Michael (Michael Martin) spi na kavču v zadnjem delu lokala; zdaj mu grozi, da bo izgubil svoje pribežališče. Foto: IMDb
Michael (Michael Martin) spi na kavču v zadnjem delu lokala; zdaj mu grozi, da bo izgubil svoje pribežališče. Foto: IMDb

Ideja filma Krvav nos, prazni žepi je nadvse preprosta: lasvegaški "pajzl" The Roaring 20's, ki životari na obrobju igralniškega ekscesa v mestu luči, je prisiljen zapreti svoja vrata. (Za to priložnost so si naročili torto z napisom "Ta plac je bil itak beden".) Brata Bill in Turner Ross s svojo snemalno ekipo dokumentirata zadnji dan obratovanja lokala in z njim četico stalnih strank, ki so se prišle poslovit od svojega dolgoletnega pribežališča.

Medtem ko se puščavski dan počasi preveša v noč, v notranjosti bara nabor lokalnih alkoholikov, obrobnežev in posebnežev prazni kozarce, filozofira, se prička in flirta med seboj. Čisto vsak od njih je markantna osebnost, kot da je prikorakal iz komada Toma Waitsa ali iz novele Charlesa Bukowskega. Možak s sršečimi belimi lasmi je v rumeni majici in modrem kombinezonu nenamerna parodija Minionov; avstralski priseljenec si za udobnejše pitje sleče hlače; pesnik v pomečkani obleki skuša s svojo beatniško recitacijo preglasiti trušč za šankom; vojni veteran s solzami v očeh ugotavlja, da je svet nanj pozabil. Natakarica med točenjem piva zaskrbljeno nadzira svojega najstniškega sina, ki bi ga rada zaščitila pred usodo, kakršno vsak dan videva na drugi strani šanka.

Dokumentarista svoje kamere neopazno ugnezdita v to intimno atmosfero; zdi se, kot da sta za si gledalca izborila prazen stol v druščini. Do nas priplavajo neobvezni drobci pogovorov, pijanske debate o velikih ljubeznih, obžalovanjih in politiki (Donald Trump je bil pravkar izvoljen za predsednika). Narava teh pogovorov bo znana vsakomur, ki je kdaj do jutranjih ur filozofiral v zanosu, ki bo naslednje jutro le še meglen spomin. Zanetijo se tudi manjši spori, ki so posledica tega, da drug drugega poznajo do obisti, a v njih ni prave škodoželjnosti ali sovraštva.

Čeprav film ni bil posnet v Las Vegasu, sta avtorja dogajanje prestavila tja. Verjetno sta želela poudariti kontrast med bleščečo različico ekscesa in njeno revnejšo, predmestno izvedbo. Foto: IMDb
Čeprav film ni bil posnet v Las Vegasu, sta avtorja dogajanje prestavila tja. Verjetno sta želela poudariti kontrast med bleščečo različico ekscesa in njeno revnejšo, predmestno izvedbo. Foto: IMDb

Del kulise je tudi ves čas prižgan televizor, ki z lokalnimi novicami slika podobo življenja v Las Vegasu, kakršno je v resnici (in ne v popkulturi). Natakar o gentrifikaciji mesta: "Klinc, naj ga Celine Dion kar ima, jaz se bom odselil." Srce in duša filma pa je Michael (Michael Martin), sivolasi filozof in odsluženi igralec, ki se je v baru zjutraj zbudil (brije se na stranišču) in ki bo v njem na koncu kot zadnji gost tudi prespal. Michael, ki se zaveda, da je videti veliko starejši od svojih 57 let, je neizčrpna zakladnica duhovitih domislic. Ponosen je na to, da "se je zapil šele, ko je že postal zguba", in da ga torej alkohol ni uničil. "Biti zapita zguba je prevelik kliše," sklene. Njegov alkoholizem in status zgube sta ločeni kategoriji.

Michaelova drža je pravzaprav skupna vsem likom v filmu: svoja življenjska razočaranja, upe in zafrčkane priložnosti nosijo na dlani; med njimi ni sprenevedanja in ni samopomilovanja. "Mislite, da sem prefina za Fireball (cenen kanadski viski s cimetom, op. n.)?" izzivalno zatuli mlajša ženska. "No, nisem." Krvav nos, prazni žepi na svoje like ne zgleda zviška ali s pomilovanjem in zato film ne učinkuje kot cenena kampanja ozaveščanja o nevarnostih alkohola. Raje kot da bi pridigala, brata Ross poiščeta človečnost v ljudeh. Razumeta, da je potreba po sprejetosti in človeški družbi naš skupni imenovalec, in na nežen način pokažeta, da smo do sprejetosti tudi upravičeni, ne da bi pri tem odvračala pogled od odvisnosti in drugih težav.

Michael Martin (na levi) je edini profesionalni igralec v zasedbi. Preostale sta avtorja poiskala na neformalnih avdicijah po resničnih beznicah. Foto: IMDb
Michael Martin (na levi) je edini profesionalni igralec v zasedbi. Preostale sta avtorja poiskala na neformalnih avdicijah po resničnih beznicah. Foto: IMDb

Film, ki skoraj sinestetično človeku v spomin prikliče zdaj že oddaljene spomine na lepljiva tla, zatohlo ozračje in motno svetlobo beznic, ki se zdijo kot zamrznjene v času, je tehnično uvrščen v dokumentaristični žanr. A vseeno je zgovoren podatek, da sta režiserja za vloge barskih mušic najela sicer neprofesionalne igralce, naturščike, a vseeno ljudi, ki se niso sami od sebe zbrali na istem mestu. (Niso pa dobili scenarija za to, kaj naj bi se v baru dogajalo.) Druščina ni zato nič manj pisana, je pa definitivno manj organska. Še več: The Roaring 20's ni bar v Las Vegasu, ki bi se zaprl, ampak lokal v New Orleansu, ki ga je ekipa najela za snemanje. Poanta filma o človečnosti spregledanih ljudi na obrobju ni zato nič manj resnična, je pa pod vprašajem njegov dokumentaristični pristop. Če je okvir izmišljen – je lahko "slika", ki nastaja v njem, še vedno popolnoma avtentična? Verjetno si bo na to vsak moral odgovoriti sam. Morda pa konstrukt, ki ga zgradi film, samo še dodatno poudari utopijo iskanja varnega, egalitarnega pristana v sodobni Ameriki.

Ocena: 4,5.