Dežela nomadov je osvojila zlata globusa za najboljši film (v kategoriji drame) in za najboljšo režijo, Frances McDormand pa je ‒ v nasprotju z napovedmi ‒ ostala brez igralske nagrade. Lani je film osvojil zlatega leva na beneškem festivalu. Foto: IMDb
Dežela nomadov je osvojila zlata globusa za najboljši film (v kategoriji drame) in za najboljšo režijo, Frances McDormand pa je ‒ v nasprotju z napovedmi ‒ ostala brez igralske nagrade. Lani je film osvojil zlatega leva na beneškem festivalu. Foto: IMDb
Filma leta sta Dežela nomadov in Borat 2, nadaljevanka pa Krona

Se sploh spominjamo, kdaj je bila ženska avtorica nazadnje tako izrazit favorit ne samo za oskarjevsko nominacijo, ampak najverjetneje tudi za zmago? In ne samo to: čisto lahko se zgodi, da bo Chloe Zhao naslednji mesec pisala oskarjevsko zgodovino z relativno "majhnim" filmom, še pred koncem leta pa postregla z enim od težje pričakovanih Marvelovih blockbusterjev (spektakel Večni (Eternals), ki ga je prav tako režirala, je napovedan za letošnji november).

Že zdaj pa je Zhao postala prva režiserka azijskega rodu z zlatim globusom za režijo. Njen tretji celovečerec je tih, nemelodramatičen film z jasnim stališčem: portretirati zelo specifično podskupino ameriškega delavskega razreda, generacijo prehodnih delavcev v poznih srednjih in zrelih letih. Desetletja so preživeli v slabo plačanih službah, dokler jim zadnja velika recesija ni odplaknila dela, socialnega zavarovanja in možnosti za dostojno upokojitev. Avtorica tudi tukaj, tako kot že v drami Jezdec (2017), išče lepoto in poetičnost v kontrastu med majhnostjo posameznika in neomajno širino ameriškega Zahoda.

Liffe: Jezdec

Prav tako ostaja zvesta načelu dela z neprofesionalnimi igralci: edina obraza, ki ju boste prepoznali, Frances McDormand in David Strathairn, sta tudi praktično edina poklicna igralca pred kamero preostali so večinoma "novodobni nomadi", ljudje ceste in življenja v kombijih, nasledniki kavbojev Divjega Zahoda. A če so kavboji nekoč utelešali neomejene priložnosti in prihodnost ameriškega sna, so sodobni nomadi njegove pozabljene žrtve. (Ko protagonistko sestra dobronamerno označi za "naslednico pionirjev v veliki ameriški tradiciji", njene besede izzvenijo grenko in pokroviteljsko.)

Lik Fern ni popolnoma enoznačen: jasno je, da je imela svoje
Lik Fern ni popolnoma enoznačen: jasno je, da je imela svoje "prejšnje" življenje rada in da ga pogreša, a obenem je tudi v novem načinu bivanja našla dovolj lepote in čudenja, da ne poskuša za vsako ceno najti stabilnosti. Foto: IMDb

Dežela nomadov se tako na trenutke približuje tonu dokumentarnega filma, a nas prisotnost Frances McDormand vedno znova zasidra v polje fiktivnega. A povedati je treba, da priložnostni igralci ob oskarjevki niti slučajno ne zbledijo v ozadje: pravzaprav je čustveno jedro filma lik priletne nomadke Charlene Swankie, ki se mora spopasti z lastno umrljivostjo.

Fern je v kratkem razmiku izgubila najprej moža in potem še poštno številko: majhno industrijsko naselje v Nevadi, kjer sta zakonca živela in delala, je bilo preprosto ukinjeno. Vdova se preseli v svoj kombi, ki je sicer že videl boljše čase a Fern ga krsti za Prednji odred (Vanguard) in ga skuša po svojih najboljših močeh prilagoditi svojim potrebam.

Po nasvetu znanke se udeleži nekakšne konvencije delavcev v mobilnih domovih, kjer na svoje lastno presenečenje naleti na topel sprejem in neverjetno solidarno pleme. Ob večerih okrog tabornega ognja na dan prihajajo življenjske zgodbe: zgodbe o izgubi bližnjih, izgubi domov in služb, o boju s posttravmatsko stresno motnjo, pa tudi o neizprosnem tempu korporativne Amerike, ki so ga nekdanji karieristi sklenili zamenjati za svobodo odprte ceste. Govorijo o "tiraniji dolarja" in o "Titaniku, ki tone"; težko je zgrešiti jezo na sistem, ki "nas izčrpa kot garaške konje in potem odvrže".

A večinoma so to ljudje, ki so bili prisiljeni najti alternativo životarjenju ob socialni podpori; ciklično kolobarijo med sezonskimi službami v zabaviščnih parkih, Amazonovih centrih za pakiranje pošiljk in na kmetijskih obratih. Kadar se zberejo, si izmenjujejo praktične nasvete (Kako velik lavor potrebuješ za stranišče? Kje parkirati v mestu, da ne pritegneš neželene pozornosti?) in še bolj praktične predmete: orodje, odpirače za konzerve, ostanke barve, ki bo zajezila rjo na pokrovu motorja.

Film je navdahnilo neleposlovno delo Jessice Bruder z naslovom Dežela nomadov: preživeti Ameriko v 21. stoletju. Avtorica je v knjigi dokumentirala zgodbe ljudi, ki so bili po finančnem zlomu leta 2008 prisiljeni začeti nomadski način življenja. Foto: IMDb
Film je navdahnilo neleposlovno delo Jessice Bruder z naslovom Dežela nomadov: preživeti Ameriko v 21. stoletju. Avtorica je v knjigi dokumentirala zgodbe ljudi, ki so bili po finančnem zlomu leta 2008 prisiljeni začeti nomadski način življenja. Foto: IMDb

Vsi so pripravljeni pomagati, a obenem bi se raje znašli sami kot sprejeli miloščino: osebno dostojanstvo je morda osrednja vrednota nomadskega življenjskega sloga. Fern bo večkrat prisiljena požreti svoj ponos ‒ ko se njen kombi pokvari, mora prositi sestro za tri tisočake za popravilo ‒ a onkraj teh vsakodnevnih ponižanj se izrisuje slika marginaliziranih ljudi, ki svoj ponos črpajo iz tega, da so našli način preživetja in obstoja v deželi, ki je nanje pozabila in jih prepustila propadu. Težko je spregledati pokončno gesto trme in žilavosti, upornega vztrajanja navkljub nenaklonjenim okoliščinam. Nihče ni izbral revščine, lahko pa so izbrali svobodo.

Chloe Zhao se brez cinizma poklanja ameriškemu duhu v najboljšem pomenu besede ‒ a ob tem ne odvrača pogleda od gospodarske opustošenosti in milijonov majhnih načinov, na katere je Amerika ljudi pustila na cedilu. "Zdravstvena oskrba" v nomadskem življenju pomeni, da se moraš po diagnozi raka preprosto sprijazniti s smrtjo.

Fern, ki je tihe in zadržane narave, v enem od redkih monologov s svojo "tradicionalno" družino izpostavi absurd ameriškega kapitalizma, ki človeka sili v zadolževanje in neskončno odplačevanje hiše, ki si je v resnici niti ne more privoščiti. Življenje na kolesih se bo marsikomu zdelo mukotrpno, a za Fran je tako bivanje edina legitimna alternativa v sistemu, ki posameznika oropa samostojnosti. "Varnost" in "stabilnost" življenja med štirimi zidovi sta v njenih očeh zgolj utesnjenost in ujetost; že po eni noči ne zdrži več.

"Nisem brezdomka, samo brez hiše sem," odgovarja Fern na zaskrbljene pripombe znancev, ki ji ponujajo začasno streho nad glavo. Foto: LIFFe

Še najmanj prepričljiv element filma je lik Davea (David Strathairn), prek katerega v zgodbo vstopa možnost nove ljubezni za protagonistko; zdi se, da ga scenarij bolj ali manj izkoristi za boljšo strukturiranost pripovedi (struktura filmov ceste je pogosto razrahljana) in za to, da bo Fern prišla do določenih spoznanj o sebi.

Dežela nomadov novodobni ameriški Divji zahod naslika z melanholijo, a na srečo brez naivnega romantiziranja samozadostnosti in samotarskega življenja, kakršno je pogosto privilegij bogatejših. Iz osupljivih posnetkov narave in ljudi v njej sije tiho občudovanje do pionirjev te nove Amerike, ki že zdavnaj ni več odprto prostranstvo sanj in neomejenih možnosti. Neskončno obzorje je zdaj le še metafora za osamljenost.

Film dokončno pomete z velikim ameriškim mitom, ki uči, da lahko trdo in pošteno delo vsakomur zagotovi dobro življenje, ne glede na izvor in zaledje. Fern in njeni "soborci" na cesti so potomci ideje o svobodnem, samosvojem kavboju in v isti sapi streznitev od tovrstnih sanj.