A tokrat se kultni režiser od gobezdavih diatrib umika v melanholičen razmislek o minljivosti in o tem, po kakšnem ključu določene ljudi vpišemo v anale filmske umetnosti, druge pa brezbrižno prepuščamo pozabi.

Quentin Tarantino sam je igralsko navezo DiCaprio-Pitt opisal kot "najbolj dinamičen zvezdniški dvojec od Roberta Redforda in Paula Newmana". Vsaj Brad Pitt z leti resnično vse bolj spominja na Redforda in njegovo naravno karizmo. Foto: IMDb
V belem peklu Wyominga: o filmu Podlih osem

Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je prepoznavno tarantinovski film ‒ in obenem v več pogledih drugačen izdelek, kot smo ga na podlagi prvih informacij o vsebini od režiserja pričakovali. Če ste v nepregledno velikem klubu Quentinovih oboževalcev zaradi eksplozivnih izbruhov nasilja in gostobesednega duhovičenja, je čisto mogoče, da vas bo BJNVH dolgočasil: oboje je sicer do neke mere prisotno, a Tarantino je dejansko v prvi vrsti ustvaril poklon filmski industriji v obdobju tranzicije, leta 1969, ko se stari Hollywood začenja umikati novemu. Že zaradi režiserjevega obsedenega poustvarjanja zgodovinskih detajlov je jasno, zakaj film mnogi opisujejo kot "ljubezensko pismo" Hollywoodu.

Neprimerljivo manj poudarka je na akciji kot v Ubila bom Billa in manj na dialogih kot denimo v Podlih osem: Tarantino si vzame čas, da si protagonist natoči pijačo (ali dve), da si sleče srajco in se v tišini razgleduje po okolici, preden se ne zgodi nič zares pretresljivega. Nenaklonjeni gledalec bi to lahko interpretiral kot zmago sloga nad vsebino, a še zdaleč ne drži, da film noče ničesar povedati.

Še po Tarantinovih neasketskih standardih je pred nami razvejan, dolg, neokleščen film s številnimi meandri in zgodbami v zgodbi. "Stari Hollywood" iz prejšnjega odstavka pooseblja Rick Dalton (Leonardo DiCaprio), negativec neštetih kavbojskih filmov, ki čuti svoj nezaustavljivi, postopni zdrs v pozabo, "novi Hollywood" pa njegova soseda, mlada Sharon Tate (Margot Robbie), ki se šele navaja na hipnotični draž uspeha.

Čeprav Leonardo DiCaprio načeloma vzbuja vtis, da samega sebe jemlje zelo resno, je najboljši, kadar je v njegovem nastopu rahla nota samoironije. Foto: IMDb
Na platnu: Django brez okovov

V preteklosti je bilo že ogromno napisanega o igralskem dometu Leonarda DiCapria, a ‒ vsaj v primeru Povratnika, njegove edine z oskarjem nagrajene vloge ‒ je šlo pogosto za poveličevanje fizičnih naporov in odrekanja med samim procesom dela. Tokrat lahko DiCaprio svojo predanost muzi izkaže na precej bolj subtilen način: za Daltona ustvari celo serijo tikov in manirizmov, ki zgovorno pričajo o Rickovem mentalnem razkroju: ves čas je videti malce zaležan in pomečkan, pogosto s kozarcem v roki, nenehno hrka, pljuva in kašlja, in težko se je znebiti vtisa, da ne diši ravno prijetno. Zrcalno nasprotje tega propada je Rickov dolgoletni kaskader (in prijatelj) Cliff Booth (Brad Pitt), sicer seveda ne več rosno mlad, a izjemno vitalen in flegmatičen možakar, ki mu popivanje niti slučajno ne pride do živega. Čeprav nista na isti stopnički hollywoodske hierarhije ‒ Rick živi v vili v fini soseski, Cliff pa v neugledni prikolici v mestu ‒ ju poleg dolgoletnega prijateljstva povezuje nekakšen občutek večvrednosti, absurdna aroganca, ki slabo zakriva potlačene občutke negotovosti in uničene sanje. Od sveta pričakujeta, da bo dojel in primerno cenil njuno genialnost, čeprav se ji rok trajanja počasi izteka ...

BJNVH je razpet med perspektivi svojih dveh protagonistov, med vzpone in padce njune vsakodnevne rutine. Medtem ko je Rick zaposlen s snemanjem te ali one nadaljevanke, Cliff prebija čas kot njegov šofer, hišnik, pomočnik in dežurni steber čustvene podpore; ker ima na razpolago precej prostega časa, ga zanese celo v orbito (takrat še ne zloglasne) Družine Charlieja Mansona.

Tarantino se pri upodobitvi zakoncev Tate in Polanski za pomoč ni obrnil na Romana Polanskega, je pa dobil blagoslov Sharonine sestre Debre. Foto: IMDb

V rednih intervalih se bomo ves čas vračali tudi k Sharon Tate, mladi ženi slavnega režiserja Romana Polanskega (Rafal Zawierucha). Res je sicer, da Margot Robbie v filmu nima veliko dialogov, a scenariju bi težko očitali, da ji ne daje nobene teže: prizor, v katerem v zatemnjeni dvorani gleda film, v katerem nastopa (na platnu vidimo odlomke komedije The Wrecking Crew z resnično Sharon Tate, ne pa z denimo digitalno vstavljeno Robbie), je iskren poklon igralskim dosežkom in karieri ženske, ki jo danes mnogi poznajo predvsem po njeni brutalni smrti. (Drugo vprašanje je sama igra: Robbie je sicer fantastična igralka, a ker ima tukaj tako malo replik, se zanaša na karikirane grimase in mimiko, da bi podala prešerno naivnost zlate dobe Hollywooda. Zato na trenutke deluje kot ideja določenega tipa osebnosti, ne pa konkretna ženska iz mesa in krvi.)

Priznam, da sem se ob najavi filma BJNVH bala, da bo Tarantino resničen umor uporabil kot kanvas za karikirano, eksploatacijsko nasilje ‒ a izkazalo se je, da ga Sharon Tate ne zanima samo kot lepo truplo. Prav tako ne izgublja časa s tem, da bi Mansonov kult interpretiral kot kako sofisticirano organizacijo s karizmatičnim voditeljem: družina so, če si izposodim Rickovo priljubljeno zmerljivko, "prekleti umazani hipiji", ki živijo v intelektualni ‒ in tudi v čisto dobesedni ‒ bedi, njihova dejanja pa zagotovo niso del kakega premišljenega načrta. Damon Herriman je vizualno zelo prepričljiv Manson, a v filmu ‒ čeprav bi po napovedniku lahko sklepali drugače ‒ dobi en sam prizor, pa še ta ga prikaže kot obstranca in nepomembneža, ne pa kot kak zlovešč veleum.

Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je film, ki si najbrž zasluži več kot en sam ogled: v nasprotju s Tarantinovimi najrazvpitejšimi je to izdelek, ki vseh svojih adutov ne postreže na srebrnem pladnju. Od številnih tem, ki jih načenja, marsikatera ostane brez razdelane obdelave ali zaključka. Kratki filmi v filmu so dovolj zanimivi, da bi si človek želel videti, kako se nadaljujejo.

Zdi se, da se 56-letni Tarantino v svojem devetem celovečercu (spomnimo se: na neki točki je napovedoval upokojitev po okrogli deseterici!), prvič izrecno zaveda minljivosti ‒ ljubezen do filmske zgodovine, ki je bila od nekdaj ključen del njegovega opusa, je zdaj prvič tudi metafora za nostalgijo ob minevanju časa kot takega.

V neki repliki scenarij eksplicitno prizna, da je Brad Pitt "kar malo prelep za kaskaderja". - "Ja, to mi večkrat pravijo." Foto: IMDb

Kalifornija leta 1969 je v Tarantinovi reinterpretaciji z zlato svetlobo obsijan kraj, kjer so dekleta ves čas oblečena kot Twiggy in kjer ponoči ulice razsvetljujejo neonski izveski vseprisotnih kinematografov. Pri tem sicer ne zapade v zlovoljno starčevsko jadikovanje o tem, da "filmi niso več to, kar so nekdaj bili" (in s tem ciljam na Jima Jarmuscha!), jasno pa je, da žaluje za neko neoprijemljivo esenco filmske magije, ki jo je storilnostno naravnana pragmatičnost že zdavnaj izrinila iz Hollywooda.

Prvih pet let je BJNVH menda nastajal kot roman ‒ dokler ni režiser ugotovil, da je gradivo vseeno primernejše za filmski scenarij. Foto: Wikipedia

Obenem si ne zatiska oči pred zavedanjem, da se je kača v raju udomačila že dolgo, preden je Družina udarila s svojo kaotičnostjo: težko se je pretvarjati, da je naš protagonist enoznačen, idealiziran pozitivec, s katerim naj bi se identificirali. Dalton, ki vse privilegije svojega statusa jemlje za samoumevne in je nenehno na robu joka iz golega samopomilovanja, gotovo ni sijajni junak z metalcem plamenov, kakršnega upodablja v svojih filmih.

Tarantino preizkuša, koliko narcizma, namigovanj na družinsko nasilje in ležerne diskriminatornosti prenesemo od protagonistov, da smo še na njihovi strani ‒ a tokrat za spremembo ne podčrtuje za vsako ceno kulskosti teh samozadovoljnih arogantnežev; nadutost, ki veje od Ricka, ni Tarantinova nadust, ni Tarantinova zagledanost v lastno brihtnost, kar se nekaterim njegovim filmom definitivno da očitati. (Zato je tudi škoda, da se v zadnjih dvajsetih minutah zateče k svojim starim prijemom, zaradi česar je sklepno dejanje v močnem kontrastu z vsem predhodnim dogajanjem in pusti grenak priokus v ustih.)

Če se pokrajina meke filmske industrije nepreklicno spreminja, pa so nekatere predpostavke ‒ sreča je na strani povprečnih belskih možakov v srednjih letih ‒ neomajni monoliti. Skozi to optiko se BJNVH izkaže za presenetljivo aktualen in ozaveščen film. Zdi se, da Tarantino, samooklicani fetišist špagetivesternov in B-filmov, implicitno priznava, da se zaveda, da so ti kultni izdelki nastali v kontekstu, za katerega je edino prav, da odhaja po poti dinozavrov.

Ocena: 4, piše Ana Jurc