Takšnih, ki tik pred koncem svojega življenja končno ali pa morda celo prvikrat zares ljubijo in so tudi ljubljene.

Prizor iz filma Leto življenja. Foto: IMDb
Prizor iz filma Leto življenja. Foto: IMDb

Žanr, ki je v Hollywoodu tako zelo priljubljen, da ima celo svojo populistično oznako "terminal romance", kar bi nekoliko nespretno lahko prevedli tudi kot "dokončna romanca", v ospredje romantične, pogosto najstniške zgodbe običajno potisne samosvojo in navzven izredno močno žensko, ki svojo bolezen in z njo ranljivost na vse pretege skriva, dokler je nepričakovano spoznanje prave ljubezni vendarle ne prepriča, da se ji vsaj enkrat lahko prepusti. Sem ter tja sta v filmu tega tipa bolna oba glavna lika, še redkeje se na smrtni postelji znajde moški. Za dobršno mero solza gledalcev, ki so glavni kriterij uspeha tovrstnih filmov, je ženska protagonistka pač primernejša.

Tudi Mitja Okorn, ki mu je uspel veliki skok čez lužo, kar nikakor ni zanemarljivo in je vredno vse pohvale, je s filmom Leto življenja, ki ga je pri nas trenutno moč videti na platformi Voyo, stavil predvsem na objokane gledalce, vsaj po vseh njegovih izjavah sodeč.

Mitja Okorn in njegov hollywoodski film: "Filmski jezik je povsod isti"

Scenarij naj bi v jok ob prvem skupnem branju menda spravil tudi Willa Smitha, ki je eden od producentov filma, v katerem glavno vlogo odigra njegov sin Jaden, najbrž pa je ob njem zajokal tudi Okorn, a iz povsem drugih razlogov. Tudi dve leti predelave in popravljanja namreč iz njega nista mogla izvleči več kot niza klišejev in papirnatih že tisočkrat prežvečenih tipičnih situacij, kakršne se v tovrstnih filmih vedno pojavijo in vedno enako predvidljivo tudi končajo. Pri tem nikakor ne gre pozabiti, da je Okorn sicer pravi mojster poigravanja s klišeji in predvidljivostjo, a brez podpore vzhodnoevropskega humorja, ki ga obvlada, tokrat preprosto ni imel prave podlage za poigravanje z njimi. Precej zvezane roke je imel tudi z izbiro glavnih igralcev, saj je bil scenarij pisan prav za Jadena Smitha, ki se več kot očitno bolje znajde v glasbenih kot v filmskih vodah in mu niti močna prezenca neuklonljive Care Delevingne ni pomagala, da bi bil vsaj malo manj okoren. O neobstoječi kemiji med njima pa sploh ne gre izgubljati besed.

Nedvomno je Mitji Okornu uspel velik in vse pohvale vreden korak, ko je pred tremi leti posnel ta hollywoodski film in velika škoda je, da je zaradi zaprtja kinematografov opeharjen za rdečo preprogo in ves pomp, ki sodi zraven, a škoda je tudi, da svoje izkušnje ni mogel še boljše izkoristiti in pokazati, kaj zares zna in zmore, saj Leto življenja tega žal nikakor ne odraža.

Iz oddaje Gremo v kino.

Leto življenja