Zasnova filma je poskus premoščanja razlik med bogatim slovenskim parom in priseljenskim muslimanskim parom iz delavskega razreda, ki se zgodi v eni sami noči. Andrej, igra ga Uroš Fürst, sredi nevihtne noči potrka na vrata blokovskega stanovanja Mejre in Emirja, ki ju igrata Mirjam Korbar Žlajpah in Peter Musevski, a ko mu Mejra odpre, ne ve zares, kaj bi rekel. Deluje nervozen, a odločen, pa čeprav ne vemo, kaj ga je prineslo. Po mučnem vztrajanju pred vrati stanovanja se naposled izrišejo indici tistega, kar Andrej hoče: v nesreči sina Mejre in Emirja išče rešitev za svojo hudo bolno hčer.

Sorodna novica V. Möderndorfer: Naivno razmišljam, da lahko umetnost pripomore k spremembi sveta

Začetno stopnjevanje napetosti z Andrejevim omahovanjem in Mejrino zmedenostjo ter strahom pred nenavadnim vsiljivcem privede do razkritja, ki para potisne na rob čustvenih in moralnih skrajnosti. Ostra črno-bela paleta filma, turobnost nevihte, ki vso noč besni zunaj, ter omejitev dogajanja na eno samo stanovanje, znotraj katerega je direktor fotografije Mitja Ličen opravil izvrstno delo, dodajo k tesnobnim občutkom nemoči enega in drugega para. To vzdušje premišljeno prekinjajo nenadni pogledi v preteklost, ki so posneti lahkotnejše, zunaj, na prostem, z manj nasičenimi kontrasti in delujejo kot nekakšno spominjanje brezskrbnosti v situaciji, ko se zdi, da se obema paroma sesuva svet.

Če gre pri filmu predvsem za premagovanje razlik med paroma, ki predstavljata skrajnosti današnje družbe, v kateri se predvsem ekonomske razlike strahovito povečujejo, pa se vseeno zdi, da liki v želji, da bi naselili to metaforo, vse preveč poosebljajo že videne stereotipe. Medtem ko Andrej ves čas govori o denarju, lastnini in pretenciozno izreka, da ljubi svojo hčer in ženo, čeprav je do nje v filmu žaljiv in jo celo vulgarno ponudi Emirju, kot da je kakšna stvar, Emir obsesivno in ponosno ponavlja, da bo njegov sin zdravnik, Mejra pa govoriči o kavi. Klišeji na ravni dialoga in v zasnovi karakterjev tako žal ne nudijo nians, prek katerih bi jih lahko videli zares krvave pod kožo, predvsem pa onkraj vsega tistega, kar jih domnevno determinira.

Iz oddaje Gremo v kino.