Pred devetimi leti je George Miller s Cesto besa posnel film, kakršnih ni veliko: spektakel, ki je lastnoročno oživil prežvečeno franšizo, sodobno klasiko in nadaljevanje, za katero nismo vedeli, da ga potrebujemo. Dal nam je tako rekoč popoln akcijski film, kinetičen in adrenalinski presežek praktičnih učinkov, ki – v primerjavi s takrat vseprisotnimi spektakli o superjunakih – ni bil preobložen z v poprodukciji dodanimi učinki. Čeprav je bil film, če oklestimo zgodbo, en sam dolg prizor pregona skozi puščavo (in nazaj), je vpeljal tudi iztirjeno fascinantne like, o katerih bi si želeli vedeti še več – predvsem o kraljici Furiosi (Charlize Theron), njeni mehanski roki, pobriti glavi in jekleni volji. O njeni predzgodbi smo vedeli le to, da "so jo odpeljali kot otroka" in da v srcu nosi dovolj živ spomin na "zeleni kraj" svojega otroštva, da je pripravljena umoriti vsakega motoriziranega prasca, ki se postavi po robu njeni vrnitvi domov. Spregovorila ni tako rekoč niti besede. In to je bilo dovolj. Mar ni bil čar ravno v enigmatični skoposti Millerjeve ekspozicije? Je lik res potreboval svojo lastno zgodbo o poreklu, kakršne se skoraj brez izjeme izkažejo za prenapihnjene in odvečne? Najbrž ne, a zelo lahko je razumeti, zakaj se Miller ni mogel upreti najočitnejši iztočnici za nov film.
Nobeno presenečenje ni torej, da se po skoraj pol stoletja divjanja po puščavi Avstralec zdaj vrača ravno s predzgodbo lika, ki je v njegovo postapokaliptično pokrajino vnesel slutnjo človečnosti in željo po drugačnem obstoju. Furiosa je, kot priča že naslov, prvi film v franšizi, ki za volanom nima odpadnika Maxa Rockatanskyja (lik, ki ga je najprej upodobil Mel Gibson, nazadnje pa Tom Hardy).
Filmsko vesolje Pobesnelega Maxa je s svojimi pošastno sfriziranimi vozili in puščavskimi pirati že od prvega filma (1981) tako unikatno in samosvoje, da ga je nemogoče primerjati s katerim koli drugim. Je torej pošteno, če Furiosi poočitamo, da prinaša preveč "že videnega" in da se premočno naslanja na predhodnika? Je njen edini "greh" v resnici v tem, da na svoji strani nima elementa presenečenja, kakršnega je imela Cesta besa?
Začeli bomo torej z izgonom iz raja: Furiosa (Alyla Browne) je dekle, ki odrašča v zeleni oazi sadnih dreves, žuborečih voda in brbotajočega življenja; njena tesno povezana matriarhalna skupnost živi v slogi in miru, a tudi v nenehnem strahu, da bi jih odkrile tolpe roparskih plenilcev iz puščave. Iz idile te maternice Furioso nekega dne iztrgajo trije vsiljivci na motorjih, ki si oprtajo živi plen in se podajo proti svojemu taboru, poročat o deželi izobilja med sipinami.
Furiosina mama in druge starešine se sicer podajo na lov za ugrabitelji, a ker že vemo, v kaj se bo naslovna junakinja razvila, je jasno, da ne morejo biti uspešne. Dekle se kmalu znajde v železni kletki, zvezana kot žival, plen vodje odpadniške tolpe Dementusa (Chris Hemsworth se zelo očitno zabava v vlogi, ki ga zakamuflira s protetičnim nosom in umetnimi zobmi; lik je psihopatska, karikirana različica Thora.). Čeprav ima Dementus do Furiose skoraj očetovska čustva, mu to ne prepreči, da je ne bi uporabil kot adut v pogajanjih z Nesmrtnim Joejem (Lachy Hulme), vladarjem Citadele, od katerega skuša izposlovati več živeža in vpliva za svojo falango.
Za Pobesnelega Maxa ključno nalogo filmske montaže je tudi tokrat prevzela oskarjevka (in Millerjeva žena) Margaret Sixel, direktor fotografije pa je bil Simon Duggan (Veliki Gatsby, Greben rešenih). Izjemen dosežek je ritmična, kinetična glasbena podlaga Toma Holkenborga, malo manj zadržani kot pri prejšnjem filmu pa so na žalost bili z rabo posebnih vizualnih učinkov. Scenografija in kostumografija (Jenny Beavan) ostajata ključni komponenti konceptualno dovršenega puščavskega sveta, ki so se ga v preteklosti mnogi trudili posnemati, a ga še nihče ni presegel.
V slogovnem smislu vrhunec filma tudi tokrat predstavljajo kompleksni, navdahnjeni prizori cestnih bojev, ki dosegajo Millerjeve nemogoče visoke standarde za žanr akcijskega filma. Če je bila Cesta besa maksimalno okleščen, minimalističen film, je Furiosa v vseh pogledih bolj obložen, zaradi česar na trenutke deluje neprecizno. Taka je pač narava zgodbe, ki ne more dati poudarka samo na adrenalinski pregon, saj hoče biti filmski ekvivalent Bildungsromana.
Anya Taylor-Joy, ki je že v filmih Roberta Eggersa (Čarovnica, Severnjak) dokazala, kako zelo so ji na kožo pisani liki redkobesednih, a intenzivnih žensk, je odlična kot povezovalni člen med ranljivostjo otroštva iz prve tretjine filma in jekleno neuničljivostjo, ki jo povezujemo z likom Furiose. Iz njenih velikih oči ves čas sije človečnost, čeprav se Furiosa tako rekoč pred našimi očmi iz preplašenega dekleta levi v žilavo bojevnico.
No ja, ne pred našimi očmi. Dekle, ki si jo kot vojni plen prisvoji Nesmrtni Joe, hitro sprevidi, kakšna usoda jo čaka v njegovem haremu: vse njegove žene/sužnje dobijo tri možnosti, da mu rodijo zdravega otroka (kar je v tem izžetem svetu redkost), preden jih pogoltne drobovje Citadele. Furiosa zato iz lažnega raja pobegne, si obrije glavo in se kot nem fant pridruži raji vajencev v mehaničnih delavnicah. Pozneje, ko se je že dokazala kot sposoben delavec, njena maska zdrsne in lasje ji svobodno zaplapolajo v vetru. Ni videti, da bi v tem svetu brez žensk to razkritje kogar koli pretirano presenetilo ali zmotilo.
Naj bo še toliko govora o feministični premisi tega in prejšnjega filma, je jasno, da Millerja zanima samo estetski potencial vedno iste zgodbe (maščevanje pred kuliso postapokaliptičnega sveta), ne pa razmislek o razmerjih moči v patriarhalni družbi.
Pod mentorstvom nič manj molčečega Jacka (Tom Burke) se Furiosa izuri za voznico, ki tovori živež in gorivo med tremi metropolami puščave: Citadelo, Mestom bencina in Farmo krogel. Naprej jo ženeta misel na vrnitev domov in kovanje načrtov za maščevanje Dementusu.
Osrednja (vsebinska) težava filma pa je še vedno v tem, da ne upraviči zares svojega obstoja: vse, kar izvemo o Furiosini "predzgodbi", smo lahko sklepali že iz namigov v Cesti besa ali pa za razvoj dogodkov ni bistveno. Kadar se v film prikrade občutek, da je bil posnet zgolj zato, da bi ustregel oboževalcem, to ne more biti dobro.
Pod črto: cestne akrobacije so tudi v tem Pobesnelem Maxu sijajne, a ne presežejo predhodnikov; film spodjeda odsotnost premočrtnega, linearnega napredka. Na trenutke se izgublja v karakterizacijah likov, ki so učinkovali močneje prej, ko smo o njih vedeli manj. Če je Miller poskušal dokazati, da zmore še več in bolje, mu to ni uspelo. Se je pa zato premaknil za pedenj bližje konvencionalnim hollywoodskim franšizam, katerih obstoj diktirajo zgolj in samo zakonitosti trga, ne pa želja po novih zgodbah ali inovativnih filmskih prijemih. (Logični naslednji korak tega razvoja dogodkov bi bilo kaj v slogu Nesmrtni Joe: Začetek).
Miller je samo začel na tako visoki ravni, da je Furiosa najbrž še vedno neprimerljivo boljši film od vse blockbusterske ponudbe, ki nas čaka poleti.
Ocena: 4
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje