Besedno zvezo hudičeva kopel so v 18. stoletju uporabljali za opis melanholije. Foto: IMDb
Besedno zvezo hudičeva kopel so v 18. stoletju uporabljali za opis melanholije. Foto: IMDb
Veronika Franz in Severin Fiala na premieri v Berlinu. Foto: EPA
Veronika Franz in Severin Fiala na premieri v Berlinu. Foto: EPA

Film nam približa skupnost, ki jo določajo vera, z njo povezane dogme in jasni vzorci življenja, ki jim mladoporočenca, Agnes in Wolf (David Scheid), nista kos. Protagonistko Agnes upodobi Anja Plaschg, v glasbenem svetu bolj znana kot Soap & Skin. Medtem ko se on, ki se ne more izživeti kot gej, še trudi odigrati pričakovano vlogo patriarhalnega moškega, ona vse bolj ugaša in tone v depresijo.

Kar nekaj gledalcev in gledalk je projekcijo premižalo, je za STA poročala Alenka Vesenjak, številni kritiki pa so film primerjali s kultno srhljivko Čarovnica Roberta Eggersa.

Fiala in Franz, ki sta sicer nečak in teta, sta znana predvsem po odlični psihološki grozljivki Lahko noč, mamica in pa po Koči, njunem prvem skupnem filmu v angleščini.

Kako zaobiti greh samomora?
Kot je na novinarski konferenci povedala Veronika Franz, Fialova teta in žena velikega avstrijskega cineasta Ulricha Seidla (pri projektu je sodeloval kot producent), scenarij temelji na arhivskih dokumentih. Avtorja sta raziskovala obdobje evropske zgodovine, v katerem so zaradi kronične depresije številni ljudje – predvsem ženske – iz pekla svojega vsakodnevnega življenja pobegnile tako, da so zagrešili umor. To je pomenilo, da so se lahko pokesale in izpovedale, preden so jih usmrtili. Če bi namreč naredile samomor, bi bile obsojene na pekel večnega prekletstva. Fenomen so včasih opisovali kot "samomor prek posrednika".

Temačen portret depresije
Žrtve teh umorov so bili najpogosteje otroci, češ da so njihove duše še tako čiste, da jim morilke s tem, da jih pošiljajo v nebesa, še preden bi lahko grešili, tako rekoč delajo uslugo.

Avtorja z igralko Anjo Plaschg, ki je za film napisala glasbo in v njem odigrala glavno vlogo. Foto: EPA
Avtorja z igralko Anjo Plaschg, ki je za film napisala glasbo in v njem odigrala glavno vlogo. Foto: EPA

Kot je dodal Fiala, film nagovarja tudi današnji čas, ki – čeprav se zdi, da smo kot družba napredovali – pogosto ne dopušča in odpušča, ko kdo odstopa od povprečja ali ni duševno stabilen. Film so ustvarjalci najprej označevali kot grozljivko, a v resnici ne sledi dramaturgiji žanra. Gre za zelo plastične in naturalistične prikaze življenja, teles, krutosti, nasilja, šeg, vsakodnevnega dela, živali, rastlin, bolezni, trupel, vsega živega in neživega, kar človeku ne pusti normalno dihati. Vse je vnaprej določeno, pobegniti je mogoče le v smrt.

Občinstvo je bilo po filmu precej pretreseno. Odlična kamera, filmski trak in izjemni igralci s Plaschg na čelu so zatohlo in umazano življenje iz leta 1750 prepričljivo prenesli na na videz osvobojen in prepišen Zahod 21. stoletja.