Osrednjo igralsko trojico filma sta na svetovni premieri v Portorožu zastopala Katarina Čas (na fotografiji z režiserjem) in Valter Dragan. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Drama Jaz sem Frenk se splete okrog usodnega razkola, vrednega grške tragedije: Frenku (Janez Škof) in Branetu (Valter Dragan) se po smrti priletnega očeta obeta orjaška dediščina, do tedaj skrita na švicarskem bančnem računu. In če Frenk, idealist z vero v delavski razred, v teh milijonih vidi umazan denar, obtežen z bremenom očetove propadle firme, se Brane pragmatično sprašuje, zakaj si ne bi pomagala z vsoto, ki bi za državni proračun pomenila "toliko, kot če bi se uscal v Saharo". Sledi vse bolj usoden boj med dvema svetovnonazorskima principoma, v katerem se sprava zdi praktično nemogoč izid.

Ne bi rad zašel v poenostavitve, a večinoma sem doslej samo pri moških opažal potrebo po samopotrditvi na tako radikalen način, da terja spopad. Na tej radikalizirani konfliktnosti temeljijo vse vojne zadnjega časa, vsi ekonomski spopadi, ki jih spremljamo. Vse to je spopad moških egov, ki so ustoličeni na svojih imenitnih prestolih politične moči.

Metod Pevec

Dan po portoroški svetovni premieri pred polno dvorano Avditorija je Metod Pevec na kratkem pogovoru za medije pojasnil, v kolikšni meri je donkihotski lik Frenka povezan z njegovim lastnim dojemanjem sveta. Svetovnonazorsko ga je namreč ključno oblikoval študij filozofije v času, ko je prof. Božidar Debenjak "na skrajno duhovit način“ predaval marksizem. “Ko so pozneje nastopile družbenopolitične spremembe, nismo vedeli, kaj naj s temi prepričanji počnemo. Kot marksisti smo imeli do kapitalizma določen odnos. Spraševali smo se, ali smo nemara poražena stran, ki so jo z marksizmom samo zavajali. V zadnjih letih pa sem začel ugotavljati, da naša trenutna družbena ureditev dejansko potrebuje nekakšno kritiko ‒ lahko marksistično, lahko kako drugo. Živimo v ureditvi brez sleherne sistematične kritike, z izjemo nekaterih filozofov, ki pa to počnejo na način intelektualistične zabave. Na številnih področjih je danes aktivizem močen ‒ kje pa je filozofski aktivizem?“ se sprašuje Pevec.

In prav odgovor na to novodobno odsotnost filozofskih aktivistov je bil zametek za filmski lik Frenka, ki je gonilo in izhodišče celotnega Pevčevega projekta. "Začutil sem lik človeka, ki je na robu logičnega, na robu razumnega ‒ saj se le na robu lahko junak kredibilno upre, lahko reče: "K**c pa trije milijoni, ostati hočem človek!"

Pisanje scenarija je mukotrpna in dolgotrajna disciplina, se je Pevcu potrdilo tudi ob tem projektu. "Za realizacijo je praviloma zrela šele približno 15. različica." Foto: Željko Stevanić

Detajlov, ki jih je potreboval za karakterizacijo, za izris tridimenzionalnega lika, ki se na tak pokončen način upre orjaški dediščini po smrti skorumpiranega očeta, je našel na pretek v svetu, ki ga obdaja. „S številnimi gradbenimi delavci, ki sem jih dokumentiral za film Dom, sem do danes ostal v prijateljskih stikih. Zelo od blizu poznam in sem spremljal spremembe, do katerih je prišlo v delavskem razredu.“

Veliko igralcev dobi prvo komično filmsko vlogo, in če jo dobro opravijo, sledi še več podobnih. Kmalu obveljajo za 'komedijantski tip', in to se je zgodilo tudi Janezu Škofu. A ko se z njim pogovarjaš, vidiš, da je izredno mila in hkrati globoka oseba. Včasih si kar v zadregi ob tem, kako izobražen in intelektualen človek je, da o njegovem glasbenem znanju niti ne govorimo - tako globino in širino redko srečaš.

Metod Pevec

"Vsi vemo, kaj je prav, za to ne potrebujemo ne Cerkve in ne politike"
Družinski razdor med sprtima bratoma je v zgodbi seveda hitro prepoznaven kot odraz širšega družbenega razkola, delitve na „naše“ in „vaše“, na leve in desne. Pevec sicer opozarja, da moralnost in etičnost nikoli nista v domeni te ali one opcije. "Vsi vemo, kaj je prav, za to ne potrebujemo ne Cerkve in ne politike. Že Dalajlama je rekel, da človek ne potrebuje Boga, da bi se vedel etično, češ da je zavedanje, kaj je prav, že globoko v nas samih. Politika pa seveda trguje z našim občutkom za to, kaj je prav, kar vodi v radikalizacijo stališč. Zato enodimenzionalni junaki ‒ pa naj bodo pozitivci ali negativci ‒ niso smiselni. Negativci postanejo kredibilni šele skozi eno zanimivo pozitivno lastnost, junaki pa potrebujejo Ahilovo peto, za katero se sprašujemo, ali ga bo stala uspeha v zgodbi."

Po vrsti "ženskih zgodb" je Frenkova izrazito "moška"
Ena od značilnosti Pevčevega ustvarjalnega opusa so bili od nekdaj filmi, ki so raziskovali žensko psiho in slovenskim igralkam nudili priložnosti za magistralne glavne vloge, pa naj je bila to Silva Čušin v Estrelliti ali Polona Juh v uspešnicah Pod njenim oknom in Lahko noč, gospodična. Tokrat je že v naprej vedel, da se loteva v osnovi "moškega filma“, kot se izrazi Pevec sam. Ogrodje filma Jaz sem Frenk je tako dihotomija med bratoma, osrednji ženski lik, nesrečna Ines (Katarina Čas), pa je med njiju razpet.

Ob ogledu se nisem mogla znebiti občutka, da je ženski lik le kolateralna škoda tujih ambicij, brez lastne motivacije ali zgodbe, ki ne bi bila odvisna od dejanj moških okrog nje. Ta razkorak med aktivnostjo in pasivnostjo režiser pojasnjuje s širšim kontekstom. "Ne bi rad zašel v poenostavitve, a večinoma sem doslej samo pri moških opažal potrebo po samopotrditvi na tako radikalen način, da terja spopad. Na tej radikalizirani konfliktnosti temeljijo vse vojne zadnjega časa, vsi ekonomski spopadi, ki jih spremljamo. Vse to je spopad moških egov, ki so ustoličeni na svojih imenitnih prestolih politične moči. Ne opažam žensk, ki bi po svetu s podobnim idiotskim ponosom gojile svoje konflikte. Če bi politiko prepustili ženskam, se mi zdi, da bi bila veliko mirnejša in bi vsebovala bistveno več pogovarjanja."

"Metodu sem hvaležna za priložnost, še posebej zato, ker vloge ni izbral na prvo žogo ‒ lahko sem bila zamorjena in apatična, ne pa spet samo še ena blondinka." Foto: Željko Stevanić

Prvi film sem posnela pri štirinajstih letih, a nisem mislila, da bi se v Sloveniji lahko preživljala kot igralka, zato sem se odločila za študij ekonomije. A pozneje me je življenje pripeljalo nazaj k igri, še prej pa v voditeljske vode, kar me je prav tako na neki način stigmatiziralo. V Sloveniji zame ni bilo veliko priložnosti in prav zaradi tega sem začela hoditi na avdicije v tujino.

Katarina Čas

Katarina Čas je morala za vlogo Ines zdrsniti v (navidezno) heroinsko omamo in apatijo osebe, ki se akutno zaveda vseh svojih napačnih življenjskih odločitev. "Snemanje mi je ostalo v spominu tudi zato, ker je bil to prvi film, pri katerem mi je režiser naročil, naj grem en večer prej žurat, češ da me hoče videti neprespano in 'sesuto'," je povedala igralka, ki sicer priznava, da je presenečena, da se je Pevec nanjo spomnil prav v zvezi s to vlogo. "Strinjala sem se s predlogom, da opraviva avdicijo, ker nisem vedela, ali bom lahko ujela ta apatični, melanholični lik, ki mi je šel s svojo pasivnostjo na trenutke zelo na živce. Težko mi je bilo ubiti življenjsko energijo v sebi."

O ponesrečeni avdiciji in iskrenem soočenju s predsodki
A ravno na drugi avdiciji oz. poskusnem snemanju se je za hip zdelo, da bi cel režiserjev koncept lahko ogrozila nekompatibilnost med glavnima igralcema, ki morata v filmu igrati lika z globoko medsebojno čustveno vezjo. „Na drugem poskusnem snemanju sem hotel preizkusiti interakcijo med Janezom (Škofom, op. n.) in Katarino,“ se spominja Pevec. „Katarina je bila v prizoru fantastična, Janez pa je nenadoma povsem poniknil. Zaskrbelo me je, saj sta bila moja favorita. Naslednji dan pa me je Janez poklical: 'Metod, bilo je grozno, popolnoma sem pogorel. Nisem vedel, da lahko Katarina tako dobro igra.' Katarina morda kdaj naleti na predsodek zaradi svoje mednarodne, pravzaprav hollywoodske kariere (Čas pripomni v stran: "Ves čas,", op. n.) ‒ češ da je to nekaj čisto drugega od naše resne, dramske igre. Ko me je Janez poklical in mi priznal, kaj ga je vrglo iz tira, sem zagotovo vedel, da je prav on moj Frenk. To je pošten, odkrit človek, kar je temelj dobrega sodelovanja."

Neposredno po premieri je Pevec v kontekstu teme filma opozoril tudi na položaj filmskih delavcev, ki se ne morejo naslanjati na svoj sindikat ali kolektino pogodbo in pogosto ustvarjajo v nenaklonjenih razmerah. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt
Režiser o predzgodbi izbora svoje glavne igralke: "Katarino sem v preteklosti že večkrat vabil na poskusna snemanja, a se nikoli ni izšlo ‒ izkazalo se je, da je prelepa za vlogo ali kaj podobnega. Zasesti sem jo hotel tudi za Vaje v objemu, a to ni bilo mogoče zaradi potencialnih soigralcev, ki niso bili dosegljivi. Obžalovanje, da nisva mogla sodelovati, je ostalo z mano in tudi tokrat nisem pričakoval, da se bo zgodilo ‒ a se vendarle je." Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Stigma doma je pomagala do uspeha v tujini
Katarina Čas je na predsodke, povezane s svojim igralskim razponom, že navajena: po njenih besedah izvirajo predvsem iz tega, da se nikoli ni šolala na Akademiji. „Prvi film sem posnela pri štirinajstih letih, a nisem mislila, da bi se v Sloveniji lahko preživljala kot igralka, zato sem se odločila za študij ekonomije. A pozneje me je življenje pripeljalo nazaj k igri, še prej pa v voditeljske vode, kar me je prav tako na neki način stigmatiziralo. V Sloveniji zame ni bilo veliko priložnosti in prav zaradi tega sem začela hoditi na avdicije v tujino. Bila sem suverena, ker sem pred tem vendarle delala z nekaj režiserji, ki so verjeli vame. Rada delam tako v slovenščini kot v angleščini, zadnjič sem snemala celo v italijanščini. Obožujem delo, obožujem cel proces nastajanja filma: najraje bi bila ves čas zraven pri montaži. Metodu sem hvaležna za priložnost, še posebej zato, ker vloge ni izbral na prvo žogo - lahko sem bila zamorjena in apatična, ne pa spet samo še ena blondinka.“

Tako na premieri kot na pogovoru z ekipo v Portorožu je žal manjkal Janez Škof, igralec v naslovni vlogi, za katerega je skoraj težko verjeti, da je šele s Frenkom dobil prvo priložnost za glavno vlogo v igrani celovečerni drami. Po Pevčevih besedah je bil v preteklosti morda po krivem žrtev površnega predalčkanja. „Veliko igralcev dobi prvo komično vlogo, in če jo dobro opravijo, sledi še več podobnih. Kmalu obveljajo za 'komedijantski tip' in to se je zgodilo tudi Škofu. A ko se z njim pogovarjaš, vidiš, da je izredno mila in hkrati globoka oseba. Včasih si kar v zadregi ob tem, kako izobražen in intelektualen človek je, da o njegovem glasbenem znanju niti ne govorimo ‒ tako globino in širino redko srečaš. A v preteklosti je imel pogosto filmske vloge, v katerih je lahko pokazal le, kar je najlažje narediti – hece.“ In v resnici je tudi med premiero v portoroškem Avditoriju kar nekaj Škofovih replik zaradi njihove prostodušne naravnosti in občutenosti izzvalo smeh občinstva, pa čeprav je šlo morda za skrajne, krizne situacije v zgodbi, ki predvsem v drugi polovici zajadra v vode družinske tragedije.

Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Tržič brez sonca in epske širine
Cinefili bodo morda opazili, da je film posnet v t. i. "evropskem širokozaslonskem" razmerju, kar pomeni dandanes le še redko uporabljani format 1.66 : 1 . "Odločili smo se, da v tem Tržiču, ki ga upodabljamo, med gorami, kjer še vlak ne vozi, ni pravega razloga za cinemaskopsko širino, ki vedno deluje bogato in odpira stranice našega pogleda," pojasni režiser, ki je sodeloval z enim najbolj uveljavljenih slovenskih direktorjev fotografije, Markom Brdarjem. "Želela sva si tudi, da v filmu niti enkrat ne bi posijalo sonce," kar v novembru in decembru, ko so film snemali, niti ni bila pretirana težava. "Problem s soncem je seveda tudi v kontinuiteti tega, kako padajo sence, saj včasih kak prizor snemamo cel dan. Sonce se premika, desetkilovatni reflektor pa stoji ves čas na istem mestu."

Celovečerec Jaz sem Frenk bo v novembru najprej gostoval na ljubljanskem festivalu Liffe, nato pa prihaja na redni spored slovenskih kinematografov.