Gre za butičen in unikaten tip festivala, ki zapolnjuje določeno nišo in kot tak navdušuje s svojo dolgoživostjo ter pridobiva veljavo tudi v širšem regionalnem kontekstu.

Ana Lily Amirpour je ameriška režiserka iranskih korenin. Njen celovečerni prvenec Ponoči hodi sama (A Girl Walks Home Alone at Night, 2014), znan kot
Ana Lily Amirpour je ameriška režiserka iranskih korenin. Njen celovečerni prvenec Ponoči hodi sama (A Girl Walks Home Alone at Night, 2014), znan kot "prvi iranski vampirski špageti vestern", je bil premierno prikazan na Sundanceu in osvojil številne mednarodne nagrade. Njen novi film je Mona Lisa in krvava luna. Foto: Kinodvor

Letošnji fokus se imenuje politike vesterna, temu ustrezna pa je tudi izbira nekaterih klasičnih pridobitev žanra, ki ga je francoski filozof Alain Badiou obravnaval kot redek primer herojske epike v filmu herojskega dvajsetega stoletja. Odličen primer možnosti za sodobne interpretacije je denimo Corbuccijev špageti vestern Velika tišina. Zločinec Loco, ki ga nepozabno upodobi Klaus Kinski, lahko predstavlja prototip hudodelcev, ki svoja dejanja izvajajo znotraj pravnih okvirov. Tudi današnje vojne namreč bodisi uveljavljajo novo pravo bodisi že delujejo znotraj njega, zato ne moremo reči, da so hudodelska dejanja vedno nezakonita. Poleg tega vsebuje očitne feministične poteze, pri čemer se dotakne tudi kompleksnega vprašanja rase. Veličina tega filma je, da se izogne pričakovanju zmage junaškega dobrega nad pokvečenim zlom in nas preseneti prav v tem, da realistično prikaže zlo kot normalno stanje znotraj dane ureditve.

Med novejšimi na programu lahko izpostavimo film Mona Lisa in krvava luna, enega najizvirnejših ameriških filmov zadnjih let. Pripoveduje zgodbo uradno shizofrene mladenke, ki je zmožna telepatskega nadzora nad telesi drugih. Pobegne iz strogo varovane ustanove na območju New Orleansa in vstopi v njegovo razbrzdano nočno življenje, polno striptizklubov, rekreativnih drog in mladih ljudi, ki ne morejo krotiti svojih impulzov. Po spletu okoliščin se sreča z osamljenim dečkom Charlijem, sinom striptizete, in sklenjeno je nepozabno prijateljstvo. Prav tako je nepozabna tudi igra otroškega igralca Evana Whittna. Na njegovo ime bi morali biti ljubitelji filma v prihodnje pozorni. Film uspe zato, ker uspe estetiko noir prikazati s sodobno zvočnostjo in svetlobno čutnostjo, pri upovedovanju fantastične zgodbe pa se uspešno ogne vsakemu moraliziranju in resničnost predstavi takšno, kot je, pogosto v neskladju z našimi prepričanji in pričakovanji. Na ta način mu nekaj neverjetnega uspe prikazati na realističen način.

Tamura je čisto običajen japonski poslovnež, zaposlen v trgovskem podjetju. Sodelavci ga cenijo, je marljiv, spoštljiv in vedno nosi kravato. Je pa tudi koala človeške velikosti, ki hodi po dveh nogah. In mogoče je celo morilec. Še sam ne ve. Foto: Festival Kurja polt
Tamura je čisto običajen japonski poslovnež, zaposlen v trgovskem podjetju. Sodelavci ga cenijo, je marljiv, spoštljiv in vedno nosi kravato. Je pa tudi koala človeške velikosti, ki hodi po dveh nogah. In mogoče je celo morilec. Še sam ne ve. Foto: Festival Kurja polt

Vidimo lahko še številne druge filme, med katerimi se nekateri dotikajo sfere tako imenovanega campa oziroma trash estetike, in segajo od kungfujevskih starodobnikov do popolnih bizarnosti, kot je japonski Kravatar Koala, film o menedžerju koali v primežu občutkov krivde in nezanesljivih spominov na umore. Vrednost teh filmov je v tem, da kršijo naša pričakovanja, nas s tem sproščajo ali pa celo povedejo v psihedelične tokove misli. S tem na svojstven način burijo domišljijo in širijo možnosti dojemanja resničnosti.

Iz oddaje Gremo v kino.