To razliko nazorno povzame mama ene od protagonistk nadaljevanke Greh. "Če bi heteroseksualni fantje umirali tako množično, bi se svet ustavil. Prišlo bi do upora, izgredov."

Zgodba se odvije v času med septembrom 1981 in decembrom 1991. V desetih letih se razmerje Richieja (Olly Alexander) in Asha (Nathaniel Curtis) iz začetne privlačnosti v različnih obdobjih preoblikuje v priložnostno zvezo, iskreno prijateljstvo in globoko ljubezen. Foto: IMDb
Zgodba se odvije v času med septembrom 1981 in decembrom 1991. V desetih letih se razmerje Richieja (Olly Alexander) in Asha (Nathaniel Curtis) iz začetne privlačnosti v različnih obdobjih preoblikuje v priložnostno zvezo, iskreno prijateljstvo in globoko ljubezen. Foto: IMDb
Serija je lahko obljubo distribucije v ZDA dobila samo pod pogojem, da v iGralsko zasedbo vključijo znan obraz. V prvi epizodi je tako vlogo dobil Neil Patrick Harris. Foto: IMDb
Serija je lahko obljubo distribucije v ZDA dobila samo pod pogojem, da v iGralsko zasedbo vključijo znan obraz. V prvi epizodi je tako vlogo dobil Neil Patrick Harris. Foto: IMDb

Po Mali sekiri, sijajni miniseriji režiserja Steva Mcqueena, je Greh (It's a Sin) še ena nadaljevanka v petih delih z izrazito avtobiografsko noto. Scenarist in producent Russell T. Davies (Queer as Folk, Leta in leta) London osemdesetih let opazuje skozi prizmo epidemije aidsa, ki je množico mladih življenj pokosila, še preden so ljudje sploh dobro razumeli, kaj se jim dogaja. Greh, ki se lahko pohvali s sijajno glasbeno podlago – poleg naslovnega komada Pet Shop Boys so tu še Kate Bush, Wham!, Eurythmics ... – bi bil nostalgična žalostinka za brezskrbno mladostjo, če ne bi bil obenem tudi grozljivka o vseh načinih, kako so zdravstvo, mediji in družba na cedilu pustili ogroženo manjšino.

Prva epizoda je posvečena orisu pisane druščine, ki se leta 1981 v London pritepe z vseh vetrov. Ritchie Tozer (Olly Alexander), ki je odraščal v konservativni skupnosti na otoku Wight, pride v prestolnico študirat pravo (čeprav bo smer študija še pred koncem prvega leta zamenjal v dramsko igro). V hipu se spoprijatelji z Jill (Lydia West), prav tako pa ne izgublja časa z nabiranjem hedonističnih izkušenj s številnimi fanti. Gradbeni delavec Roscoe (Omari Douglas) je moral pobegniti od doma, da ga njegova verna družina ne bi poslala na spreobrnitveno terapijo v rodno Nigerijo, kjer bi ga mučili in najverjetneje ubili. Colin (Callum Scott Howells) je poštirkan in plašen krojaški pripravnik iz Walesa, ki je videti izgubljen v razposajeni druščini. V službi ga pod okrilje vzame Henry (Neil Patrick Harris), uglajen gejevski možak v srednjih letih, ki s partnerjem živi umirjeno družinsko življenje. (Davies je vztrajal pri tem, da so glavne like upodobili istospolno usmerjeni igralci, večinoma še neznani obrazi, ki pa so v svojih vlogah brez izjeme sijajni.)

Avtor serije Russell T. Davies je vztrajal pri tem, da so vse glavne vloge dobili tudi v resnici istospolno usmerjeni igralci – praksa, ki je pri prelomni seriji z začetka tisočletja, Queer as Folk, ni upošteval.
Avtor serije Russell T. Davies je vztrajal pri tem, da so vse glavne vloge dobili tudi v resnici istospolno usmerjeni igralci – praksa, ki je pri prelomni seriji z začetka tisočletja, Queer as Folk, ni upošteval. "Piše se leto 2021. in vsi se moramo učiti," je na to temo povedal za avstralski časopis The Age. Foto: IMDb
Serija preizprašuje tudi dinamiko v družinah, ki so bodisi otroke imlicitno prisilile v dvojna življenja ali pa jih izobčile, če se niso bili pripravljeni pretvarjati. Foto: IMDb
Serija preizprašuje tudi dinamiko v družinah, ki so bodisi otroke imlicitno prisilile v dvojna življenja ali pa jih izobčile, če se niso bili pripravljeni pretvarjati. Foto: IMDb

Po spletu okoliščin se družba znajde pod isto streho: skupaj najemajo neugledno londonsko stanovanje, ki so ga krstili za Rožnato palačo. Njihova prava življenja se zdaj lahko začnejo: preveva jih občutek svobode in odprtih možnosti; končno lahko obstajajo brez laži in skrivanja. Večere preživljejo na zabavah, po pubih, na karaokah; priložnosti za razmerja za eno noč so neomejene. A ne traja dolgo, ko se v raju pojavi kača: Henry in njegov partner hkrati zbolita za psitakozo, kužno boleznijo ptic – čeprav doma nimata papige. Morda je v resnici tuberkuloza ali pa zastrupitev s plesnijo, ki se jima je razraščala v domu. Henry umre, preden bi lahko zares razumel, kaj je z njim narobe. A že po tem, da ga medicinske sestre zaklepajo v prazno bolnišnično sobo in mu hrano puščajo pred vrati, je mogoče sklepati, da vedo nekaj, česar nočejo povedati na glas. Colin o kolegovi smrti svoji družbi niti ne črhne: tema je med njimi hitro postala neizgovorjen tabu.

Že na koncu prve epizode tako v ospredje pride rdeča nit cele zgodbe: oris tega, kako hude so bile v osemdesetih dezinformacije okrog virusa HIV in z njim povezanega aidsa. Greh pokaže, kako se posamezniki odzivajo na različne stadije bolezni, ki je bila v isti sapi stigmatizirana in še zelo slabo poznana. Jill, ki jo skrbi za prijatelje, poskuša od svojega osebnega zdravnika dobiti kako brošuro ali pojasnilo o tem, kako se bolezen širi: možak jo grobo zavrne, da se je stvar "dobesedno ne tiče". Tako ji ne preostane drugega, kot da bolnega Gregoryja (David Carlyle), ki ne more več sam skrbeti zase, obiskuje z gumijastimi rokavicami do komolcev in se ga ne dotika.

Scenarij ne odvrača pogleda od nevarnega, včasih neetičnega vedenja osrednjih likov – a obenem kontekstualizira, zakaj je morda nekdo iz strahu od sebe odrinil prijatelja s HIV-om ali celo po okužbi že naprej prakticiral nezaščitene spoone odnose. Foto: IMDb
Scenarij ne odvrača pogleda od nevarnega, včasih neetičnega vedenja osrednjih likov – a obenem kontekstualizira, zakaj je morda nekdo iz strahu od sebe odrinil prijatelja s HIV-om ali celo po okužbi že naprej prakticiral nezaščitene spoone odnose. Foto: IMDb
"Morali smo biti aktivisti: šlo je za naša življenja, za življenja naših ljubimcev"

Greh nazorno pokaže, kako trdno so ljudje verjeli, da lahko aids prizadene le homoseksualne moške – in obenem pojasni, zakaj so si številni geji dolgo zatiskali oči pred svarili in navodili v zvezi z varno spolnostjo. Lahko je razumeti, zakaj so mislili, da je aids samo še ena homofobna histerija, s katero jih hoče družba dodatno marginalizirati, ustrahovati in jim vzbujati občutke krivde. "Oblika raka, ki a je nalezljiva? Bolezen, ki ve, kdo je homoseksualec, da ga lahko okuži?"

Teorije zarote, ki jih v silovitem monologu omeni Ritchie – od tega, da je bolezen prišla s kometom iz vesolja, do tega, da je za vse primere kriv le en sam pacient številka nič – so v resnici obstajale (in potrjevale predsodke do homoseksualcev). Še bolj tragično: strah pred okužbo je utrjeval homofobijo tudi med homoseksualci samimi; pri nekaterih je potrjeval vsiljevano prepričanje, da so si "kazen" s svojim načinom življenja zaslužili.

"Pravijo, da prizadene homoseksualce, Haitijce in hemofolike. Torej bolezen, ki si je izbrala črko h?" Richieja klasični aktivizem ne zanima; kolegom, ki delijo letake z informacijami o aidsu, očita, da "kvarijo zabavo". A njegova življenjska drža je prav tako svojevrstna gesta upora – ni pripravljen sprejeti ideje, da istospolna usmerjenost pomeni obsodbo na smrt.

Prijatelji se na vse bolj neizogibno grožnjo aidsa odzovejo različno: nekateri si zatiskajo oči in se trmasto predajajo hedonizmu, drugi se odločijo za aktivizem in proteste proti nerazumnim cenam nujnih zdravil. Foto: IMDb
Prijatelji se na vse bolj neizogibno grožnjo aidsa odzovejo različno: nekateri si zatiskajo oči in se trmasto predajajo hedonizmu, drugi se odločijo za aktivizem in proteste proti nerazumnim cenam nujnih zdravil. Foto: IMDb

A ko se osemdeseta začnejo prevešati v drugo polovico, tudi Rožnata palača ni več varna pred vdorom resničnega življenja: vse več ljudi iz Ritchiejevega ožjega kroga nenadoma zboli in "se vrne domov" – evfemizem za to, da družine bolnike v zadnjih tednih življenja skrivajo za zaprtimi vrati, ne da bi jim dovolile dostojno slovo od prijateljev in ljubimcev. Včasih ne dobijo niti pogreba: poleg prezgodnje smrti jih je doletel še izbris spomina. O smrtih se ne govori, ljudje samo izginejo: en dan jih neceremonialno odpustijo iz službe, v naslednjem trenutku so prisilno hospitalizirani, umaknjeni, izbrisani. Za njimi ne ostanejo niti fotografije, ker jih je družina iz sramu sežgala.

Dvoličnost thatcherizma pooseblja lik priletnega torijca (Stephen Fry), ki se na skrivaj dobiva z mladim ljubimcem, a je ogorčen ob ideji, da bi morda lahko bil homoseksualec. Foto: IMDb
Dvoličnost thatcherizma pooseblja lik priletnega torijca (Stephen Fry), ki se na skrivaj dobiva z mladim ljubimcem, a je ogorčen ob ideji, da bi morda lahko bil homoseksualec. Foto: IMDb

Groteskne situacije, ki se zdijo pretirane in privlečene za lase – krematorij iz strahu pred okužbo noče sprejeti trupla umrlega za aidsom, bolnike zaklepajo na oddelke, podobne norišnicam 19. stoletja – so navdahnili resnični primeri.

Daviesu uspe vso to travmo, vse te srce parajoče tragedije nekako uravnotežiti s trenutki lahkotnosti, sreče in življenjske radosti. (Eden od likov se še na smrtni postelji spominja, kako neizmerno zabavno je bilo njegovo življenje.) Avtorja ne zanima "pornografija mizerije": z ljubečo natančnostjo poustvari pisano razkošje osemdesetih let, nad katerimi pa je ves čas visela dolga senca thatcherizma, režima, ki je z zakonom prepovedal "promocijo homoseksualnosti". (Dvoličnost te oblasti pooseblja lik priletnega torijca (Stephen Fry), ki se na skrivaj dobiva z mladim ljubimcem, a je ogorčen ob ideji, da bi morda lahko bil homoseksualec.)

Greh bo za gledalca čustveno naporna izkušnja – težko si je predstavljati, da kdo ob seriji ne bi jokal, čeprav si razplet lahko predstavljate vnaprej – a bi jo bilo .... greh zaradi tega izpustiti. Brez pridigarskega tona razgali licemerstvo (ne tako zelo oddaljene) zgodovine in postavi spomenik na tisoče prezgodaj ugaslim življenjem.