Film ima tudi jasno osrednjo nit: vprašanje svobode in njenih meja (na fotografiji režiser Miloš Forman). Foto: Radio ARS
Film ima tudi jasno osrednjo nit: vprašanje svobode in njenih meja (na fotografiji režiser Miloš Forman). Foto: Radio ARS

Globlji pa je vedno subjektiven, povezan z dojemanjem portretirančevih del.

Filmi Miloša Formana so v meni vedno budili občutek nekakšne domačnosti ob soočenju ne samo s prikazanim svetom, ampak tudi s pristopom do njega. Če imamo v mislih njegove zgodnje filme, danes vzorčne primere češkega novega vala, Črnega Petra, Plavolaskine ljubezni in Gorí, gospodična, je v njih prepoznavna observacijska metoda, ali kot se izrazi sam Forman, videti resnične ljudi z vseh, komičnih in žalostnih vidikov, torej ne takih, kot so jih prikazovali po socialistični paradigmi v petdesetih in šestdesetih. Predvsem pa brez komentarjev, poučevanja ali moraliziranja.

Film ima tudi jasno osrednjo nit: vprašanje svobode in njenih meja – nekaj, kar je temeljno povezano s Formanovo življenjsko usodo – represivnim režimom povojne Češkoslovaške na eni in komercialnimi pritiski Hollywooda na drugi. V enem od intervjujev se je Forman slikovito izrazil, da "če ljubiš lepoto in svobodo džungle, moraš živeti tudi s pijavkami, komarji, kačami, tigri in morskimi psi". V filmu temu doda, da "v resnici nikoli niste svobodni, vedno je kje kak pritisk. Na Češkoslovaškem je bil to ideološki pritisk, ni pa bilo komercialnega. V Ameriki je ravno nasprotno. Tu si prepuščen na milost in nemilost gledalcem."

Cela vrsta skladb iz muzikla Hair (1979) se je zapisala med himne protivojnega gibanja. Foto: Promocijsko gradivo
Cela vrsta skladb iz muzikla Hair (1979) se je zapisala med himne protivojnega gibanja. Foto: Promocijsko gradivo

To je precej kruto izkusil že s svojim prvim ameriškim celovečercem Slačenje, ki pripoveduje o starših hipijev. Posnel ga je, kot je sam povedal, na edini način, ki ga je do takrat poznal, po češko, in ga s tem pokopal. Menda je ob koncu celo ostal dolžan studiu petsto dolarjev. Danes se lahko še tako čudimo izjemno modernim prijemom v njem, izvrstnemu ritmu, dokumentarni igri, umetniški prodornosti in predvsem nerazumljivemu odzivu ameriških gledalcev, ampak film je s svojo usodo v resnici odlična ilustracija meja umetnikove svobode v priznano svobodnem, vendar tržno naravnanem okolju.

Na vprašanje, kaj v takem primeru storiti, odgovarja Formanova nadaljnja, dobro znana ameriška filmografija: Let nad kukavičjim gnezdom, Lasje, Ragtime, Amadeus, Valmont, Ljudstvo proti Larryju Flyntu, Človek z lune, Goyevi duhovi. Prilagodiš se – ampak najbrž znajo samo največji to storiti tako, da ostanejo umetniško prepričljivi, pri tem pa ohranijo človeški obraz. Če kaj, je Forman v svojih filmih, čeških in ameriških, vedno človeški.

Morda je prav to njegov največji čar – doslednost v tem, kar je bistveno umetniško in človeško, s katero preseže nujne prilagoditve. Nekaj, s čimer je močno vplival na generacije ustvarjalcev in gledalcev tako v Ameriki, na Češkem kot po svetu.

In še: film Forman proti Formanu ni le sestavljanka že videnega gradiva, v njem se pojavijo na novo odkriti posnetki avtorja, ki so jih ustvarjalcema Heleni Třeštíkovi in Jakubu Hejni posredovali Formanovi prijatelji in sodelavci. Razlog več torej za ogled filma.

Iz oddaje Gremo v kino.

Najbolj pričakovani filmi leta 2021