Novi podkast PodKino z Nino Cvar, Anžetom Okornom in Ivano Novak lahko poslušate v spodnjem posnetku.

Vsi trije sodelujoči v novi epizodi podkasta PodKino smo odraščali na koncu 80. in začetku 90. let. Filozofinja Nina Cvar, filozof Anže Okorn in avtorica članka pripadamo televizijski generaciji, ki je levji delež svoje mladosti namenila požiranju TV-nadaljevank vseh formatov, dolžin in (pogosto vprašljivih) stopenj kakovosti.

Naj emfatično razglasimo: za buljenje v zaslone v otroštvu nam ni prav nič žal. Kolateralna škoda naše epske investicije niso bili pokvarjen vid, nizka inteligenca in slab šolski uspeh, milenijci s(m)o bili z uživanjem TV-nadaljevank deležni svojevrstne kulturne vzgoje, nehote smo razvili večmedijsko pismenost in mimogrede osvojili tuji jezik ali dva. Nedvomno smo bili kot otroci lahke žrtve ameriškega kulturnega osvajanja sveta, hkrati pa je ameriška popularna kultura k nam poslala tudi opremo za kritično refleksijo njenih ideologij. S tem ciljamo na sijajne družbenokritične naslove, kot so bile zoper ideologijo ameriškega sna uperjena nanizanka Območje somraka (1959–1964, 1985–1989), Lyncheva postmodernistična mojstrovina Twin Peaks (1990–1991) ter saga o industrijskem kapitalizmu in vojni Sever in jug (1985–1986). Z omenjenimi naslovi smo zgolj oplazili površino bogate serijske zgodovine, seznam vplivnih nadaljevank v njej je, kot dobro ve vsak ljubitelj serij, praktično neizčrpen.

Sredi 90. let se je začenjala zlata doba televizije, takrat so na male zaslone v vse večjem številu prodirale vse bolj kakovostne nadaljevanke. Stare žanre, denimo humoristične nanizanke s slavnim konserviranim smehom, je nadomestila resna, prestižna televizijska drama. Tako imenovana kakovostna televizija je, kot dognanja televizijskih študij povzema Nina Cvar, "vse tisto, kar ni navadna televizija. Je oblika, ki krši vsa napisana in nenapisana pravila." Fokus kakovostne televizije je na scenariju, medbesedilnosti, razširjeni igralski zasedbi, avtorefleksiji, tendenci k realizmu, filmskosti. "Gre za aludiranje na modernistični film in s tem na umetniškost, predvsem pa nepodcenjevanje gledalcev. Cilj modernističnega filma, na katerem temelji kakovostna televizijska nadaljevanka, je oblikovati afekt distance, da lahko gledalec sam proizvede odnos do gledanega - odnos potujitve ali distancirane oblike uživanja."

Že vnovični ogled nadaljevanke Severna obzorja (še do sredine julija bo na sporedu od ponedeljka do petka na TV SLO 1) pokaže te ključne značilnosti kakovostne televizije, ki jo je eno od upravičeno najbolj priljubljenih del v 90. letih pomagalo utirati. Ob izredno inteligentnih, razgledanih, tako rekoč eruditskih likih in dialogih v Severnih obzorjih takoj pomislimo na to, da medbesedilnost TV-nadaljevank terja in ustvarja široko razgledane gledalce. Za razumevanje baročno večplastnega pripovedništva kakovostne televizije mora biti občinstvo dobro seznanjeno s tekočim družbenopolitičnim stanjem, s polji ekonomije, prava, politike, z različnimi umetniškimi zvrstmi in seveda s popularno kulturo. Gledalec mora biti visoko pismen tudi v fikciji, dobro seznanjen s pravili pripovedi, kodi, stereotipi. V nasprotnem primeru bi mu ušla tudi zabavna rdeča nit kakovostne televizije: sprevračanje kodov, samorefleksija in ironična distanca, ki jih ta dela pogosto izkazujejo do drugih tekstov v popularni kulturi (medbesedilnost) in do svojega teksta oziroma žanra.

Severna obzorja: razsvetljenski projekt televizije v 90. letih

Tako kot je v klasičnem Hollywoodu obstajal podžanr sofisticirane komedije, bi lahko nadaljevanko Severna obzorja okrstili za sofisticirano televizijsko nadaljevanko. Njena brihtna medbesedilnost in slikovita heterogenost glede obravnavanih tem, identitet in subjektnih pozicij se kaže že v naslovih epizod, kjer se znajdejo parafraze iz zgodovine različnih umetniških zvrsti.

Kulturni kapital nadaljevanke najbolje pooseblja lik didžeja Chrisa Stevensa. Radijski filozof se v svojih sanjsko intoniranih monologih sklicuje na kanon zahodne literature, umetnosti, popularne kulture in filozofije, pri čemer ne loči med visoko in nizko kulturo, med množičnimi mediji in umetnostjo, pogrošnim in elitnim – brezšivno in demokratično drsi od Franza Kafke do Guns N’ Roses, od Platona do polke. V nadaljevanki zlahka vidimo deklaracijo humanistične miselnosti, sprave, sobivanja in umirjene kontemplacije razlik. Mesto Cicely je svet v malem, v katerem prvič na ameriški televiziji skupaj nastopijo poročeni gejevski par, homofob in kapitalist, lezbični par razsvetljenih umetnic, zapornik, ameriški staroselec, nevrotični Jud ...

Anže Okorn o nadaljevanki v podkastu pravi: "Serija je razsvetljenski projekt ameriške televizije v 90. letih. Mesto Cicely, v katerem se odvija zgodba, naj bi bilo v preteklosti provincialno, šovinistično brezzakonje. Z razsvetljenskim projektom dveh žensk, umetnic, lezbičnega para, dobi možnost, da postane Pariz ameriškega severa."

Še gledate klasično televizijo?

Ob današnji poplavi pretočnih platform in vrhunskih TV-serij se na prvi pogled zdi, da ni veliko razlogov za pogrešanje tako imenovane klasične ali linearne televizije. Čemu bi se vrnili v 80. ali 90. leta, ko še nismo mogli izbirati med neštetimi TV-kanali, pretočniki, nagrajenimi in nadvse inteligentnimi nadaljevankami?

Klasična televizija je s svojimi sporedi današnjemu gledalcu bržkone videti rigidna in zastarela. Obsoja ga na dovolj minimalističen uredniško odrejeni program in mu nesramno diktira urnik ogleda. In vendar je prav v tej navidez okosteneli obliki odjemanja televizijskega programa mogoče danes uzreti nekaj domala osvobajajočega. Spored, ki ga je izdelal/a urednica/k, gledalca odreši imperativa, da sam raziskuje, izbira filme in nadaljevanke, prihrani mu čas, energijo, frustracijo ob brskanju po neskončnih knjižnicah pretočnih vsebin. Uredniška selekcija gledalcu prinaša najbolj kakovostna dela brez balasta, za njo stojijo strokovne kompetence, izkušnje, izobrazba in znanje, ki jih ne premorejo vsi gledalci.

Kakšen odnos imata do klasične televizije predstavnika milenijcev v podkastu? Za Nino Cvar je bila televizija medij sekundarne socializacije, ki je potekala na več ravneh. Informativni program TV SLO jo je vključeval v aktualno družbeno dogajanje na koncu 80. in začetku 90. let. Televizija je imela izjemen pomen za družbeno-politično osveščanje in občutek participacije v odvijanju zgodovine. Dolgoročno funkcijo igranega programa pa vidi v vzgoji užitka v zgodbah. Čas gledanja televizije ni bil le stran vržen čas, kot pravi: "Prav prek televizijskega medija je moja generacija vzljubila tudi naratološkost tradicionalnega medija knjige."

Filozofu Anžetu Okornu se zdi najpomembnejša zasnova skupnosti okrog izkušnje gledanja televizije. Po tem se klasična televizija razlikuje od današnjih tehnologij, ki poudarjajo individualizem. "Pri televiziji je šlo nekdaj za to, da jo gledaš skupaj z drugimi. Televizija je bila čas za drugega. Zdaj gre bolj za to, da si vzameš čas zase."

Doba algoritmov

Izredno zmanjšana vloga kuratorstva in urednikovanja gre z roko v roki s porastom vloge algoritmov. To je začetek nove pereče problematike: ali gledalci sploh vemo, kdo ali kaj oblikuje naš okus, našo izbiro, naš televizijski spored? Težava je, da algoritmi razumejo ljudi bolje, kot ljudje razumejo algoritme.

"K tej problematiki je treba pristopati na državni ravni, treba je razvijati digitalne kompetence, digitalno pismenost, delati na razumevanju, kako algoritmi delujejo. Algoritmi namreč dajejo posamezniku občutek lažne samozavesti, saj nima vednosti, kaj se v njem dogaja." Nina Cvar se pri svojem delu na Fakulteti za elektrotehniko v okviru Laboratorijev za telekomunikacije in multimedijo ukvarja z raziskovanjem digitalizacije, zlasti digitalne pismenosti in digitalnih kompetenc, ki so vitalne za kritično razumevanje in higienično rabo digitalnih tehnologij.