Film je tudi režiral, Karine Teles pa je nastopila v glavni vlogi; v filmu igrata tudi njuna mlada sinova. Ljubljeni je tako že na prvi pogled izjemno oseben film – in morda je prav to tisto, zaradi česar mu uspe.

"Želela sva spregovoriti o nevidnih ženskah. Irene je običajna ženska, mimo katere greš na ulici in je sploh ne opaziš. Za nikogar ni pomembna, samo zase in za svojo družino. Zato sva se hotela pokloniti njenemu delu." Karine Teles. Foto: Kinodvor

Karine Teles igra Irene, mater štirih sinov, ki z njimi, možem, sestro in problematičnim svakom živi v Petropolisu. Gre za mestece, ki je veliko za kakšno polovico Ljubljane, in čeprav tam morda ni slumov, kot smo jih vajeni iz prizorov v Riu de Janeiru, čeprav ima Irenina družina v lasti hišo in še počitniško hišico, to še ne pomeni, da člani družine živijo udobno: služb ni, njihova knjigarna ne more tekmovati s korporacijami, zato propada, počitniške hišice ne morejo prodati, ker so zaradi kriminala v soseski cene nepremičnin močno upadle, hiša, v kateri živijo, pa poka po šivih.

Ko se njihovemu najstarejšemu sinu Fernandu, Ljubljenemu, ponudi priložnost, da bi igral rokomet v Nemčiji, jo večina družine z njim vred pograbi z odprtimi rokami. Z njegovim odhodom se nerada strinja le Irene, ki bi svojega najstarejšega sina najraje čim dalj zadržala doma, pri sebi.

Zgodba filma Ljubljeni je tako v celoti umeščena v tedne pred Fernandovim odhodom v Nemčijo. Velikih zapletov pravzaprav ni – razen počasne brazilske birokracije, pri čemer je kaj mogoče doseči le s podkupninami, filmska pripoved teče počasi in enakomerno. Gustava Pizzija in Karine Teles bolj kot izrazito dogajanje zanima vsakdanje življenje družine z vsemi njenimi nepripetljaji: pokvari se stara vodovodna napeljava, najmlajši sin ima visoko vročino, eden izmed fantov preveč jé, na vrtu pa so žabe.

Gustava Pizzija in Karine Teles bolj kot izrazito dogajanje zanima vsakdanje življenje družine z vsemi njenimi nepripetljaji. Foto: Kinodvor

Že res, da skozi njuno pripoved po malem pronicajo obrisi širše brazilske družbe in njenih neštetih težav – a poudarek je na družinskem življenju iz dneva v dan ter na vzponih in padcih, ki so na splošno zanimivi in pomembni predvsem tistim, ki jih doživljajo. Kako spretno je torej iz njih ustvariti filmsko pripoved, ki lahko nekaj pomeni tudi drugim, ne le v Braziliji, temveč po vsem svetu! In prav poezija vsakdanjega življenja je tisto, kar gre filmu Ljubljeni tako dobro od rok.