Maščevalci: Zaključek so dokaz, da je Disney sposoben kot Thanos povoziti vsak zametek upora v kinodvoranah in nase prikleniti nezamisljivo število ljudi. Foto: IMDb

Če so vam pogovori okrog včerajšnjega padca rekorda najbolj obiskane premiere vseh časov zdijo nekam znani, je to zato, ker je Marvel pravila industrije na novo spisal že pred sedmimi leti, ko so prvi Maščevalci šokirali z zaslužkom v premiernem koncu tedna. In zdaj jih diktira na novo, kajti nove številke so tako absurdno visoke (1,2 milijarde dolarjev), da ob njih tiste iz leta 2012 (207 milijonov dolarjev) zvenijo kot izkupiček kake predstave amaterskega gledališča. Edino preostalo vprašanje je, kako daleč lahko Maščevalci sežejo. Lahko "zaprašijo" Avatarjev rekord 2,7-milijardnega zaslužka v svetovnem merilu? Je gola veličina tega behemota dogodek, kakršnemu smo priča le enkrat na generacijo?

Filmska recenzija: Maščevalci - Brezmejna vojna

Ampak bolj kot Koliko nas za zdaj zanima Kako. V letu odštevanja do Zaključka je bilo lahko biti skeptičen – Brezmejna vojna se je in medias res končala tako spektakularno, da se je zdelo, da bo vsaka rešitev osrednjega "problema" neizogibno antiklimaktična. Ko smrt preneha biti nepreklicna, sta apokaliptičnost in melodrama vsega dogajanja pod vprašajem.

Obenem je na mestu tudi vprašanje, koliko manevrskega prostora filmi z ogromnim naborom glavnih likov sploh imajo – časa in prostora za dejanski razvoj likov ali zgodbe preprosto ni dovolj. Zaključku je grozilo, da bo prenabuhel, do roba natrpan mimohod znanih obrazov, ki se bo skušal dostojno "posloviti" od čisto vseh likov, ki so zaznamovali zadnjih enajst let.

V nasprotju s tem, kar ste morda slišali, Zaključek še ne pomeni konca t. i. "tretje faze" Marvelovega filmskega vesolja – tehnično bo ta čast julija pripadla filmu Spider-Man: Daleč od doma. Foto: IMDb

Filmi Marvelovega filmskega vesolja nikoli niso bili homogena enota: nekateri so bili posneti slabše kot drugi in številni so izgubili individualnost pod težo širšega konteksta, ki se mu je bilo treba prilagajati. A to je primer, ko celote ne definirajo njeni najšibkejši členi: že to, da je studio deset medsebojno prepletenih franšiz nekako strpal v skupen film, je neverjeten dosežek; da vse skupaj deluje kot koherentna celota, priča o neverjetni daljnosežnosti vizije in osupljivi ambicioznosti že v času, ko se Marvel ni imel po kom zgledovati. Pokroviteljska ali podcenjujoča drža do Zaključka v tem pogledu niti slučajno ni na mestu. Vizionarskost širše slike je neovrgljiva, pa čeprav sta hipersproduciranost in formulaičnost posameznih izdelkov včasih slabo zakamuflirali kolesje korporativne mašinerije, ki namesto srca utripa v Disneyjevih prsih.

Čisti bonus je torej, da sta se brata Russo znala izogniti tudi večini predvidljivih pasti: film je sicer res maratonske dolžine in razpršen na več pripovednih niti, a obenem najde prostor za razvojni lok, ki seže onkraj orjaških eksplozij, kar mu daje presenetljivo čustveno težo. Franšiza, ki nam v 22 filmih ni hotela dati niti enega "čistega" zaključka (spomnite se samo vseh iztočnic, skritih v prizore po odjavnih špicah), je izpolnila svojo največjo obljubo: postavila je piko, ki prvič ni videti kot vejica ali podpičje. Zgodbe, ki so se iz filma v film pretakale dolgih 11 let, so bolj ali manj razrešene; originalna postava Maščevalcev je dobila svoj labodji spev, naslednji generaciji pa so se odprla vrata v prihodnost – čeprav nimamo še nobenih namigov, kakšna bi ta prihodnost lahko bila.

Ant-Man, zelo očitno odsoten v Brezmejni vojni, se zdaj izkaže za ključno orožje v boju proti uničenju, ki ga je za seboj pustil Thanos. Foto: IMDb

Jasno je bilo, da Zaključek ne bo predvsem film za oboževalce likov Stotnice Marvel, Črnega panterja in podobnih. Novejši superjunaki so seveda navzoči, a nobenega dvoma ni, da samo vlogi podpore "izvirni postavi". Hej, celo Hawkeye (Jeremy Renner) dobi priložnost za tehten prispevek! Edini novejši liki, ki dobijo nekaj več manevrskega prostora, so Ant-Man (Paul Rudd), Raketa (Bradley Cooper) in Nebula (Karen Gillan). Ker je v Zaključku manj prizorov bitk kot v Brezmejni vojni, je film tudi vizualno za odtenek manj podoben stereotipnemu eksplodirajočemu blockbusterju in bližje "tradicionalni" karakterni drami – čeprav sta bila oba filma posneta hkrati in ogromne razlike v estetiki med njima seveda ne more biti.

Scenariju lahko delno zamerimo to, da je eden od najbolj ganljivih trenutkov "izposojen" od Brezmejne vojne oz. je le variacija na isto temo. Foto: IMDb

Če se hočete izogniti čisto vsem informacijam o vsebini filma, ne berite naprej.

Zaradi vsesplošne fobije pred kvarniki je o zgodbi težko napisati kar koli oprijemljivega. Nikogar ne bo presenetilo, da imamo opravka s potovanjem v času. A še pred vsem tem se je treba znajti na pogorišču katastrofe: dogajanje je umeščeno v čas tik po Thanosovi (Josh Brolin) upepelitvi polovice življenja v galaksiji. Tista polovica Maščevalcev, ki je ni razgradilo v prah, razmišlja o nadaljnjih korakih. Medplanetarna varuhinja miru Carol Danvers (Brie Larson) njihovo nalogo razume kot precej linearno misijo: ubiti Thanosa, zapleniti kamne neskončnosti in z novim tleskom iz niča vrniti vse, kar je izginilo. Seveda se izkaže, da ne bo šlo tako zlahka, in protagonisti se morajo – še enkrat – soočiti s svojim porazom in nemočjo. "Maščevalec" navsezadnje ni oznaka za nekoga, ki je dober v preprečevanju stvari, cinično pripomni Tony Stark (Robert Downey Jr.)

V petih letih, ki sledijo, samo eden izmed protagonistov dejansko najde pot iz obupa in si izbori zametek novega življenja. Drugi so strti, zagrenjeni, potolčeni – Zaključek si za to uvodno etapo vzame presenetljivo veliko časa. (Eden izmed naših protagonistov se tako zapusti, da se ga zaradi štrenastih las in povaljanega videza prime vzdevek "Lebowski".) Tudi, če bi našli način, kako razveljaviti Thanosov genocid, so spotoma izgubili bližnje, ki se jih ne da obuditi od mrtvih. Scenarij se na presenetljivo empatičen način posveti občutku izgube, ki ni vedno ozdravljiv.

Usoda galaksije (menda) visi na nitki, a vseeno imamo čas za opazke o zadnji plati Stotnika Amerike. Foto: IMDb

Ampak potem je seveda čas, da se popravi, kar je Thanos zamočil. Osrednji del filma ima zabavno premiso, ki režiserjema omogoči reciklažo Marvelovih "največjih uspešnic", reinterpretacijo ključnih trenutkov iz vseh filmov, a tokrat iz malo drugačnega zornega kota.

Čeprav si scenarista Christopher Markus in Stephen McFeely vzameta čas, da se izrecno obregneta ob interpretacijo časovnega popotovanja v filmu Nazaj v preteklost, si od Roberta Zemeckisa izposodita koncept srečevanja svojih alternativnih različic v preteklosti. Poskrbita tudi, da se skoraj vsak lik iz vsakega filma vrne vsaj za kratek mimohod (zaradi inflacije zvezd so celo ikone tipa Natalie Portman in Michael Douglas reducirane tako rekoč na statiste). Tak poklon je v službi ugajanja oboževalcem in Zaključek v resnici niti slučajno ne funkcionira kot samostojen film: mišljen je kot nagrada za vdane gledalce, ki se spominjajo vseh internih šal in povezav med junaki.

V primerjavi s tleskom, ki je odmeval po galaksiji v sklepnih prizorih Brezmejne vojne, Zaključek ni tiste vrste film, v katerem bi bil "čas iz sklepa izpahnjen": vsak, kdor mora umreti, tokrat umre, kot mu pritiče. Bolj kot vsebinske nianse razpleta – in tudi v Ljubljani ljudje iz dvoran prihajajo objokani – je zanimiva kolektivna hipnoza, ki jo nad ogromnim delom razvitega sveta še vedno lahko vzpostavi kulturni (za snobe: "kulturni") dogodek. Ganljiv trenutek v zgodovini komodifikacije, vam rečem.

Največ, na kar lahko upamo zdaj, je čim daljši predah, preden se Disney spet odloči pokazati mišice in iz javnega diskurza z metaforičnim tleskom prstov izriniti vse, kar ni njegova megalomanska franšiza. Thanos je mrtev, naj živi Thanos.

Ocena: 4; piše Ana Jurc