Zaradi odzivov na serijo mnogi sklepajo, da je bila njena prva sezona tudi zadnja. Da'Vine Joy Randolph (ki igra glasbeno menedžerko Destiny) je sicer v nedavnem intervjuju izjavila, da Idol
Zaradi odzivov na serijo mnogi sklepajo, da je bila njena prva sezona tudi zadnja. Da'Vine Joy Randolph (ki igra glasbeno menedžerko Destiny) je sicer v nedavnem intervjuju izjavila, da Idol "nikoli ni bil mišljen kot miniserija" in da ustvarjalna ekipa načrtuje drugo sezono, češ da "ni bilo še nič uradno odločeno" in da so pri HBO-ju "kar zadovoljni" z dosedanjim izkupičkom. Foto: HBO

Po televizijski magiji, ki jo je ustvarilo sosledje distopične serije Zadnji med nami in nato četrte sezone briljantnega Nasledstva, najbrž ni presenetljivo, da je obet nove HBO-jeve izvirne serije v istem ponedeljkovem terminu marsikaterega gledalca zazibal v lažen občutek varnosti. Idol (The Idol) je po številu analiz in količini javnega diskurza brez dvoma "serija letošnjega poletja", in njen cilj je bil s tem najverjetneje dosežen. Vseeno pa je na neki točki treba podčrtati, kako ustvarjalno bankrotiran in zgrešen projekt je vse skupaj bilo.

Serija je tudi igralski debi Jennie Kim, sicer članice k-pop zasedbe Blackpink. (Na fotografiji prva z leve.) Njeno sodelovanje je na družbenih omrežjih sprožilo pravo evforijo in mnogi so serijo gledali samo zaradi nje, čeprav ima samo stransko vlogo. Foto: HBO
Serija je tudi igralski debi Jennie Kim, sicer članice k-pop zasedbe Blackpink. (Na fotografiji prva z leve.) Njeno sodelovanje je na družbenih omrežjih sprožilo pravo evforijo in mnogi so serijo gledali samo zaradi nje, čeprav ima samo stransko vlogo. Foto: HBO

Kreativni geniji, ki se jim lahko zahvalimo za Idola, so Sam Levinson, Abel Tesfaye (alias The Weeknd) in lastnik nočnih lokalov Reza Fahim. Avtor Evforije in eden največjih zvezdnikov zadnjega desetletja? Jasno, da jima je HBO pustil popolnoma proste roke. Drami, ki naj bi "razgaljala temno plat zvezdništva", je dodatno težo dala premiera na festivalu v Cannesu, da zvezdniške igralske zasedbe niti ne omenjamo – poleg Weekenda je tu še "nepo" hčerka hollywoodske elite, Lily-Rose Depp. A če sta pri Levinsonovi Evforiji tiste pritlehnejše vzgibe vedno uravnotežili Zendayina karizma in interpretacija glavnega lika, Lily-Rose Depp ne dobi te priložnosti: Idol je utelešenje ustvarjalskega napuha in nečimrnosti, Weekndov in Levinsonov egotrip v obliki petih enournih epizod.

Ključna težava je seveda v tem, da Idol ne ve, kaj v resnici hoče povedati o bremenih slave, o puhlosti zabavne industrije, o družbi, ki slepo malikuje popidole in o vlogah, v katere tlačimo popzvezdnice. Bistvo je v tem, da si krivdo za to delimo vsi – zabavna industrija, mediji in celo oboževalci, ki svoje idole postavljajo na nemogoče visoke piedestale. A velika razlika je med satiro in golo reprodukcijo določenega sklopa vrednost, in Idol nikoli ne doseže praga satire. Ali je šov analiziral kulturo spektakla ali se je predvsem trudil, da bi tudi sam postal spektakel?

Režiserka Amy Seimetz je zaradi
Režiserka Amy Seimetz je zaradi "ustvarjalne spremembe smeri" skoraj dokončano serijo aprila lani zapustila; na režiserskem stolčku jo je zamenjal Sam Levinson, ki je po poročanju medijev 80 odstotkov nadaljevanke posnel na novo. Na začetek naj bi se vrnili zaradi Weekndove ocene, da je "ženska perspektiva" preveč v ospredju – je pa ta poročila soavtor serije pozneje zanikal. Foto: HBO

Kar naj bi bila provokativnost, je banalna mehka pornografija, in kar naj bi bila obsodba zlorabe mladih žensk, je zgolj mizoginija v novi preobleki. Ustvarjalci svoj projekt očitno jemljejo preresno, da bi zavestno zajadrali v camp estetiko, in tako pristanemo v greznici estetiziranega nasilja.

Namesto da bi serija izpilila poanto o nenasitnih, lokavih losangeleških vampirjih, ki živijo v orbitah nadarjenih glasbenikov in se hranijo z njihovim delom, je edino, kar zmore, da z neprikrito fascinacijo nastavlja zrcalo zlorabi v imenu "umetnosti". Težko se je znebiti občutka, da je Levinson naredil vse, kar je mogel, da bi šokiral, da bi izzval močno reakcijo – pa nas je uspel samo zdolgočasiti.

Jocelyn (Lily-Rose Depp), ena največjih popzvezd na svetu, se h glasbi vrača po težkem obdobju: očitno je, da si po materini nedavni smrti in psihičnem zlomu še ni popolnoma opomogla. (Vsaka podobnost z Britney Spears je prav gotovo naključna ...) Nazaj na konja naj bi jo spravil nov singel, World Class Sinner, ki naj bi dokončno zaključil njeno poglavje Disneyjeve princeske ter jo ustoličil kot "poredno punco" popa. "Porednost" v tem kontekstu seveda vedno pomeni predvsem – seksapil. Že v uvodnem prizoru serije se izoblikuje vprašanje avtonomije: zakaj Jocelyn ne more razgaliti svojih prsi za naslovnico albuma, če to očitno sama hoče? Zakaj mora pred tem pretentati koordinatorja za intimne prizore in podpisati goro papirologije? Potencialno zanimivo iztočnico o tem, kdo ima zares pravico odločanja o ženskem telesu, Idol v nadaljevanju spodkopava z bizarno količino nepotrebne golote, ki služi zgolj in samo gledalskemu voajerizmu.

Navdih za lik Tedrosa Tedrosa naj bi bil vsaj delno lik ... Drakule. Foto: HBO
Navdih za lik Tedrosa Tedrosa naj bi bil vsaj delno lik ... Drakule. Foto: HBO
V predelavi serije so zamenjali tudi večino igralcev, seveda z izjemo Weeknda in Lily-Rose Depp. V pokopani različici bi med drugim lahko videli Anne Heche v njenem zadnjem nastopu pred kamero. Verjetno je imel večjo vlogo tudi Dan Levy, ki se pojavi v napovedniku in prvi epizodi, potem pa ne več. Foto: HBO
V predelavi serije so zamenjali tudi večino igralcev, seveda z izjemo Weeknda in Lily-Rose Depp. V pokopani različici bi med drugim lahko videli Anne Heche v njenem zadnjem nastopu pred kamero. Verjetno je imel večjo vlogo tudi Dan Levy, ki se pojavi v napovedniku in prvi epizodi, potem pa ne več. Foto: HBO

To, da sama doma poležava le v tangicah, ponazarja tudi, kako neavtentičen lik je v resnici Jocelyn: njena karakterizacija je reducirana na to, da so ji oblačila odveč, da obožuje "slabe" moške in da je zaradi travm iz otroštva psihično "ranjena". Ta avatar pohabljene golobice, ki naj bi sugeriral "globok" značaj, je očitno sad fantazij, ki so zrasle na zelniku četice moških scenaristov.

Ne pozabimo, da je revija Rolling Stone že pred meseci objavila reportažo o toksičnem vzdušju na snemanju, ki so ga iztirile zamude zaradi neskončnih popravkov scenarija. Sredi projekta je bila režiserka Amy Seimetz odpuščena zaradi "spremembe kreativne smeri". Drugače povedano, morala je iti, ker je Abel Tesfaye ocenil, da je serija privzela preveč "žensko perspektivo" in da je to treba nujno popraviti. Vse skupaj so skoraj v celoti posneli na novo, režijske vajeti pa je tokrat v roke vzel kar Sam Levinson. Precej ironično je, da serija, ki naj bi razgalila, kako groteskno šovbiznis zlorablja mlade zvezdnice, namerno utiša glas svoje lastne protagonistke.

A vrnimo se k zgodbi. Nekje v tem obdobju iskanja nove glasbene smeri Jocelyn v nočnem klubu pot prekriža Tedros Tedros (Tesfaye), sluzav možak s temačno preteklostjo in polizanim čopkom. (Jocelynina najboljša prijateljica in pomočnica Lea o Tedrosu: "Ne vem, nekam posiljevalski se mi zdi." Jocelyn: "Da, to mi je pri njem všeč.") Tedros si pot v Jocelynino življenje utre s čustveno in spolno manipulacijo; že zlovešča glasbena podlaga v vsakem njegovem prizoru nakazuje, da ni samo še en klasičen prisklednik. Jocelyn vpelje v sadistične spolne igrice in v erotično davljenje, nato v njeno vilo vseli svoj kult mladoletnih pevk in pevcev, ki so mu suženjsko podrejeni (vsaka podobnost s kultom NXIVM je, spet, gotovo naključna).

Idol je bil napovedovan kot nadaljevanka v šestih epizodah, v tednu po četrti pa se je izkazalo, da bo naslednji del že
Idol je bil napovedovan kot nadaljevanka v šestih epizodah, v tednu po četrti pa se je izkazalo, da bo naslednji del že "veliki finale". Uradnega pojasnila za to odločitev ni bilo, so pa mnogi sklepali, da so zaradi negativnih odzivov zadnji dve epizodi oklestili in zmontirali v eno samo. Če sodimo po velikih, nepojasnjenih spremembah v vedenju in značajih protagonistov in nekaterih zgodbenih preskokih, to niti ni neverjetna teorija. Foto: HBO

Jocelyn postopoma odreže od menedžerjev, prijateljev in drugih ljudi, ki so ji bili prej blizu. Tedros s svojimi diktatorskimi metodami sabotira protagonistkine odnose, a obenem je edini, ki prisluhne njeni želji, snemati seksi, temačen R&B. (Sami se boste morali odločiti, ali so nove pesmi res kaj boljše od prejšnjih.)

Pri vsej tej spolnosti bi človek pričakoval, da bo Idol vsaj seksi, a so eksplicitni prizori v prvi vrsti štorasti in neprijetni. Namesto nebrzdane strasti in kemije vidimo samo umetelno razdelano koreografijo, ki jo akterja izvajata povsem neprepričano in neprepričljivo. To je še posebej zanimivo, ker Tesfaye kot The Weeknd moralno vprašljive odločitve, ki jih človek sprejme ob dveh zjutraj, definitivno zna zapakirati v seksi pesmi.

Eden o Idolovih grehov je tudi v tem, da kot svinja z mehom ravna z več dobrimi igralskimi nastopi. S tem definitivno nimam v mislih Tesfaya, pač pa predvsem Rachel Sennott (v vlogi prijateljice Lee), ki je duhovita in prizemljena in v vsak prizor vnese element avtentičnosti. Da’Vine Joy Randolph in Hank Azaria sta odlična v vlogah Jocelyninih menedžerjev, prav tako Jane Adams kot predstavnica založbe ("Duševne bolezni so seksi!"). Vsi ti mrhovinarji se posesivno tiščijo v Jocelyno orbito; zanjo jim je sicer do neke mere mar, a v prvi vrsti morajo z njo zaslužiti. Soliden je celo pevec Troye Sivan v svoji prvi večji igralski vlogi. Prav tako neuspeha Idola ne moremo naprtiti Lily-Rose Depp: ta mizerna serija si ne zasluži njenega očitnega talenta in škoda bo, če bo pustila madež na njeni nadaljnji karieri.

V Tedrosovem kultu sta tudi mlada glasbenika Izaak (Moses Sumney, na fotografiji) in Chloe (Suzanna Son). Njun mecen se prek interakcij z varovanci izrisuje kot dominantna, zlovešča figura, ki ljudi obravnava kot svojo osebno lastnino, njihove intimne tragedije pa kot material, ki se ga da izkoristiti za pisanje pesmi. O Tedrosu sicer vemo predvsem, da je
V Tedrosovem kultu sta tudi mlada glasbenika Izaak (Moses Sumney, na fotografiji) in Chloe (Suzanna Son). Njun mecen se prek interakcij z varovanci izrisuje kot dominantna, zlovešča figura, ki ljudi obravnava kot svojo osebno lastnino, njihove intimne tragedije pa kot material, ki se ga da izkoristiti za pisanje pesmi. O Tedrosu sicer vemo predvsem, da je "sumljiv kot hudič" in da je svojo osebnost zgradil na lažeh, a do njegove prave biti ne pridemo nikoli. Foto: HBO

V teoriji se je zdelo zelo preprosto: dva avtorja, Levinson in the Weekend, ki delujeta v sivem polju dražljivosti in družbene kritike, bi morala biti kos žanrsko fluidni premisi; konec koncev je Levinson z Evforijo žanr srednješolske žajfnice uspešno predelal v kriminalno epopejo o patologijah 21. stoletja. Prav tako je zanimiva ideja o neizprosnosti glasbene mašinerije: "sanjsko življenje" popzvezdnic je natrpano s snemanji, dajanji intervjujev, živalsko napornimi koreografijami in nenehno skrbjo za lastno javno podobo. Avtorja sugerirata, da je cel posel samo cinično prodajanje generičnih in neiskrenih skladbic, v katere nihče zares ne verjame, hordam naivnih najstnikov.

Idol hoče povedati zgodbo o spolnem prebujenju, ki se zgodi skozi glasbeno rast – a pri tem ga bolj zanima naslajanje nad protagonistkino bolečino kot pa njen zgodbeni lok. V ospredje postavi čustveno zlorabo in spolno prisilo, ki ju prestaja popzvezda, in si nato – v "drznem" končnem preobratu – drzne celo sugerirati, da je Jocelyn v vsem tem na skrivaj uživala ter da je imela že od samega začetka vajeti trdno v rokah. Idol hoče biti psihoseksualna erotika v polju Široko zaprtih oči, a pristane bližje nenamerni komičnosti (in škodljivim implikacijam) Petdesetih odtenkov sive.

Ocena: 2-