Srbski celovečerec Južni veter je zelo spodobno obrtniško in tehnično narejen, kljub dobrima dvema urama ritem niti v trenutku ne klecne, scenaristične sekvence se nizajo z vodotesno logiko, ki potiska zgodbo v odličnem tempu naprej. Foto: Kolosej

Toda z ambiciozno tatvino dragega mercedesa, pred katero ga je posvaril šef, naredi Petar usodno napako – izkaže se, da ga je za kurirske posle uporabljala bolgarska narkomafija. Z izginotjem avta, njegovega tovora in celo voznika vzvalovi mreža kriminalnega podzemlja, pri čemer je prva pod udarom Petrova združba.

Povzetek generične zgodbe srbskega celovečerca Južni veter filmu ne dela posebne usluge in tudi ni razlog, da je delo režiserja in soscenarista Miloša Avramovića izjemna regionalna uspešnica. Film je zelo spodobno obrtniško in tehnično narejen, kljub dobrima dvema urama ritem niti v trenutku ne klecne, scenaristične sekvence se nizajo z vodotesno logiko, ki potiska zgodbo v odličnem tempu naprej. Hkrati vsak prizor dodaja plasti nastopajočim, ki so na začetku res pretežno papirnate figure v konkretnih vlogah, na koncu pa polnokrvne osebe s svojim lokom želja, pričakovanj, strahov – vse to z dodanim lokalnim koloritom. Nemara bi veljalo omeniti še, da je znašal proračun Južnega vetra polovico povprečnega slovenskega celovečerca, videti je pa dvakrat bolj razkošno.

Režiser Miloš Avramović se je izkazal tudi z izvrstnim vodenjem igralcev in že samim izborom, ki združuje več generacij – od veteranov Bogdana Diklića in Aleksandra Berčka, prek igralcev srednje generacije Dragana Bjelogrlića in žal pokojnega Nebojše Glogovca do mladega Miloša Bikovića. Foto: Kolosej

Režiser se je izkazal tudi z izvrstnim vodenjem igralcev in že samim izborom, ki združuje več generacij – od veteranov Bogdana Diklića in Aleksandra Berčka v stranskih vlogah, prek igralcev srednje generacije Dragana Bjelogrlića in žal pokojnega Nebojše Glogovca do mladega Miloša Bikovića. Vsaka njihova gesta prispeva k vtisu pristnosti poznavanja miljeja – o vtisu govorim zato, ker so moj edini referenčni okvir za tehtanje avtentičnosti kriminalnega podzemlja drugi filmi, vendar se avtorji Južnega vetra izognejo pasti prebrisanega tarantinovskega preigravanja obrazcev. Seveda jim je jasna logika žanra, a hkrati prevlada občutek globokega poznavanja mikrolokacije v smislu, da dobro vedo, kaj tovrstni liki mislijo, čutijo in kako se v vsakem trenutku obnašajo.

Tisti dejanski nadstandard filma pa je med vrsticami uvodnega povzetka – tam najde prostor tudi jedka kritika vsakdanjosti, ki je kot vrsta drugih sodobnih anomalij samo nadaljevanje jugoslovanskega režima, v katerem je kar Služba državne varnosti organizirala in nadzirala trgovino z drogami. Kot po navadi se mora najti neki recimo manjvreden žanrski film, da pove kaj takega, kar si umetniški ne upa ...