... iz kultnih barov, pogorelih cerkva, dotrajanih hotelov, porušenih stavb ... Iz "kosti mesta", kot temu pravi Kelly. Tem kosom lesa lastnoročno vdihne novo življenje in poseben zven. To znajo ceniti številni glasbeniki, ki si kljuko Kellyjeve trgovinice kar podajajo.

Pod dokumentarec Carmine Street Guitars je podpisan kanadski režiser Ron Mann, ki se v svojem opusu posveča zgodovini popularne kulture. Delo je nastalo na pobudo Jima Jarmuscha, ki se v filmu tudi pojavi, ne kot režiser, ampak kot član glasbene skupine Sqürl. Film je pripovedno razdeljen na pet dni v življenju trgovinice, ki ji je dodan še en pripovedni lok o nastajanju kitare iz lesenega poda najstarejšega newyorškega bara, vendar je oboje čisto umetna forma – težko je verjeti, da bi se v petih zaporednih dneh pri Kellyju zvrstili kitaristi, kot sta Bill Frisell in Marc Ribot, in vrsta drugih vrhunskih glasbenikov ... A to seveda niti malo ne moti, saj je film prepojen s precejšnjo mero simpatične ležernosti, ki odseva tudi redkobesedni značaj Ricka Kellyja in njegove mlade vajenke Cindy Hulej.

V pogovorih z glasbeniki dobimo po drobcih podroben vpogled v zgodovino razvoja električne kitare, v preteklost New Yorka in popkulturnih gibanj, predvsem pa je film izjemno posvetilo človeški strasti, vztrajnosti, predanosti in – zakaj pa ne – tudi določenemu fetišizmu.

Carmine Street Guitars v bistvu ponuja razmislek o razliki med obrtjo in umetnostjo oziroma tisti točki vrhunskosti, pri kateri med eno in drugo ni več ločnice. In čeprav Kellyjeva vajenka uporablja Instagram kot osnovno promocijsko orodje, je sam dokumentarec dejansko nasprotje hipsterski izumetničenosti, čeprav je ta pojem precej izmuzljiv. Film lepo ujame bistvo Kellyjeve dejavnosti, ki je nekakšna časovna kapsula, reimaginacija določenega časa in prostora in kljubovanje splošni predstavi o družbi brez zgodovine. Nenazadnje pa gre tudi za lepo posvetilo globoko osebni težnji po presežku.

Iz oddaje Gremo v kino.