Seveda primarno zaradi njihovega strogo celibatnega načina življenja. Celovečerec je v končni špici nato predstavil še obširen seznam svetovnih mest, v katerih so podobno kot v Bostonu odkrili tovrstne prestopnike, s čimer je film kar klical k razkrivanju nadaljnjih zgodb drugod po svetu. Vsaj en prepoznavni filmski ustvarjalec je nato vendarle zagrabil to vabo in je tudi sam posnel film s to temo.

Foto: Kinodvor

Francoski režiser François Ozon v filmu Božja milost prikaže resničen primer Alexandra Guérina, odraslega moškega, ki se po številnih letih odloči spopasti s travmami iz preteklosti, potem ko odkrije, da duhovnik, ki ga je zlorabil, tudi desetletja pozneje še vedno opravlja bogoslužje z otroki.

Foto: Kinodvor

Božja milost je vsaj z enega vidika drugačen film kot V žarišču, saj ne privzema eksternega pogleda raziskovalnega novinarstva, temveč nam problematiko razkrije z vidika žrtev in njihovih notranjih stisk ter dilem. Guérin ni človek, ki bi želel odkrito obračunati s Cerkvijo, temveč si želi predvsem njenega očiščenja in vrnitve k njenim moralnim temeljem. Ozon se s tem izhodiščem priklanja zapuščini Roberta Bressona in njegovim katoliškim filmom iz 50. let prejšnjega stoletja, kot sta Dnevnik podeželskega župnika in Na smrt obsojeni je pobegnil, pa čeprav sam ne sledi njegovemu introspektivnemu, kontemplativnemu slogu pripovedovanja.

Božja milost podobno kot V žarišču raje privzame sodobnejši žanrski okvir proceduralne drame, kar je precej zanimiv pristop, če pomislimo, da se je Ozon na filmsko sceno v prvi vrsti prebil s komedijami in dramami, v središču katerih so bili partnerski in erotični odnosi. To, da režiser tukaj deluje zunaj svojega običajnega teritorija, se filmu tudi pozna, saj njegovo vzpostavljanje suspenza pogosto ni na ravni najboljših ameriških filmov. To mu na koncu tudi onemogoči, da bi se uveljavil kot relevantno filmsko delo in namesto tega izzveni predvsem kot lokalizirana različica filma V žarišču.

Foto: Kinodvor

Glede na to, kako pomembna je tema, ki je v središču filma in o kateri v marsikaterem okolju še vedno niso odkrito spregovorili, pa niti to ni zanemarljiv dosežek – Božja milost nam na še enem zgovornem primeru pokaže, kako so te zgodbe odmevale v drugačnih kulturnih kontekstih, s čimer se še enkrat potrdi, da so žrtve cerkvenih spolnih zlorab ne glede na različne percepcije pogosto zaznamovane z globokimi psihološkimi brazgotinami, hkrati pa se morajo spopadati še z družbenimi stigmami in tabuji. Božja milost ni film, ki bi se uvrstil med najboljša dela Françoisa Ozona, vsekakor pa je režiser z njim v svet poslal pomembno zgodbo o cerkvenih spolnih zlorabah ter s tem vrgel rokavico drugim režiserjem po svetu, naj tudi sami pogumno spregovorijo o tej temi. Tudi tistim slovenskim.

Iz oddaje Gremo v kino.

Božja milost, Mafija v objektivu, Ne pozabi dihati, Dnevi nemškega filma, Noč grozljivk, 30. Liffe