T.i.
T.i. "vprašanje avtorstva" v primeru filma Državljan Kane je dilema okrog tega, ali večino zaslug za ton kultnega filma lahko pripišemo Hermanu J. Mankiewiczu ali ne. Zdi se, da Fincherja to vprašanje ne zanima preveč: predpostavlja, da je odgovor pritrdilen, in nadaljuje od tam. Foto: IMDb
Deset nominacij za Manka, za oskarja nominiran tudi bosanski film

Samo eno leto po tem, ko je zmaga Parazita na oskarjih nakazala, da se obzorja akademije morda vendarle širijo proti novim zgodbam in drugačnim perspektivam, je izobilje nominacij za dva klasična "oskarjevska" filma, Mank in Sojenje čikaški sedmerici, pokazalo, da napredek ni nujno linearen proces. Mank seveda ni slab film – David Fincher je tako po pripovedovalski kot po tehnični plati prevelik perfekcionist, da bi si kaj takega dovolil – je pa velikopotezna, precizna drama brez prave duše ali topline. A na srečo vsaj ni "ljubezensko pismo Hollywoodu", če uporabim izraz, s katerim promocijske kampanje rade trkajo na srca podeljevalcev oskarjev. Prej je cinična obsodba njegove hipokrizije.

David Fincher, ki je z Mankom uresničil sanje svojega očeta (pod scenarij je podpisan zdaj že skoraj 20 let pokojni Jack Fincher), je k projektu pristopil na pedanten in hkrati nelogičen način. Detajlno poustvaritev dogajalnega časa, trideseta in štirideseta leta 20. stoletja, je zapakiral v film, ki naj bi tudi kot sam medij spominjal na stari Hollywood; dodal mu je celo namerne "napake", do kakršnih je prihajalo na celuloidnem filmu. A težko je ustvariti packe in praske na filmskem traku, ki sploh ne obstaja. Mank je bil namreč posnet s pomočjo digitalne tehnologije (direktor fotografije je bil Erik Messerschmidt, s katerim je Fincher sodeloval že pri predčasno upokojeni nadaljevanki Mindhunter). Ker vemo, da pri prestižnih projektih platforme za pretočne vsebine ne skoparijo s proračuni, je na mestu vprašanje, zakaj ni Fincher Manka preprosto posnel na film in mu namernih nepopolnosti dodal ročno. Pristop, ki ga je ubral, nikoli zares ne preseže anahronističnega prepada med gladko spoliranostjo digitalnega formata in namerno "hrapavostjo", ki naj bi za gledalca ustvarila iluzijo avtentičnosti.

Herman J. Mankiewicz je bil uspešen dramatik in gledališki krtik, ki sta ga blišč in glamur filmske industrije zvabila na zahodno obalo, kjer se je zaposlil kot scenarist. Svoj talent je – pogosto nepodpisan – prispeval h klasikam, kot so Čarovnik iz Oza (1939), Ponos jenkijev (1942) in Večerja ob osmih (1933). A samo njegovo edino sodelovanje z Orsonom Wellesom, Državljan Kane, mu je prineslo oskarja za najboljši scenarij. Foto: IMDb
Herman J. Mankiewicz je bil uspešen dramatik in gledališki krtik, ki sta ga blišč in glamur filmske industrije zvabila na zahodno obalo, kjer se je zaposlil kot scenarist. Svoj talent je – pogosto nepodpisan – prispeval h klasikam, kot so Čarovnik iz Oza (1939), Ponos jenkijev (1942) in Večerja ob osmih (1933). A samo njegovo edino sodelovanje z Orsonom Wellesom, Državljan Kane, mu je prineslo oskarja za najboljši scenarij. Foto: IMDb
Fincher je znan po svojem perfekcionizmu, ki terja tudi neskončne ponovitve vsakega kadra. Amanda Seyfriend je bojda morala en sam prizor, v katerem niti ne spregovori, ponavljati dvestokrat.Foto: IMDb
Fincher je znan po svojem perfekcionizmu, ki terja tudi neskončne ponovitve vsakega kadra. Amanda Seyfriend je bojda morala en sam prizor, v katerem niti ne spregovori, ponavljati dvestokrat.Foto: IMDb

Filmski zgodovinarji so prelili že veliko črnila na temo vprašanja, kdo je napisal kolikšen del enega največjih filmov v zgodovini, Državljana Kana – "genialni deček" Orson Welles, ki je imel takrat šele 25 let, ali veliki scenarist Herman J. Mankiewicz. Fincherjev film ima do tega povsem nedvoumno stališče: zasluge za scenarij ima zgolj in samo "Mank", kot so ga klicali. Kakor koli že, studio je dal Mankiewiczu in Wellesu popolno ustvarjalno svobodo, kup denarja in dovolj časa, da ustvarita, kar jima pade na pamet. Mank je film o tem, kaj se zgodi, kadar se vse odvije tako, kot se mora – a v njem ne boste videli niti delca snemanja Državljana Kana, niti enega kadra Wellesa na režiserjevem stolčku, nobene scenografske rekonstrukcije filmske palače Xanadu. Mank je film o Državljanu Kanu, v katerem Državljana Kana sploh ni.

Mankiewicza, ki po resni prometni nesreči nepokreten vegetira v postelji, rekrutira mladi Orson Welles (Tom Burke) in ga da prepeljati na odročen ranč v Kaliforniji. V osami bo imel ne samo mir za pisanje, ampak tudi prepotreben (prisilni) oddih od pijače: Mank je namreč na tej točki že pijanska razvalina. To deloma pojasni njegov povoženi videz, a vseeno je težko pojasniti, zakaj Manka, ki je bil v tem obdobju v zgodnjh štiridesetih, igra 62-letni Gary Oldman. Film sicer to nedoslednost celo izpostavi (Welles: "Vem, da človek v tvojih letih ne tvega rad ..." - Mank: "Star sem 43, ampak hvala."), nikoli pa je zares ne preseže. Kljub temu pa sta glavni adut Manka prav Oldman in Amanda Seyfried v vlogi igralke Marion Davies, dolgoletne ljubice magnata Williama Randolpha Hearsta (Charles Dance). Seyfried sije kot nepretenciozna lepotica, ki je brezpogojno lojalna svojemu mecenu, a dovolj pametna, da vidi, kakšno škodo njenemu igralskemu ugledu v resnici povzroča Hearstovo kupovanje vlog zanjo. Najčudovitejši prizor v celem filmu je sprehod Manka in Marion skozi vrt Hearstove palače, ki se odvija ponoči – a to je vidno lažna noč, t. i. "ameriška noč", dosežena s trikom, kakršnih smo navajeni iz starih filmov.

Mank ni pripravljen verjetni, da bi bili gledalci lahko sposobni nekritično
Mank ni pripravljen verjetni, da bi bili gledalci lahko sposobni nekritično "požreti" ideološka sporočila, ki jih v svoje filme zapakira Hollywood. V tem pogledu je močno precenil filmsko občinstvo. Foto: IMDb

Druga dva ženska lika v filmu – Mankova žena "Uboga Sara" (Tuppence Middleton) in njegova tajnica Rita (Lily Collins) – sta enodimenzionalni karikaturi svetniške potrpežljivosti, ki prenašata Mankovo napornost in občudujeta njegov genij.

Zakulisje nastajanja filmov je tema, ki bo zanimala predvsem filmske navdušence in zgodovinarje. Na srečo je Mank tudi zgodba o tem, kako se je Hollywood zgodaj naučil izkoriščati svojo tovarno sanj za serijsko oblikovanje javnega mnenja in za politične mahinacije. Naslovni junak je pred svojim časom, ker je napovedal propagandni potencial filmske umetnosti, in v isti sapi kratkoviden, ker te iste umetnosti ne jemlje dovolj resno. Čeprav je eden največjih scenaristov studijskega sistema, pisanje za film cinično dojema kot manjvredno gledališču in novinarstvu. Zato je tudi šokiran, ko šef studia MGM Louis B. Mayer (Arliss Howard) in producent Irving Thalberg (Ferdinand Kingsley) "izumita" lažne novice. Posneti naročita montirane ankete prebivalstva, ki zanetijo protisocialističen gnev in v bitki za mesto guvernerja Kalifornije pokopljejo Uptona Sinclairja (Bill Nye, ampak samo v enem prizoru). Zgodba o tem, kako je Hollywood pljunil v skledo liberalnega napredka v Ameriki, in ideja, da mediji resnico ustvarjajo, namesto da bi o njej poročali, sta veliko bolj zanimivi kot zgodba o tem, zakaj Mankiewicz ni maral W. R. Hearsta in obratno. Škoda, da je v filmu reducirana na stranski zaplet.

Tom Burke je po vizualni plati neverjetno prepričljiv Orson Welles. Foto: IMDb
Tom Burke je po vizualni plati neverjetno prepričljiv Orson Welles. Foto: IMDb

Mank se poigrava s konceptom zgodbe v zgodbi: David Fincher nam pripoveduje zgodbo Hermana Mankiewicza, ki pripoveduje zgodbo Charlesa Fosterja Kana, ki v resnici pripoveduje zgodbo Williama Hearsta. Projekt, ki je zasnovan kot – sicer zelo natančna – zgodovinska opomba, s svojo strukturo vzbuja vtis, da se ves čas premikamo v koncentričnih krogih okrog jedra, do katerega nikoli ne moremo priti. In jedro je eden največjih in najbolj analiziranih filmov v zgodovini sedme umetnosti, s čimer je tako rekoč nemogoče tekmovati. Dogajanje in dialogi so neverjetno zgoščeni, tako da bodo gledalci, ki o zgodovini Hollywooda ne vedo ničesar, najbrž težko razumeli številne reference in drobce informacij.

Ali nas sme zabavati ironija tega, da je Fincher film posnel pod okriljem podjetja, ki spodjeda temelje tradicionalnih filmskih studiev?

Ocena: 4-