Najmočnejši adut Lepega fanta je implicitno priznanje, da nekatera vprašanja nimajo enoznačnih, dokončnih odgovorov.

Timothée Chalamet je moral za snemanje prizorov hospitalizacije izgubiti 12 kilogramov. Foto: Kinodvor

Predloga za film sta bili komplementarni avtobiografiji Davida in Nica Sheffa, očeta in sina, ki sta vsak iz svoje perspektive popisala Nicovo zasvojenost s heroinom in metamfetamini. (Naslov je sposojen od pesmi, ki jo je John Lennon napisal za svojega sina Seana.) Protiutež ne ravno revolucionarni temi je impresivni pedigre podpisanih sodelavcev: Steve Carell že dolgo ni več samo zvezdnik komedij, Timothée Chalamet pa je po zaslugi predlanskega Pokliči me po svojem imenu tako ali tako eden najbolj iskanih mladih obrazov v Hollywoodu. Lepi fant je obenem prvi v angleščini posneti film belgijskega oskarjevskega nominiranca Felixa van Groeningena (Alabama Monroe). V stranskih vlogah nastopita sicer vedno odlični, a tukaj popolnoma neuporabljeni Maura Tierney in Amy Ryan, (še) mlajšo verzijo Nica pa upodobi Jack Dylan Grazer (Tisto). Kombinacija nadpovprečno talentiranih ljudi, povezanih s projektom, in tematike heroinske odvisnosti obeta srca parajočo, katarzično melodramo, a v resnici se vsi delci sestavljanke zložijo v zgolj korekten, zadovoljiv film.

Steve Carell je ustvaril svojo najsijajnejšo dramsko vlogo po drami Foxcatcher (2014). Foto: Kinodvor

Timothée Chalamet in Steve Carell sta v svojih vlogah (predvidljivo) odlična ‒ med njima je toliko naravne kemije in naklonjenosti, da na trenutke nekoherenten scenarij dvigujeta na več kot gledljivo raven.

Scenarista Luke Davies in Felix van Groeningen sta ‒ očitno iz nekega globokega odpora do linearne strukture ‒ pripoved razmrcvarila na preskakujoč kolaž spominskih prebliskov in časovnih preskokov. Razumljivo je, da mora film, ki skuša združiti različni izkušnji očeta in sina, občasno zamenjati pripovedni zorni kot, a Lepi fant to počne tako pogosto in tako shizofreno, da gledalec nima časa, da bi se resnično navezal na katerega koli od obeh protagonistov.

Če torej odštejemo spominske prebliske, spremljamo leto dni v življenju osemnajstletnega Nica Sheffa. Na srečo se po razlago za Nicove težave film ne zateče h klasični poppsihologiji družinskih melodram. Nic je uspešen in priljubljen najstnik. Sprejet je bil na vse fakultete, na katere se je vpisal, in z dekleti nima težav. Njegovi starši so ločeni, a to ni razlog, da se je začel zatekati k drogam. Ne čaka nas nobeno razkritje zlorab ali drugih travm iz otroštva. V enem trenutku gledamo nežnega dečka, ki se sonči v očetovi pozornosti in ljubezni, v naslednjem je na poti samouničenja. "Včasih ga gledam, tega mulca, ki sem ga vzgojil, za katerega sem mislil, da ga poznam do obisti, in se sprašujem, kdo sploh je," zbegano prizna David. Lepi fant okrog svojega osrednjega vprašanja nenehno kroži, a uganke ne more streti: včasih ni enega samega, jasnega razloga, zakaj človek poseže po tistih substancah. Včasih je najbanalnejši razlog tisti, ki ga (vzgojno) raje zamolčimo: zadrogiran se pač počuti super.

Zgodba se tako intenzivno posveča odnosu med očetom in sinom, da lika mame in mačehe ostajata bolj ali manj neizdelani silhueti. Foto: Kinodvor

David, ki noče biti klasično zategnjen in nerazumevajoč oče, ob prvih znakih sinovih težav ostaja odprtega duha. Ker je novinar, se vrže v analitično preiskavo metamfetamina in njegovih stranskih učinkov ‒ s svojim študijem gre tako daleč, da drogo vzame celo sam. Kljub skrajnim naporom si bo na koncu moral priznati, da sina ne more lastnoročno rešiti ali mu pomagati. Lahko je čutiti njegovo nemoč in obup, ko je prisiljen Nica odrezati od svoje finančne in čustvene podpore in čakati, ali bo fant sam poiskal pomoč ali ne.

Prevelik odmerek drog je vodilni vzrok smrti za Američane, mlajše od 50 let, nas takoj na začetku z mednapisom obvešča Lepi fant. Foto: Kinodvor

Lepi fant brez slepomišenja predoči staro resnico: zasvojenca ni mogoče odvaditi od drog, če sam pri tem aktivno ne sodeluje. Malo manj je iskren, ko gre za brutalne, telesne vidike zasvojenosti ‒ Van Groeningen se skoraj v celoti izogne nazorni upodobitvi zasvojenosti. Če vas je zanimalo, kako so s posebnimi učinki Chalametu pričarali tisti prepoznavni izvotljeni videz zasvojenosti s kristalnim metom, boste razočarani.

Nic je veliko manj razumljiv lik kot David. Ker je Chalamet izjemen igralec, lahko brez pretirane patetike posreduje Nicov angst, stisko in naposled tudi trpljenje, vseeno pa ne more preseči pomanjkljivosti scenarija, ki ne ponuja pravega uvida v Nicovo notranje življenje (onkraj tega, da v zvezek kraca fatalistične čačke in prebira Charlesa Bukowskega). Čeprav lahko v odjavni špici preberemo, da se film naslanja na obe avtobiografiji, je Davidova zgodba veliko bolj v ospredju ali pa vsaj nazorneje podana, medtem ko Nic ostaja uganka, tudi zaradi prej omenjene nasilne in nepotrebno vpadljive montaže. (Pre)velik poudarek je tudi na eklektični glasbeni podlagi, kar film na trenutke spreminja v vzgojen glasbeni videospot in poudarja repetitivnost v razvoju zgodbe.

Trenutki, v katerih Lepi fant presega sterilnost in didaktičnost svoje forme, so zasluga nežne vezi med očetom in sinom, ki jo pričarata Carell in Chalamet. Van Groeningen je veliko bolj učinkovit, ko ne predava o odvisnosti med mladimi, ampak samo opazuje postopen razkroj nekoč tesno povezane družine.

Ocena: 3; piše Ana Jurc