In tako se je rodil feminizem: deklice so enkrat za vselej razumele, da v življenju lahko postanejo, kar koli bi pač rade postale, in da jim svet pri tem ne bo metal polen pod noge. In vse so živele srečno do konca svojih dni. Ne? Ne, niti ne.

A pomudimo se najprej v Barbie deželi, tej feministični utopiji v rožnatem, ki je obratna slika naše družbe: vse Nobelove nagrajenke so Barbie, deželo vodi predsednica Barbie, na vrhovnem sodišču sedijo Barbie sodnice, iz vesolja mahajo Barbie astronavtke, smeti pa odvažajo nasmejane Barbie smetarke v rožnatih kombinezonih. V tej idili ni moških, ki bi našim barbikam najedali samozavest – so le Keni, dekorativni in uslužni priveski, vsi z isto službo: plaža. (Ne, ne reševalec iz vode, ne surfer in ne plavalec. Samo plaža.) Življenja vseh kenov se začnejo in končajo z barbikami. "Za Barbie je vsak dan najboljši dan. Za Kena je dan dober samo, če ga Barbie pogleda," pojasni Helen Mirren, vsevedna pripovedovalka.

"Klasična" Barbie (Margot Robbie), ki je s svojimi dolgimi svetlimi lasmi v hipu prepoznavni prototip svoje vrste, dneve preživlja v pastelnem raju kartonastih kulis, širokih nasmeškov in večnega sonca – vse dokler nekega lepega dne v njeno zavest ne začnejo vdirati presenetljivo nebarbikaste misli o smrti; na njenem stegnu se pojavi nebarbikasta gruda celulita in njena usločena stopala plosko pristanejo na tleh. Naslednji dan je njen plastični toast zažgan in njena nevidna prha ledeno hladna.

Iz eksistencialne zagate jo lahko reši le ena sama stvar: podati se mora v resnični svet in ugotoviti, kakšne tegobe mučijo deklico, ki se z njo tam igra. (Povezava med Barbie deželo in našim svetom ni ravno natančno domišljena ali pojasnjena, zato vse skupaj vzemimo pač za dejstvo.)

Ob prihodu v Los Angeles (kam pa drugam) Barbie nemudoma trči na (zanjo) nova in šokantna pojava seksizma ter spolnega nadlegovanja. Ken (Ryan Gosling) pa, nasprotno, navdušeno odkrije – ter zelo hitro ponotranji – koncept patriarhata. Morda pa bi lahko opolnomočil še druge Kene, da "naredijo to deželo spet kenasto"?

Režiserka Greta Gerwig, ki je film skupaj z Noahom Baumbachom tudi napisala, je, če sodimo po prvih evforičnih odzivih, izpolnila skoraj nemogoče visoka pričakovanja: Barbie je duhovita, vizualije so osupljive v svoji rožnati, artificielni doslednosti, dobili smo plesne koreografije, govorance o protislovnosti tega, kaj pomeni biti ženska v sodobnem kapitalizmu, dobili smo šale na račun korporativnih mogulov pri Mattelu, ki so vse skupaj benevolentno financirali, ter celo prolog, ki parodira Kubrickovo Odisejo v vesolju.

Promocijska turneja, za katero se zdi, da je trajala vsaj pol leta, nam je v glavo vbila mantro, da je Gerwig iz brezdušne premise – snemanja filma o igrači, pa naj bo ta še tako "kultna" – subverzivno ustvarila veliko umetnino, ki nastavlja zrcalo toksičnosti vlog spolov v patriarhatu. To navsezadnje ni Michael Bay, ki se igra s Transformerji, to je ljubljenka indieobčinstev, avtorica Lady Bird in Časa deklištva, ki je zavezana dekonstrukciji moškega pogleda v filmu. Če je ona sklenila posneti film o barbiki, v njem mora biti nekaj več, mar ne? To ne more biti samo posledica deprimirajočega trenda prehajanja indieavtorjev v blockbusterske vode? (Glej tudi: Taika Waititi, Chloe Zhao.)

Preden padem v past jadikovanja o "umetniški integriteti" – v filmu je resnično veliko dobrega. Krivično bi bilo spregledati niansirano, večplastno vlogo, ki jo ustvari Margot Robbie. Zna biti plastično izumetničena in nemogoče popolna, ves čas pa je v njenih očeh tudi nezgrešljiva človečnost. Tega, kako neapologetično se Ryan Gosling vrže v svojo interpretacijo avšastega plavolasca, tako ali tako ne bo spregledal nihče. Ideja Kate McKinnon v vlogi "čudne Barbie", ki je počečkana in sršeče postrižena, ker so se z njo pregrobo igrali, je briljantna. Dovtip o Snyderjevem rezu Lige pravičnih, odlomek edine legitimne Prevzetnosti in pristranosti (tiste s Colinom Firthom) in referenca na Cherbourške dežnike? Sami slastni zalogaji.

Vseeno pa je težko privoliti v ugotovitev, da je film, ki je tako očitno navdušen nad svojo lastno pronicljivostjo, film, ki mora vsako svojo poanto tudi izrecno ubesediti, film, katerega igrivost se preveša v maničnost, v svoji biti zares subverziven. V njem ni niti drobca družbene kritike, ki ne bi bil pojasnjen do onemoglosti, zgoraj omenjeni moguli pa so implicitno oprani vsake krivde – saj so vendar dovolili šale na račun tega, da v celotnem direktorskem odboru Mattela ni niti ene ženske! Ha ha?

Barbie na neki točki naleti na "woke" najstnico Sasho (Ariana Greenblatt), ki jo obtoži, da promovira potrošništvo in dekletom vceplja nedosegljiv ideal ženske popolnosti. Še več, ozmerja jo s fašistko. (Da, zavedamo se vseh očitkov na račun barbik, nam samoreferenčno pomežikne film.) No, približno deset minut pozneje je ta najstnica že na Barbiejini strani. Drugače povedano: lahko sicer nežno ugriznemo roko, ki hrani, a znamki je prepovedano zares škodovati.

Greta Gerwig s svojo konceptualno komedijo doseže skoraj največ, kar je mogoče znotraj varnih parametrov komodifikacije nostalgije in krilatic o opolnomočenju. Še najbolj nas lahko skrbi distopična neizogibnost tega, da smo strumno zakorakali v Mattelovo filmsko vesolje, ki se ga bo dalo cepiti in razvejati vsaj toliko kot Marvelovo. Ultimativna ironija bi bil zdaj spin-off film o Kenu. Hej, najbrž bi zaslužil več kot Barbie.

Ocena: 4