Podatek o dolžini aplavza po vsaki premieri v hipu pricurlja v medije in nastavi uvodni takt za recepcijo filma. Foto: AP
Podatek o dolžini aplavza po vsaki premieri v hipu pricurlja v medije in nastavi uvodni takt za recepcijo filma. Foto: AP

Merjenje dolžine aplavza se morda ne zdi najbolj zanesljiva znanstvena metoda, a dejstvo je, da prav ta podatek po vsaki premieri v hipu pricurlja v medije in nastavi uvodni takt za recepcijo filma. Producenti, ki bi svoje filme čim bolje prodali tudi onkraj francoske riviere, pogosto stavijo ravno na vesti o gromkem aplavzu po premierni projekciji celovečerca.

Organizatorji "pomagajo" pri aplavzu
Širša javnost sicer ne more vedeti, kako na aplavz vpliva protokol Cannesa. Ko se v gledališču Lumière prižgejo luči in se odvrti odjavna špica filma, ljudje ne vstanejo in ploskajo samo iz navdušenja nad filmom, ki so si ga pravkar ogledali. Takoj, ko je filma konec, se namreč v dvorani pojavi snemalec, ki začne zelo sistematično (in v zelo bližnjih posnetkih) dokumentirati filmsko ekipo – posnetek je v živo predvajan na velikem platnu. Aplavz tako ni nujno namenjen filmu kot izdelku, ampak vsakemu posameznemu zvezdniku, pri katerem se mudi kamera.

Na nedavni premieri najnovejšega filma o Indiani Jonesu, Indiana Jones and the Dial of Destiny, je snemalec precej podaljšan trenutek pod žarometi podaril vsakemu od navzočih zvezdnikov – Madsu Mikkelsenu, Phoebe Waller-Bridge, Ethannu Isidoru, Harrisonu Fordu in režiserju Jamesu Mangoldu. Novinarji vodilnih filmskih publikacij, ki so v dvorani pozorno spremljali svoje štoparice, so tako lahko namerili petminutne stoječe ovacije. V reviji Variety so dolžino aplavza, ki bi kjer koli drugje na svetu veljala za evforičen odziv, opisali kot "mlačen sprejem".

Ganjeni Harrison Ford je naslednji dan izkušnjo na premieri v letošnjem Cannesu označil kot
Ganjeni Harrison Ford je naslednji dan izkušnjo na premieri v letošnjem Cannesu označil kot "nepopisljivo". Foto: AP

Res je sicer, da je "Kazalec usode" dobil mešane prve recenzije. Ampak za dolžino aplavza je lahko "krivo" tudi to, da je bilo po 142-minutnem filmu občinstvo že naveličano sedenja v dvorani, Harrisona Forda pa je počastilo že na slavnostni podelitvi častne nagrade pred samo projekcijo. Ganjeni Ford je naslednji dan izkušnjo označil kot "nepopisljivo". "Toplina, občutek skupnosti, dobrodošlica – vse to si je težko predstavljati. Res me osrečuje."

Letos vodi Scorsese
Dolžina ovacij je neposredno povezana tudi s tem, ali se igralci spogledujejo s "kamero za aplavz" ali pa bi radi cel postopek kar najbolj pospešili. Ko se je po premieri Scorsesejeve epopeje Flowers of the Killer Moon kamera že sprehodila mimo cele igralske zasedbe, so Leonardo DiCaprio in nekateri ob njem ploskali še naprej, čeprav je večina avditorija že nehala ploskati. Na koncu so se pridružili še predstavniki plemena Osage, ki so z navdušenimi vriski ljudem izvabili še eno rundo aplavza. Štoparica se je po Scorsesejevem filmu tako ustavila pri devetih minutah, kar je film v hipu ovenčalo za enega najodmevnejših premier letošnjega Cannesa – in pohvalni naslovi člankov ter s tem pozitiven prvi vtis je bil zagotovljen.

Za filmske ustvarjalce, ki tak odziv doživijo iz prve roke, je vse skupaj lahko zelo čustvena izkušnja. Leta 2015 je Cannes Todda Haynesa nagradil z 10-minutnimi stoječimi ovacijami za ljubezensko dramo Carol. "Mislim, da na plakat nismo napisali, da so nam v Cannesu ploskali 20 minut," se spominja producentka Christine Vachon. "Ampak kadar se kaj takega zgodi, ko film nagradijo za vse trdo delo, je to človeku seveda v neverjetno zadovoljstvo."

Rekord za najdaljši aplavz v Cannesu pripada Guillermu del Toru in njegovi alegorični drami Panov labirint: stoječe ovacije občinstva so trajale dobrih 22 minut. Foto: AP
Rekord za najdaljši aplavz v Cannesu pripada Guillermu del Toru in njegovi alegorični drami Panov labirint: stoječe ovacije občinstva so trajale dobrih 22 minut. Foto: AP
Francis Ford Coppola leta 1979 v Cannesu, po premieri filma Apokalipsa zdaj. na ramenih nosi
Francis Ford Coppola leta 1979 v Cannesu, po premieri filma Apokalipsa zdaj. na ramenih nosi "travmatizirano osemletno hčerko Sofio", kot je to opisala tiskovna agencija AP. Foto: AP

Rekord drži Guillermo del Toro
Rekord za najdaljši aplavz v Cannesu pripada Guillermu del Toru in njegovi alegorični drami Panov labirint: stoječe ovacije občinstva so trajale dobrih 22 minut. Tej številki se je zelo približal tudi Michael Moore, ki so mu za Fahrenheit 9/11 leta 2004 ploskali 20 minut (in ga na koncu festivala nagradili z zlato palmo), na tretjem mestu pa je po 18-minutnem aplavzu pristal Jeff Nichols z zgodovinsko dramo Mud (2012).

Vseeno pa dolg aplavz ne pomeni nujno tudi dobrega filma: leta 2012 je občinstvo film The Paperboy v režiji Leeja Danielsa nagradilo s 15-minutnim aplavzom, pa celovečerec pozneje ni ravno obveljal za sodobno klasiko. Morda je najvarneje reči, da je Cannes od nekdaj prostor za burne odzive: ljudje so na primer ob premieri izžvižgali Apokalipso zdaj, ki je danes verjetno še vedno najbolj čaščeni filma Francisa Forda Coppole.

Vprašanje vljudnosti
Žvižgi so sicer praviloma prihranjeni predvsem za novinarske projekcije – na gala premierah so stoječe ovacije predvsem stvar vljudnosti in osnovnih manir. Letos jo je zato velika večina filmov na slavnostni premieri odnesla dobro. Drama May December Todda Haynesa je bila sprejeta skoraj tako toplo kot pred leti njegova Carol (osemminutne ovacije), približno enako se je odrezal tudi film Firebrand z Alicio Vikander in Judom Lawom v glavnih vlogah. "Kar malo sem se tresla," je aplavz pozneje opisala Alicia Vikander. "Človeku to res pride do živega."