Filme si bo mogoče med 3. in 6. marcem brezplačno ogledati na platformi Vimeo, kjer je potrebna zgolj prijava. Ob filmih pa bodo na voljo tudi posnetki pogovorov z avtorji oziroma avtoricami, so sporočili iz Slovenskega etnološkega društva in Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC) SAZU-ja, ki organizirata DEF.

Utiranje poti do širšega gledalstva
Po besedah organizatorjev se v svetu sicer posname veliko zanimivih dokumentarnih filmov, ki pa zaradi neodvisne produkcije ali avtorjevega individualnega pristopa težko najdejo pot do gledalcev. Zato sta njihova želja in poslanstvo, da bi gledalcem v Sloveniji omogočili ogled etnografskih in dokumentarnih filmov, ki se težko uvrstijo v redno distribucijo oziroma na javno televizijo.

Za redni program selektor vsako leto izbere okoli 30 filmov. Približno polovico programa letošnjega DEF-a predstavljajo dokumentarni filmi, polovico pa etnografski. Kot je povedala raziskovalka Inštituta za slovensko narodopisje na ZRC SAZU Manca Filak, ki je tudi asistentka pri selekciji filmov, globljih razlik med obema žanroma ni smiselno izpostavljati, saj v resnici eden črpa iz drugega.

Avtorske stvaritve, ki prinašajo nov, svež pogled
Film Tobačni spomini, ki ga je Manca Filak posnela leta 2017 med študijsko izmenjavo v Bolgariji, je pravzaprav tudi edini slovenski film letošnjega festivala. Osredotoča se na gojenje tobaka med muslimanskimi Pomaki v jugozahodnem delu države, med gorovjem Rila na eni in gorovjem Rodopi na drugi strani. Gre za etnografski film, ki upodablja različne dimenzije delovnega procesa kot tudi odnos ljudi do načina življenja, ki počasi izginja, piše na spletnem ZRCalniku.

Sicer pa tokratni filmi na splošno prinašajo nov, svež pogled. Nova doba avtorja Borisa Svartzmana je pripoved o prisilnem izseljevanju ruralnega prebivalstva, kar se v resnici dogaja na različnih koncih Kitajske, ki si želi urbanizacijo za vsako ceno.

V pandemičnem času se še posebej privlačen utegne zdeti koncept samooskrbe na deželi, za katerega se je odločil inženir, ki mu je posvečen film Dnevi potem v režiji Jeremieja Grojnowskega. V goratem območju Trieves na jugovzhodu Francije si je zgradil celo samozadostno hišo, film pa njegovo novo življenje, ki je za sabo potegnilo oblikovanje celotne samooskrbne skupnosti, prikaže zelo sveže in brez nepotrebnega romantiziranja, še piše na ZRCalniku.

Samostojni režijski prvenec in večkratni gost festivala
Film Kongo kliče prinaša nov, redko prikazan pogled na razmere v DR Kongo. Gre za prvi samostojni izdelek režiserja Stephana Hilperta, v njem pa prevprašuje vlogo in pomen uslužbencev mednarodnih humanitarnih in nevladnih organizacij, ki se vsak po svojih močeh prizadevajo pomagati tej afriški državi.

Imenitno, doslej še nevideno zgodbo v svojem filmu pripoveduje tudi estonski režiser Liivo Niglas, že uveljavljen filmar in večkratni gost festivala DEF-a. V filmu Rešiti jezik je spremljal jezikoslovca, ki se je podal v staroselsko skupnost na severu ZDA, katere jezik je močno ogrožen. V nasprotju s pričakovanji pa to ni film o življenju staroselske skupnosti, temveč o jezikoslovcu in njegovih prizadevanjih, ki gredo celo tako daleč, da na koncu ostane edini govorec tega jezika, ki ni niti njegov materni.