Spodaj recenzirana in vse ostale filme boste našli na spletni strani Animateke.

"Stari" je nastal pred skoraj desetimi leti, ko sta na estonski likovni akademiji Peeter Ritso in Mikk Mägi začela skupaj ustvarjati kratke videe s tem animiranim likom v glavni vlogi. Stari je nekaj let nastopal samo na YouTubu, kjer je postal viralna uspešnica. Projektu se je pridružil mlad filmski režiser Oskar Lehemaa in nastal je celovečerec. Foto: IMDb

Stari mlekar (Vanamehe film, 2019, r. Mikk Mägi in Oskar Lehemaa)

Estonski celovečerec Stari mlekar, ki se uvršča v kategorijo stop-motion animacije, je brez konkurence najbolj duhovit dolgometražni film v ponudbi letošnje Animateke. S svojo radostno, odbito vulgarnostjo, histeričnim tempom in situacijsko komiko morda ne bo prepričal vsakogar, a si bo prav gotovo izboril četico fanatičnih oboževalcev.

Trije mulci bodo poletje preživeli pri dedku na kmetiji. Prijetna, družinska zgodba o mestnih škricih, ki bodo vzljubili naravo, kajne? Niti slučajno. Otroci, ki so vidno nenavdušeni nad življenjem brez hitre internetne povezave, nosove od svojih telefonov odlepijo ravno toliko, da ocenijo, da je starec med molžo krave preminil. Naslednji prizor: vas se pripravlja na ganljiv vikinški pogreb; mlekarja bodo – z zadnjo steklenico špirita za popotnico – na goreči grmadi poslali po reki. A kaj, ko se domnevni pokojnik sredi lastnega pogreba tuleč zbudi. Po tem bizarnem interludiju, ki lepo ponazarja humor celega filma, se zgodba šele lahko zares začne.

Dedek je godrnjav, odljuden starec, lokalni "rockzvezdnik molže", ki mi niti na pamet ne pade, da bi vnukom pustil blizu svoji kravi. Ubogo žival, ki daje mleko celi vasi, lahko mrcvari, stiska in drega samo on sam. Mleko je najslajše, zabiča malim vajencem, kadar je žival na smrt prestrašena.

Film se z zanosom naslanja na stereotipe o robatih podeželanih in razvajeni generaciji Z – a na koncu pri vsakem od njih najde mehko srce. Foto: IMDb
Film se z zanosom naslanja na stereotipe o robatih podeželanih in razvajeni generaciji Z – a na koncu pri vsakem od njih najde mehko srce. Foto: IMDb

Kaj lahko bi bilo sklepati, da bo dedek osrednji antagonist naše štorije, a v tem svetu antipatičnih likov niti slučajno ni najbolj zavržen karakter. Ta čast pripada "staremu mlekarju", noremu znanstveniku, ki se mu "po žilah pretaka mleko, poti kislo smetano in joka vanilijev sladoled". Od tragične nesreče pred mnogimi leti, zaradi katere je pristal na invalidskem vozičku, je sveto prepričan, da se samo on zaveda, kako smrtonosne so v resnici krave, če jih ne pomolzeš: pičlih 24 ur brez molže in kravi lahko vime preprosto eksplodira. V strahu pred novo "laktokalipso", ki bi uničila celo vas, bi stari mlekar najraje odsekal glavo vsaki kravi, ki mu prekriža pot. Ko vaška krava nekega dne pobegne iz hleva, je sezona lova torej odprta: jo bo prej dohitel stari mlekar s svojo motorko ali pa dedek na traktorju, ki bi žival rad "samo" mučil in molzel v nedogled?

Sledi vrtoglava dogodivščina, ki med drugim vključuje milenijske hipsterje, perverzno starodavno drevo, trojico morilskih drvarjev in celo koncert v drobovju ogromnega medveda. Najmanjši vnuček, ki je ostal na kmetiji, se medtem tudi sam razvija v norega znanstvenika: ker ljudje obupano zahtevajo mleko, mali mukotrpno izumlja aparaturo, ki bi lahko molzla ... kogar koli.

Če boste pozorni, boste slišali, da tudi otrokom in ženskim likom glasove večinoma posojajo moški. Foto: IMDb
Če boste pozorni, boste slišali, da tudi otrokom in ženskim likom glasove večinoma posojajo moški. Foto: IMDb

Na videz nedolžna premisa se zelo hitro prelevi v politično nekorektno, črnohumornoin na trenutke skatološko – grotesko, namenjeno odraslemu gledalcu. Dogajanje je razdrobljeno na posamezne epizodne skeče, kar priča o genezi filma: rodil se je iz serije uspešnih filmčkov na Youtubu. Sijajna je tudi izdelava lutk: to niso simpatične glinene pojave iz Wallaca in Gromita, pač pa veliko bolj naturalistične, na trenutke gnusno zabuhle pojave. Utripajoče vime in mleko, ki mezi iz por starega mlekarja, sta uporabljena kot čista elementa body horrorja. Pozornemu gledalcu ne bodo ušle tudi vizualne reference na Teksaški pokol z motorko.

Mislim, da ni preveč za lase privlečeno, če v Starem mlekarju zaznamo tudi obsodbo cele mlečne industrije, predvsem pa nehumanega ravnanja z živalmi in hipokrizije kapitalističnega izčrpavanja narave. Ali, z besedami enega od naših malih protagonistov generacije Z: "Do včeraj nisem vedel, da mleko pride iz krave – mislil sem, da je narejeno iz mandljev. Pijte vodo, hudiča." Spoznanje v film ni stlačeno na silo, pač pa je humanizem vtkan v temelje zgodbe – morda ga samo niste opazili zaradi vicev o medvedjih prdcih.

Kaotično (pred)vojno stanje v državi Kapuściński v svoji knjigi opiše kot
Kaotično (pred)vojno stanje v državi Kapuściński v svoji knjigi opiše kot "confusão", zmedo. Foto: Animateka

Še en dan življenja (Another Day of Life, 2018, r. Raúl de la Fuente in Damian Nenow)

Poljak Ryszard Kapuściński velja za enega največjih poročevalcev z vojnih področij sveta v razvoju, kar jih je poznalo 20. stoletje. Ena od knjig, ki so zacementirale njegov kultni status, je zdaj navdahnila istoimenski celovečerec Še en dan življenja, ki ga podpisujeta Poljak Damian Nenow in Španec Raúl de la Fuente; projektu sta posvetila deset let svojega življenja.

Kapuściński v svojem delu popisuje proces dekolonizacije Angole leta 1975 in začetek državljanske vojne, ki je izbruhnila z odhodom Portugalcev ter s prekinitvami po državi pustošila vse do leta 2002. Prav tako pod drobnogled vzame temne in svetle plati vladajoče stranke MPLA (Ljudsko gibanje za osvoboditev Angole), ki se je v vojni za neodvisnost (1961–1974) borila proti evropejski nadvladi, v procesu dekolonizacije pa proti svojim prejšnjim zaveznikom UNITA in gverilcem FNLA. Angola je namreč med drugim postala figura na šahovnici hladne vojne: CIA, Sovjetska zveza in Kubanci so v boju za premoč na skrivaj financirali različne frakcije.

Film Še en dan življenja ne vleče lažnih enačajev med obema stranema konflikta, a pri tem pokaže tudi pritlehno plat posameznih borcev MPLA-ja. Foto: Animateka
Film Še en dan življenja ne vleče lažnih enačajev med obema stranema konflikta, a pri tem pokaže tudi pritlehno plat posameznih borcev MPLA-ja. Foto: Animateka

Nenow in De la Fuente hiperrealistično izkušnjo napada na vse čute ustvarjata s pomočjo tehnike t. i. motion trackinga, ki je ključen element računalniške animacije. Animirano pripoved prepleteta z izjavami resničnih akterjev dogodkov leta 1975, z arhivskimi posnetki in impresijami današnje Angole. Iz njunih naporov se rojeva popolnoma unikatna različica vse bolj uveljavljenega žanra animiranega dokumentarca, ki ga vsi poznamo vsaj po uspešnici Valček z Baširjem (r. Ari Folman, 2008). Dokumentaristični elementi tako zgodbi prispevajo verodostojnost, animacija pa zapolni neizogibne praznine, ki bi jih sicer morali premostiti s suhoparno naracijo.

Največja hiba filma je vzneseni zdrs v žanr junaške epopeje, kar se filmarjem rado zgodi, kadar popisujejo velike dosežke novinarstva: Kapuściński na trenutke učinkuje kot neustrašen stripovski superjunak, apokaliptični kavboj na lovu za resnico. (S tem zajadramo v nevarno bližino tropa belskega rešitelja.) Zdi se, da estetika videoiger ni bila izbrana po naključju. Morda sta avtorja (upravičeno?) sklepala, da bosta lahko samo na ta način privabila široko publiko k temi trpljenja na afriški celini, problematiki, ki je v zahodnem svetu hkrati vsesplošno znana in namerno spregledana. Vsekakor bi bilo težko spregledati prizor množičnega pokola, na katerega Kapuściński naleti ob prašni cesti proti južni fronti. Čeprav na prizorišče pomora prispemo šele, ko je krvavo dejanje že mimo, in čeprav naj bi animacija delno omilila brutalno resničnost, si je pred tragedijo nemogoče zatisniti oči.

Si morajo vojni poročevalci res prizadevati za nevtralnost? Ali obstajajo situacije, v katerih je samocenzura upravičena? Foto: Animateka
Si morajo vojni poročevalci res prizadevati za nevtralnost? Ali obstajajo situacije, v katerih je samocenzura upravičena? Foto: Animateka

Še en dan življenja je v prvi vrsti političen esej, ki opozarja na nujo zgodovinskega spomina, dokumentacije in pomnjenja travmatičnih dogodkov, ki puščajo neizbrisno sled v življenju nekega naroda. Film obenem načenja vprašanje vpliva, ki ga imajo novinarji v vojni vihri že s tem, da so prisotni: bi se dogodki brez njihove prisotnosti odvijali drugače, morda celo manj krvavo? Je "nevtralna drža" v vojni sploh mogoča in etično opravičljiva? Pred nami je film s klasičnim protivojnim sporočilom, ki pa se zaveda nujnosti boja za lastna prepričanja.