Jean-Paul Belmondo je bil menda silno presenečen nad toplim sprejemom filma. Takoj po koncu snemanja je bil menda prepričan, da je vse skupaj taka zmešnjava, da filma nikoli ne bodo izdali. Foto: IMDb
Jean-Paul Belmondo je bil menda silno presenečen nad toplim sprejemom filma. Takoj po koncu snemanja je bil menda prepričan, da je vse skupaj taka zmešnjava, da filma nikoli ne bodo izdali. Foto: IMDb

Do zadnjega diha je prvi film Jeana-Luca Godarda, ki je v v hipu postal najdrznejši zagovornik in utelešenje ustvarjalnih svoboščin francoskega novega vala. Proslavil se je z nenavadno montažno tehniko presenetljivih rezov, ki je bila na ta način prvič uporabljena v filmski umetnosti, na noben način ni hotel, da bi pripoved tekla "gladko", ampak je želel posredovati občutek nujnosti. V filmu Do zadnjega diha se je poigraval s pričakovanji gledalcev, jih sprehajal od dokumentarca do gangsterijade in od ljubezenske drame do filozofskega eseja.

Dramo Do zadnjega diha lahko v programskem sklopu Kinoteka ujamete danes ob 23.10 na prvem programu Televizije Slovenija.

Filmsko govorico je Godard dekonstruiral na vseh ravneh: od pripovedne strukture, načina igre, fotografije in montaže do tem, okrog katerih se je film vrtel, in razmer, v katerih je nastal. Foto: IMDb
Filmsko govorico je Godard dekonstruiral na vseh ravneh: od pripovedne strukture, načina igre, fotografije in montaže do tem, okrog katerih se je film vrtel, in razmer, v katerih je nastal. Foto: IMDb

Tridesetletni Godard se je pri prvem celovečercu odločil za tedaj nenavadno potezo: igrani film je posnel kot reportažo ali dokumentarec, s kamero iz roke in z naravno osvetljavo. Za snemanje na lokacijah v Parizu ni pridobil dovoljenj, zato je pogosto improviziral in nekatere prizore posnel kar skozi niše poštnih zabojnikov.

Režiser od svojih igralcev – v glavnih vlogah sta se proslavila Jean-Paul Belmondo in Jean Seberg – ni pričakoval vnaprej pripravljenih, dramatičnih igralskih bravur, pač pa improvizacijo in subtilnost, ki je bližja resničnemu življenju kot gledališki igri. Tudi sam je imel ob začetku snemanja v rokah le kratek osnutek scenarija, ki ga je napisal še en velikan francoskega filma, François Truffaut.

Nesporna klasika francoskega novega vala je svojevrstna zmes "romantične kriminalke", ki vsebinsko ne prinaša ničesar revolucionarnega. V zgodbo vstopimo z Michelom, mladim nepridipravom, ki je pravkar ukradel avto in ustrelil policista, ki ga je preganjal. Na begu pred policijo poišče ameriško ljubimko Patricio, ki na ulicah Pariza prodaja časopis New York Herald Tribune. Dekle ga skrije v svojem stanovanju in Michel jo poskuša prepričati, da skupaj prebegneta v Italijo. Patricia mu pove, da je noseča. Med policijskim zaslišanjem izve za njegova dejanja. Izda ga policiji in mu pove, kaj je storila. Michela med poskusom pobega ustreli policija, a teče ... dokler mu ne zmanjka sape. Do zadnjega diha. Priča boste enemu najbolj znanih prizorov umiranja v zgodovini filma.