Bessonova Nikita z Anne Parillaud v glavni vlogi je navdihnila dve televizijski seriji in tri filme, podobno kulten status ima Léon; Velika modrina, zgodba o dveh vodilnih potapljačih 20. stoletja, je postala eden najuspešnejših francoskih filmov vseh časov in eden osrednjih filmov gibanja cinéma du look, Peti element z Millo Jovovich pa izjemna mednarodna uspešnica, ki je dobila tudi vse mogoče nagrade. Filmi Luca Bessona so, skratka, ključno zaznamovali evropsko in svetovno filmsko krajino devetdesetih let.

In če bi jih gledali zdaj? Marsikateri izmed njih, če ne vsi, danes ne bi imeli enakega učinka. Njihov vizualni spektakel, ki je v devetdesetih tako pritegnil, danes ni več nič posebnega, odnosi med liki in dialogi bi se morda zdeli skoraj patetični, zapleti pa naivni. Na današnja filmska občinstva, tako prenasičena z vizualnimi vsebinami, je veliko teže narediti vtis; celo mainstreamovski filmi se morajo, da bi bili uspešni, zavedati svoje forme in žanrskih konvencij (in pokazati, da se jih zavedajo, z občasnimi ironičnimi pomežiki gledalcem in gledalkam); junaki in junakinje nekdanjih časov doživljajo dekonstrukcijo; zaradi večje ozaveščenosti glede prevlade belih, heteroseksualnih moških likov (in ustvarjalcev) ter izkoriščanja in marginalizacije vseh drugih, ki gredo z njo z roko v roki, so nekatere prej samoumevne šale, zapleti ali pa celotne zgodbe veliko manj sprejemljivi.

Na neki način se zdi, da se veliko ustvarjalcev, ki so bili v prejšnjih desetletjih izjemno uspešni, v novem ozračju ne znajde več in ob DogManu, najnovejšem filmu Luca Bessona, pomislimo, da je tako tudi pri njem.

DogMan je zgodba o zanemarjenem dečku iz nasilne družine, ki odraste s psi in nato v njih najde svojevrstno družino; ta mu pomaga ne le preživeti, temveč se svetu, ki je z njim tako kruto ravnal, tudi nekako maščevati.

Kar se sprva sliši kot zaplet, ki bi ga pričakovali v mračni resnični zgodbi o zlorabi otrok, pa se v Bessonovem filmu razvije v nekaj precej bolj fantastičnega, bizarnega in na trenutke celo nadrealističnega. Psi – in to vse pasme, od velikih dobermanov do malih kokeršpanjelov – so inteligentna in prebrisana bitja s sposobnostjo abstraktnega in strateškega razmišljanja, kakršnega jim ne morejo priznati niti največji pasjeljubci. Caleb Landry Jones, ki se je očitno specializiral za vloge neljubljenih, zavrženih čudakov, ki nato pravico tako ali drugače vzamejo v svoje roke, si v vlogi Douglasa Munrowa, naslovnega DogMana, po mladosti v sirotišnici in kljub hendikepu zgradi nekakšno do zob oboroženo trdnjavo z videonadzorom, a mora za preživetje vseeno iskati službo. V zgodbo se iz neznanega razloga vplete Edith Piaf; prizori s kraljicami preobleke pa neprijetno spominjajo na tradicijo filmov, v katerih je psihopatski morilec tudi tako ali drugače spolno nebinarna oseba.

Bessonov najnovejši film je, skratka, od začetka do konca absurden; morda prav zato, ali pa zato, ker je še vedno spreten obrtnik, pa je to absurd, od katerega vse do konca kar nekako ne moremo odvrniti oči.

Iz oddaje Gremo v kino.