Poročena je z Robertom, direktorjem ustanove, ki jo vodijo še njegova samska sestra Gilberte in stroga nuna Marie-Therese. Medtem ko se vodstvo internata dosledno drži strogih vzorcev, pa imajo dekleta s tem več težav – kljub podeželski odmaknjenosti v Alzaciji se piše leto 1967, vplivu popularne kulture ter študentske in spolne revolucije pa se je težko povsem izogniti. Po nenadni smrti Roberta začne Paulette prevpraševati svoja prepričanja ter okostenelost družbenih in zasebnih vzorcev, ki naj bi bili edini pravilni in spodobni ...

Film Kako postati dobra žena režiserja Martina Provosta je "komedija na francoski način", v kateri je vse nekoliko pretirano, farsično, karikirano in teatralno, vendar obrtniško vešče sestavljeno. Ker na koncu zagovarja prave vrednote, jo je zato pravzaprav težko kritizirati. S tem mislim na prikaz, kako je institucionaliziran patriarhat vztrajal veliko dlje, kot si po navadi predstavljamo, na opolnomočenje žensk, in pa na pripovedni lok, ki nakazuje, da pot k družbenim spremembam vodi skozi osebno spoznanje.

Dramska težkokategornica Juliette Binoche se lepo znajde tudi v komični vlogi ravnateljice Paulette, ki doživi osebno preobrazbo, sicer pa je skozi celovečerni film natresenih kar nekaj simpatičnih referenc in citatov. V vlogi kuharske mojstrice Gilberte tako nastopa Yolande Moreau, ki se jo spomnimo iz filma Louise-Michel Gustava de Kerverna in Benoîta Delépina, dejanski zgodovinski lik anarhistke Louise Michel pa je tudi eden od mimobežnih navedkov v filmu Kako postati dobra žena.

Martin Provost sicer prikaže mikrokozmos dekliškega internata in širše francoske družbe konec 60. let nekako tako, kot si zatohlost konservativnih predmestij petdesetih let v Ameriki predstavljamo skozi optiko melodram Douglasa Sirka, čeprav velja opozoriti tudi na to, da gre za povsem različno avtorsko poetiko. Provost pač nima Sirkove discipline in konceptualne strogosti, glede na mešane tone filma pa dvomim, da si to sploh želi. Mimogrede, kos filmske fabule spominja tudi na resnično anekdoto z začetka Sirkove kariere, ko je manager gledališča, katerega direktor je bil Sirk, čez noč izginil in so se morali zaposleni znajti sami.

Kako postati dobra žena pokaže nekaj avtorske iskrivosti na koncu, ko se pripoved prelevi v feministični muzikal, neposredno nagovori občinstvo, preboj skozi četrto steno pa simbolizira tudi preboj iz družbenega kalupa. Obžalujem, da ni takih drznejših vložkov in prehodov v filmu več, a glede na to, da je šlo za veliko domačo uspešnico lanskega leta, gledalske večine to očitno ni motilo ...

Iz oddaje Gremo v kino.