Pred nami je sicer povsem kompetenten film, ki pa v razumevanje Bližnjega vzhoda ne vloži niti trohice več energije, kot je je bilo potrebne leta 1992 za animirani celovečerec. Če torej ne prinaša nobene ključne ideološke ali vsebinske spremembe, zakaj sploh prirejati Aladina? Refren nosilne pesmi filma A Whole New World v tem kontekstu deluje skrajno ironično.

Izvirni animirani film je bil pogosto tarča kritik, ker so bili vsi (glasovni) igralci belci, čeprav njihovi liki to niso bili. Tokrat je bila porazdelitev vlog bolj premišljena: Mena Massoud (Aladin) je egiptovsko-kanadskega rodu, Naomi Scott (Jasmine) britansko-indijskega, Marwan Kenzari (Jafar) nizozemsko-tunizijskega in Numan Acar (Hakim) turško-nemškega. Foto: IMDb
Duha si je Ritchie menda namerno zamislil kot "bodibilderja iz sedemdesetih, ki ne jemlje steroidov, samo ogromno dviguje uteži". Foto: IMDb

Zaradi medle promocije (še posebej v primerjavi z npr. Levjim kraljem) in strahu, da bo računalniško animirani duh razmesaril dediščino Robina Williamsa je imel marsikdo glede Aladina nizka pričakovanja. Da igrana priredba klasične celovečerne animacije iz leta 1992 torej ni popolna polomija, je absolutno pozitivno presenečenje. Zahvala gre v ogromni meri karizmatičnemu egiptovsko-kanadskemu igralcu Menu Massoudi v naslovni vlogi. Kot Aladin najde popolno ravnotežje med pobalinskostjo in šarmom, ki se ne prevesi v sladkobnost.

Scenarij, pod katerega sta podpisana John August in režiser Guy Ritchie, bolj ali manj zvesto sledi 27 let stari predlogi animiranega filma – a z nekaterimi popravki. Že iz uvodne pesmi Arabian Nights sta denimo izginila zloglasni verz "It's barbaric, but hey, it's home" (Barbarsko je, ampak hej, to je moj dom) in lik vsiljivega, prevarantskega uličnega prodajalca. A ti popravki so bolj ali manj kozmetični.

Nova Jasmine "se ni rodila, da bi se poročila z nekim neumnim princem". Foto: IMDb

Aladin (Mena Massoud) je sirota, ki ga na ulicah Agrabe poznajo po lepljivih prstih in spremstvu prikupne opice Abuja. Opeharjenci ga radi zmerjajo z "ulično podgano", sam pa se počuti ujetega v vsakodnevnem, neizprosnem boju za preživetje. Podoben občutek klavstrofobije kljub popolnoma drugačnim življenjskim okoliščinam preveva princeso Jasmine (Naomi Scott), ki jo je sultan (Navid Negahban) po ženini smrti "za njeno varnost" zaklenil v palačo. V hipu, ko usoda združi Aladina in Jasmine, ju loči zlobni vezir Jafar (Marwan Kenzari), ki bi z Aladinovo pomočjo rad prišel do čarobne svetilke in strmoglavil miroljubnega sultana. Leščebra po spletu naključij konča v Aladinovih rokah. Prva od treh želja, ki mu jih odstopi starodavni duh, bo kraljevska oprava, s katero bo šel lahko dostojno zasnubit Jasmine ...

Če je "diamant pod raševino" Aladin ostal bolj ali manj isti lik kot v animiranem izvirniku, pa je temeljite posodobitve doživela princesa Jasmine (Naomi Scott), ki je po novem enako pomemben – in avtonomen – lik kot naslovni junak. V duhu leta 2019 ni več samo princeska, ki ji je treba najti moža, pač pa ambiciozna mlada dedinja, ki bi se rada preizkusila v vodenju dežele, čeprav zakoni tega ne predvidevajo. Togotno vztraja, da se ni "rodila samo zato, da bi se poročila z nekim neumnim princem". Na temo opolnomočenja je dobila tudi svojo pesem, Spechless, ki jo odpoje kar dvakrat in je pravzaprav singel evrovizijskih dimenzij (in izvedbe), popolnoma na ravni drugih pesmi iz ene od glasbeno najbolj dodelanih Disneyjevih klasik.

Will Smith ni slab kot duh – še posebej, kadar ni računalniško animiran moder balon –, a od lika zdaj že pričakujemo prekipevajočo evforijo, ki je preprosto ne premore. Foto: IMDb

Kemija je izvrstna tudi med duhom iz svetilke (Will Smith) in Jasminino spletično Dalio (Nasim Perad), novim likom, ki ga v izvirniku ni bilo. Morda največje presenečenje filma je to, da Will Smith kljub rahlo bizarni računalniški animaciji, ki v napovednikih res ni bila obetavna, v svoji vlogi ne pogori. Ko duh prvič huškne iz svojega medeninastega zapora, se je nemogoče ne spomniti, kako sijajen je bil v tej vlogi nekoč Robin Williams (napisana je bila izrecno zanj in menda je improviziral približno 90 odstotkov svojih dialogov). Smithu scenarij k sreči pusti dovolj svobode, da vlogo naredi svojo in ni obsojen na oponašanje nenadkriljivega predhodnika. Njegova glavna aduta sta to, da ni ves čas moder (duh ima po novem tudi človeško obliko) in pa sijajna interakcija z Massoudom – skupaj sta tako prepričljiva, da se obnese celo njuna ponavljajoča se šala o marmeladi, ki na papirju ne deluje posebej navdihnjeno.

Vizualno največjo nadgradnjo od izvirnika je doživel zlobni vezir Jafar (na desni), ki pa žal ni preveč zanimiv lik. Foto: IMDb

Malo manj izstopa zlobni vezir Jafar (Marwan Kenzari), ki je vizualno doživel največjo nadgradnjo od izvirnika (dovolj naj bo podatek, da se je ob objavi napovednika na Twitterju pojavil trend #HotJafar). Dobil je malce več predzgodbe, na primer podatek, da je bil tudi sam včasih ista "ulična podgana" kot Aladin, ker pomeni, da je častihlepen povzpetnik, ki je bil pripravljen in sposoben narediti ogromno, da je prilezel do svoje trenutne funkcije. Kot dežurni zlobec mora seveda imeti zahrbten načrt za prevlado, ki pa se v svoji zavojevalski sli – "Uničil bom mesta, uničil kraljestva!" – spogleduje z rasističnimi predsodki, ki arabski svet enačijo z IS-jem. In ko smo že ravno pri kulturnih stereotipih: fiktivna Agraba, kamor je dogajanje postavljeno, je očitno arabska oaza v puščavi, dvorne oprave (in ples v ključnem prizoru) pa so videti izposojene naravnost iz Bollywooda. Zdi se, da je bilo glavno vodilo kostumografskega in scenografskega oddelka neka splošna "eksotičnost" brez specifičnih detajlov, ki ni toliko poklon prepletu različnih kultur Vzhoda, ampak prej posplošujoča redukcija "drugačnosti".

V igri za vlogo Aladina so bili menda tudi Dev Patel, Avan Jogia in Riz Ahmed. Foto: IMDb

Skoraj samostojen lik v filmu je tudi stilizirana režija Guya Ritchieja. (Ob vsem cirkusu, ki ga je Disney zganjal okrog raznolike in vključujoče ekipe filma – in res, na platnu ne boste z izjemo štorastega princa Andersa (Billy Magnussen) videli niti enega belskega obraza – se je treba zavedati, da ta naprednost ni segla do nobene izmed vodilnih ustvarjalnih pozicij za kamero.)

Najbolj neverjetno pri vsem skupaj je to, da je po kilavem Kralju Arturju (2017) Ritchie dobil še eno priložnost za raziskovanje žanrov, ki mu niso pisani na kožo. Če ne drugega, mu je blizu vsaj kinetičnost Aladinovega šviganja po bazarju: uvodni prizor bega pred zasledovalci spremeni v adrenalinski parkur, nič manj akrobatski od animirane različice. Sicer pa je Ritchiejev avtorski pristop bolj ali manj sprt z muzikalom, kar najbolj pride do izraza pri plesno-glasbenih točkah. Režija je klišejska in prazna, v ključno s "trikom" rahlo pospešenega gibanja v nekaterih prizorih, zaradi česar vse skupaj deluje neavtentično in nenamerno risankasto. Samo razočarani smo lahko nad tem, da človek, ki mu je uspelo v sklepno dejanje prej omenjenega Kralja Arturja nekako stlačiti orjaško kačo, zanjo ni našel prostora v Aladinu, kjer jo zgodba dejansko zahteva.

Aladin je, pod črto, pisan in pragmatično "ozaveščen" spektakel, ki ima še vedno fantastične skladbe in sijajen kasting, ki prikrije marsikateri greh. A pod vsem tem lišpom je zgolj mehanska, s posebnimi učinki prenatrpana imitacija v maniri Lepotice in zveri in podobnih projektov.

Ocena: 3; piše Ana Jurc