Režiserka Emily Atef se večinoma ogne voajerizmu, a film že z izbiro tematike potrjuje, da nas kot družbo zvezdnice zanimajo predvsem takrat, kadar jim lahko prilepimo dramatični lok hitrega vzpona, odvisnosti in tragičnega padca.

Ljubitelji vintidž tračev bi Romy Schneider najbrž opisali kot veliko ljubezen Alaina Delona, ki pa jo je igralec zapustil s praznim stanovanjem in listkom papirja z obvestilom, da "odhaja v Mehiko z Nathalie" (slavno manekenko). Tisti, ki imajo raje vintidž kostumske drame, jo imajo pred očmi kot protagonistko noro uspešne filmske trilogije o avstrijski vladarici Sissi iz petdesetih. Drama 3 dnevi z Romy Schneider predpostavlja, da to predzgodbo poznamo, in se raje osredotoči na manj znano epizodo iz sklepne etape zvezdničinega življenja. Emily Atef je v dostojanstveni črno-beli barvni lestvici in widescreen formatu posnela tipičen biografski film za festivale, ki ga nad povprečje potisne predvsem neverjetno precizen igralski dosežek Marie Bäumer.

Pisalo se je leto 1981, ko se je Romy Schneider zatekla v luksuzno zdravilišče v Quiberonu na bretonski obali. V dieto, detoksifikacijo in najrazličnejše terapije je privolila ne zaradi kakega filma, ampak predvsem zato, da bi dobila nazaj svojega 14-letnega sina Davida, nad katerim je izgubila skrbništvo. Iz vsakega njenega giba je razvidno, kakšno breme je zanjo biti "Romy Schneider", kako zelo bi se rada končno otresla imidža sladkobne naivnosti, s katerim jo je osedlala vloga Sissi. (Pred to podobo se je iz Avstrije celo umaknila v Francijo, kjer je delala z uglednimi režiserji, a v resnici se Sissijine krinoline nikoli ni dokončno znebila.)

Čeprav je razrvana, nespečna in krhka, se je dogovorila za intervju za nemško revijo Stern; fotograf in novinar jo že čakata v hotelskem preddverju. Pogovor, ki se je nato s prekinitvami in zastranitvami odvijal v dveh dneh, se je izkazal za zadnjega v Romyjinem življenju. Le nekaj mesecev pozneje je v tragični nesreči najprej umrl David, nato pa mu je čez manj kot leto dni sledila Romy. Stara je bila 43 let.

A vsega tega v filmu ne boste izvedeli: zgodba se konča teden dni po intervjuju z na videz pomirjeno in optimistično Romy pred naslednjim poglavjem njenega življenja. Tragedija je temen oblak nad dogajanjem, ki ga filmu dodaja gledalčevo poznavanje dogodkov.

Atef dogajanje splete okrog štirih glavnih akterjev: Romy Schneider (Marie Bäumer ji je neverjetno podobna, očitno pa se je poglobila tudi v igralkine manierizme in gestikulacijo), njena prijateljica iz otroštva Hilde (Brigite Minichmyer), ki se je sama postavila v vlogo zaščitnice zvezde v krizi, fotograf Robert (Charly Hübner), ki ga z Romy vežeta dolgoletno prijateljstvo in simpatija, ter ambiciozni novinar Michael Jürgs (Robert Gwisdek), ki si zna nadeti obraz razumevajočega poslušalca, da bi iz Romy izvlekel čim več sočnih podrobnosti. Čeprav se sklicuje na format resnega zvezdniškega portreta, ga v resnici bolj privlači tabloidno razgaljanje intime.

In res: Romy, ki ima za seboj cel niz škandaloznih afer, ločitev in samomor nekdanjega moža, se pusti zapeljati ideji, da bi medije lahko izkoristila v svojo korist in prevzela nadzor nad svojo javno podobo. V pogovorih o odnosu z materjo, negotovosti v materinski vlogi, osebnih financah in bitki z depresijo pripoveduje z odprtostjo in neposrednostjo, kakršne danes v zvezdniških intervjujih zlepa ni več najti.

Atef lovi ravnotežje med obsodbo zvezdniškega, pogosto seksističnega novinarstva in portretom ženske v breznu depresije in odvisnosti. Ker obe temi jasno izriše že v prvi polovici filma, se zdi, da je druga ura po nepotrebnem razvlečena – še posebej, ker se scenarij (rahlo neokusno?) poigrava z insinuacijo, da bomo morda že v naslednjem hipu priča tragičnemu prizoru prekomernega odmerka ali odkritju nepremičnega telesa v postelji. A ker je igralkin žalostni konec vendarle še ohranjen v kolektivnem spominu (ali pa na Wikipediji, če hočete), tovrsto poigravanje niti nima pravega učinka.

Težko je tudi spregledati stereotipno upodobitev fatalke, ki uteho pred svojimi demoni išče v verižnem kajenju in steklenicah šampanjca, ki doživlja divja nihanja v razpoloženju, obenem pa nikoli ne pozabi flirtati z objektivom ves čas prisotnega fotoaparata. Le na trenutke pa je prisotna tudi slutnja druge Romy, tiste, ki ima – pa čeprav tega ni videti – dinamiko dogajanja trdno v rokah in ki konfrontacijo zavestno izkorišča v svojo korist.

Ocena: 3+; piše Ana Jurc