zajemala tudi Phillipsovega Jokerja); smo morda na pragu nove žanrske renesanse? Vseeno pa Del Torova vaja iz sloga, ki ni nagovorila širšega občinstva, verjetno ni resen kandidat za najvišjo nagrado. Ampak hej, tudi Obliki vode nismo napovedovali zmage.
NE GLEJTE V ZRAK (Don't Look Up)
Režija: Adam McKay
Število nominacij: 4 (najboljši film, izvirni scenarij, montaža in izvirna glasbena podlaga).
Tisti celovečerec, ki se ga skoraj ne splača omenjati v istem stavku z oskarjem za najboljši film. Ali pa nas morda čaka presenečenje? Akademija bi res, res rada nagradila kak film, ki bo najširšemu občinstvu vsaj poimensko znan, in McKayevo satiro Ne glejte v zrak si je na Netflixu ogledalo neprimerljivo več ljudi kot večino drugih naslovov na tem seznamu. Prav tako je pred nami film o resni tematiki, ki je obravnavana na tak način, da se gledalcu ni težko postaviti na pravo stran zgodovine: nagovarja našo jezo in frustracijo v povezavi z okoljsko krizo, ne da bi pri tem zahteval kakršno koli preizpraševanje lastne vesti. (Režiserjev užaljeni odziv na negativne kritike filma je impliciral, da kritizirati Ne glejte v zrak pomeni tako rekoč zanikovanje podnebnih sprememb.) Bombastična, samovšečna parabola pogumno zakoraka v polje samoparodije in pokroviteljsko podcenjuje gledalčevo inteligenco.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje