Vloga v drami Idealist, ki odpira novo sezono letnega kina na borjaču muzeja, je presežek Poličeve filmske kariere. Za takrat še mladega igralca je predstavljala ogromen izziv, saj je morala zajeti cel lok protagonistovega razkroja, od idealističnega optimizma do skrhanosti ogoljufanega starčka. A je "Martina Kačurja zaigral zanesljivo, čvrsto in v enem zamahu", so poudarili v Slovenski kinoteki. "Rac je rad skromen in pravi, da je pustil na filmu le nekaj sledi. Ampak ne, pustil je cele brazde! Je možno v eno življenje spraviti več, kot je spravil on v več kot pol stoletja aktivnega eksperimentiranja s svojo dušo in telesom?"

Polič je v svoji karieri nastopil v skoraj 60 celovečernih filmih, odigral več kot 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah ter sooblikoval več kot 100 radijskih iger. V domačih in tujih celovečernih filmih je bil proletarec, partizan, revolucionar, upornik, propadli idealist, kmet, deseti brat, uporniški študent, aristokrat, zoprn birokrat, razdvojen belogardist, gestapovec, luzer, intelektualec, grof, migrant, direktor, norec, obrambni minister, upravnik zapora, filozof, lord, zaljubljeni upokojenec, oblastnik in še marsikaj drugega.

Svojo igralsko pot je začel v zgodnjih 60. letih, ko se je še kot gimnazijec v filmu Nočni izlet prvič pojavil na filmskem platnu. Takrat mu je režiser Mirko Grobler dejal: "Veš kaj, poba, tebe ima pa kamera rada!"

Po desetih letih in seriji manjših vlog vihravih mladeničev (Sedmina Matjaža Klopčiča in Po isti poti se ne vračaj Jožeta Babiča) je dobil prvo glavno vlogo: v celovečercu Mrtva ladja (1965) Rajka Ranfla. Leta 1976 se je z zgoraj omenjeno vlogo Martina Kačurja v Idealistu (1976) Igorja Pretnarja uveljavil kot eden najmarkantnejših igralcev svoje generacije.

Po izletu v komedijo z uspešnico To so gadi (1977) Jožeta Bevca so sledile zahtevnejše in temačnejše vloge, kot sta Ivan v Christophorosu (1985) Andreja Mlakarja in Deseti brat (1982) v ekranizaciji Vojka Duletiča. Pogosto je sodeloval z Matjažem Klopčičem in v razponu skoraj štirih desetletij z njim posnel osem celovečernih in štiri televizijske filme.

Visok status na celotnem območju nekdanje Jugoslavije
V sedemdesetih in osemdesetih letih je veliko nastopal v produkcijah drugih jugoslovanskih republik, kjer je bil zastrašujoč v vlogah nemških oficirjev (Balkan ekspres, Branko Baletič, 1983), nosil partizansko uniformo (Osvajanje svobode, Zdravko Šotra, 1979) in dobil priložnost za komične nastope (V žrelu življenja, Rajko Grlič, 1984). Na prostoru nekdanje Jugoslavije je – kot eden redkih slovenskih filmskih igralcev – ostal vidno prisoten tudi po razpadu države: glavno moško vlogo je odigral leta 2002 v Državi mrtvih (2002) Živojina Pavlovića in Dinka Tucakovića, deset let pozneje pa v Nočnih ladjah (2012) Igorja Mirkovića.

Kralj odrskih desk
Nemogoče je spregledati tudi Poličevo bogato gledališko kariero. V prvi polovici sedemdesetih je bil član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, zatem se je zaposlil v SNG-ju Drama Ljubljana in tam ostal do leta 1983, a se je pozneje vračal, nazadnje od leta 1997 do upokojitve leta 2008. Med njegovimi tamkajšnjimi uprizoritvami izstopajo vloge Jermana v Cankarjevih Hlapcih, Arnoža v Disidentu Arnožu in njegovih Draga Jančarja, Izboljševalca sveta v istoimenski igri Thomasa Bernharda in vloge v krstnih uprizoritvah Dušana Jovanovića (Zid, jezero, Don Juan na psu, Boris, Milena, Radko). V devetdesetih letih je bil med osrednjimi igralci v predstavah Tomaža Pandurja v SNG-ju Drama Maribor. Gostoval je tudi na odrih drugih jugoslovanskih republik (Dubrovnik, Beograd, Split) in v gledališču Ulysses na Brionih.

V družbi največjih
Poklon filmskim igralkam in igralcem v Divači poteka že 17 let. Začelo pa se je še prej, in sicer leta 1997, ko so skupaj z občino Divača z več dogodki počastili rojstni dan v Divači rojene igralke Ite Rine (1907‒1979). Ob vsakoletnem poklonu in projekciji filma na borjaču muzeja igralcev izdajo tudi monografijo Poklon z obsežno predstavljenim filmskim opusom in življenjem izbranega igralca oziroma igralke. Za tokratno knjižico so tekste prispevali Majda Širca, Ivan Velisavljević in Jurij Bobič.

Doslej so se poklonili Metki Bučar, Duši Počkaj, Štefki Drolc, Bertu Sotlarju, Mihi Balohu, Poldetu Bibiču, Lojzetu Rozmanu, Majdi Potokar, Špeli Rozin, Stanetu Severju, Ivanki Mežan, Mileni Zupančič, Demetru Bitencu, Antonu Petjetu in Mirandi Caharija. Leta 2007, ob 100. obletnici rojstva Ite Rine, je izšla tudi obsežna slovensko-angleška monografija o prvi slovenski filmski zvezdi.