Film temelji na arhivskih posnetkih, na pogovorih s svojeglavo, duhovito Césario, ki se je rodila leta 1941 na Zelenortskih otokih. Od mladosti naprej je prepevala v barih, sredi 80. let pa je v Lizboni njeno petje slišal Jose da Silva, ki pred tem ni imel izkušenj z vodenjem pevk, a se je v hipu odločil, da bo postal njen menedžer, in takrat se je začela njena pot do izjemnega vzpona v svetu glasbe. Nastopala je na najbolj prestižnih odrih tega sveta, recimo v newyorškem Carnegie Hallu.

Césaria Évora je vedno vztrajala pri svojem načinu dela, snemala in nastopala je tako, kot je sama hotela, s premori, cigaretami in steklenicami pijače na odru.

Dokumentarec se sicer žal premalo posveča njenemu uspehu, vprašanju, zakaj je njena glasba tako izjemna, kaj jo je delalo tako posebno, oziroma so ta vprašanja in odgovori nanje bolj v ozadju. Vsekakor je svojo glasbo predstavila svetu, ko je bil ta željen t. i. svetovne glasbe. Njen glas in način petja je prepričal prek kontinentov. Zaradi videza jo je novinar Bouziane Daoudi poimenoval "antizvezdnica z edinstvenim glasom, ki izvira iz zemlje".

V ospredju filma pa je Césaria Évora kot oseba, ženska, ki je za vsako ceno hotela ostati neodvisna, ki je v obdobju, ko je zaslovela, pred koncerti spila celo steklenico viskija, potem je pa to navado zaradi zdravstvenih težav očitno brez večjih naporov premagala. Režiserka t. i. bosonogo divo prikaže kot prizemljeno žensko, ki se zaradi uspeha ni spremenila prav nič, samo vsem okrog sebe je naenkrat lahko pomagala, predvsem finančno, tudi sebi in si izpolnila največjo željo, namreč novo hišo zase in za svojo družino.

Dokumentarec se precej osredotoča tudi na zgodbo kapverdskih otokov – na zgodovino, razslojenost družbe, ki je vse delila na bele in črne, pri čemer ni treba ugibati, kdo je bil privilegiran.

Prav temnopolta Césaria, ženska, ki so jo domačini v mladosti zmerjali s prostitutko, pa je Zelenortske otoke pripeljala v zavest svetovne javnosti … moč glasbe je pač neprecenljiva.

Iz oddaje Gremo v kino.