Richard Gere igra ameriškega medijskega mogotca Maxa Fincha. Foto: IMDb
Richard Gere igra ameriškega medijskega mogotca Maxa Fincha. Foto: IMDb

Mamočesin je televizijska serija, ustvarjena v produkciji BBC Studios. Na britanski televiziji so jo premierno prikazali marca letos.

Po snemanju je 70-letni igralec za Radio Times povedal: "Snemali smo šest mesecev, kot bi delal štiri indiefilme od začetka do konca, vendar igral isti lik. Predolgo je. Mislim, da tega ne bom ponovil." To je bilo sicer šele drugič v njegovi karieri, da je nastopil v TV-seriji.

V njej igralsko uteleša vplivneža z medijskim imperijem. Na strani IMDb so zapisali, da je njegov lik zasnovan na življenju avstralskega medijskega mogotca Ruperta Murdocha. Informacije so njegovo orožje, pozna temne skrivnosti številnih pomembnežev. Protagonist Max pričakuje, da bo šel sin Caden, urednik londonske veje družinskega časopisa, po njegovi poti. Za Cadna, ki je po ločitvi staršev preživel otroštvo pri očetu, je breme pričakovanja previsoko. Ko se znajde v bolnišnici, pa postane jasno, da ne bo sposoben naslediti očeta.

Zdravniki zanj napovejo, da bo imel težave z govorom, gibanjem in vedenjem. Cadnu pri okrevanju stoji ob strani mama Kathryn, ki upa, da bo s sinom končno lahko navezala tesnejše stike.

Serija je nastala po scenariju Toma Roba Smitha in v režiji
Jamesa Kenta in Charlesa Sturridgea. V glavnih vlogah poleg Gera nastopajo Helen McCrory, Billy Howle, Pippa Bennett-Warner, Sinead Cusack, Joseph Mawle, Paul Ready, Danny Sapani, Sarah Lancashire in Ciaran Hinds.

Max Hubacher v Stotniku upodobi mladega moža, ki se iz preganjane živali na robu preživetja spremeni v samo še eno krvoločno orodje tretjega rajha. Foto: IMDb
Max Hubacher v Stotniku upodobi mladega moža, ki se iz preganjane živali na robu preživetja spremeni v samo še eno krvoločno orodje tretjega rajha. Foto: IMDb

Ob 22.20 pa sledi film Stotnik po scenariju in v režiji Roberta Schwentkeja. Simon Popek, programski vodja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, je film lani uvrstil na festivalski program. V intervjuju za MMC je takrat povedal, da je Stotnik zanj "eden boljših letošnjih filmov".

V neskončni poplavi zgodb, ki se jih da povedati in so že bile povedane o drugi svetovni vojni, je izbral parabolo kače, ki žre lasten rep: nastavil je zrcalo nagnitemu sistemu, ki ne pobija samo Judov in zavezniških vojakov, ampak mesari tudi po lastnem narodu.

Ana Jurc

Prvič si ga je ogledal na festivalu v Rotterdamu, ker ga je pritegnilo režiserjevo ime, Robert Schwentke, "ki si je ime ustvaril v Hollywoodu s trapastimi komedijami, med katerimi so mu bile nekatere všeč". "Nisem vedel niti tega, da je Nemec, dokler se ni pred kratkim vrnil v domovino in posnel izjemen črno-beli film Stotnik (Der Hauptmann)."

Ustvarjen je po resničnih dogodkih s konca 2. svetovne vojne, dogaja se aprila 1945, ko nemški vojak, ki je dezertiral, najde nacistično uniformo stotnika. Predstavlja se za oficirja, ustvari lastno malo paravojaško enoto in z njo spravlja v kaos nemški jug, je vsebino filma povzel Popek.

Interpretacija nemške preteklosti
MMC-jeva filmska kritičarka Ana Jurc pa je zapisala, da se s filmom Stotnik nemški scenarist in režiser Robert Schwentke po desetih letih snemanja neizrazitih hollywoodskih akcionarjev (R.I.P.D., dva dela trilogije Razcepljeni, Red) tematsko in ustvarjalno vrača v domovino ter ponuja svojo interpretacijo nemške preteklosti v prelomnem zgodovinskem trenutku.

Navdih za film je bila resnična osebnost, nemški vojak Willy Paul Herold, za katerega je leta 1946 sodišče odločilo, da je kriv vojnih zločinov, in ga usmrtilo. Izkazalo se je, da je privzel identiteto častnika sil Luftwaffe in organiziral poboj zapornikov v taborišču Aschendorfermoor.

"V neskončni poplavi zgodb, ki se jih da povedati in so že bile povedane o drugi svetovni vojni, je izbral parabolo kače, ki žre lasten rep: nastavil je zrcalo nagnitemu sistemu, ki ne pobija samo Judov in zavezniških vojakov, ampak mesari tudi po lastnem narodu."

V njenem kritiškem zapisu lahko preberemo tudi, da so v filmu "trenutki, v katerih se Schwentkejev nihilistični humor ne zdi na mestu, in trenutki, v katerih se gledalec zaloti pri navijanju za "manj slabe" nacistične funkcionarje, kar je samo po sebi kontradiktorno".

Njeno celotno recenzijo pa si lahko preberete spodaj.

Sorodna novica Stotnik