Ko je prišel iz 'bunkerja', je O slavnosti in gostih hitro zaslovel kot eden od najbolj kontroverznih filmov v zgodovini evropske kinematografije.
Ko je prišel iz 'bunkerja', je O slavnosti in gostih hitro zaslovel kot eden od najbolj kontroverznih filmov v zgodovini evropske kinematografije.
"Nisem pesimist. Stvari vidim take, kot so." – Jan Němec. Foto: Wikipedia

V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki svojo pozornost preusmerili k drugi plati medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo lastnega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu, O slavnosti in gostih (O slavnosti a hostech, 1966). Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja zelo kmalu po avgustovski premieri na Češkem. V terminu Kinoteke si ga lahko na prvem programu ogledate danes ob 23.10.

Na prvi pogled preprosta, linerna zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je obenem morda najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo resničnosti družbe. Nemčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popoustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno alegorijo, in ne portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot brezkompromisen napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je bojda naravnost raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nemčev sloves novovalovskega režiserja, ki predstavlja grožnjo establišmentu. Vse to je samo pripomoglo h kultnemu statusu filma, ki pa je še danes boleče aktualen kot portret konformizma v prelomnih časih.

Ko je takratni predsednik Novotný videl ta film, ga je menda tako razjezil, da je zahteval režiserjevo aretacijo. Razumel ga je namreč (tudi) kot odgovor na cenzuro, ki je pred leti doletela film Pogum za vsak dan režiserja Evalda Schorma. Foto: IMDb
Ko je takratni predsednik Novotný videl ta film, ga je menda tako razjezil, da je zahteval režiserjevo aretacijo. Razumel ga je namreč (tudi) kot odgovor na cenzuro, ki je pred leti doletela film Pogum za vsak dan režiserja Evalda Schorma. Foto: IMDb
Film bi morali leta 1968 redvajati na festivalu v Cannesu, a je bil ta zaradi državljanskih nemirov v Franciji odpovedan. Foto: Canski filmski festival
Film bi morali leta 1968 redvajati na festivalu v Cannesu, a je bil ta zaradi državljanskih nemirov v Franciji odpovedan. Foto: Canski filmski festival

Totalitarizem ob jezeru
Film nas popelje na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica parov srednjih let uživa v pikniku; vina, sladkih priboljškov in časa imajo na pretek. Dan mineva lenobno, med drobci banalnih pogovorov in opazk, ki jih kot zunanji opazovalci ne moremo zares razumeti. (Čeprav se zdi, kot da so bili ti uvodni prizori morda improvizirani, do pičice sledijo preciznemu scenariju po predlogi novele Ester Krumbachove, Nemčeve žene in pomembne novovalovske scenaristke.) Ko se družba po kopanju v potočku počasi napoti proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. Njihov vodja Rudolf (Jan Klusák) od nekod privleče pisarniško mizo in začne svoje "goste", kot jim pravi, razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke "v njihovo dobro".

Nasilniške, vse bolj sadistične igrice se stopnjujejo, dokler iz gozda ne prikoraka starejši možak, očitno nekakšen veljak, ki ne bo dobil drugega imena kot Gostitelj (Ivan Vyskočil). "Gostom" se nemudoma opraviči za obravnavo, ki so jo doživeli, in jih povabi jih na svoj rojstnodnevni banket, ki je le lučaj stran. Očitno je, da zavrnitve ne bo sprejel.

Ob jezeru sredi gozda jih čakajo razkošno pogrnjene mize in naša druščina se razprši po jasi, kjer jih predpisani sedežni red pomeša z Rudolfovo tolpo. Ob jedači in pijači hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke; tisti, ki so mirili prijatelje, dobijo celo sedeže na čelu mize, tik ob Gostitelju. Na neki točki pa se izkaže, da je eden od gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …

Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja (1962), v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile na koncu večera ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še poglablja, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev.

Scenaristka Ester Krumbachová je poskušala – deloma pod vplivom Ionesca – ustvarjati dialoge, v katerih liki ne povejo ničesar zares vsebinskega o sebi.
Scenaristka Ester Krumbachová je poskušala – deloma pod vplivom Ionesca – ustvarjati dialoge, v katerih liki ne povejo ničesar zares vsebinskega o sebi. "Hotela sem ponazoriti, da se ljudje po navadi izražamo v nepovezanih mislih, tudi, kadar se zdi, da med seboj komuniciramo. Nisem hotela uprizoriti resničnega govora, le sugerirati njegov vzorec. (...) Film je zrcalo sveta, kjer so besede postale slogani, kjer so načela izpraznjena in kjer je edina mogoča moralna drža postala tišina in vzdržnost." Foto: IMDb

Ni posebej težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja komunistično partijo, gosti pa češkoslovaško družbo. Zgodba nastavlja zrcalo tako enim kot drugim in zelo nazorno pokaže, kako lahko je s pritiskom otopiti in eliminirati kakršen koli odpor množic.

Ženski del družbe se je pustil premamiti Gostiteljevemu šarmu in pojedini pred seboj. Josefa (Jiří Němec) osreči njegov novi položaj pri čelu mize (številni Čehi so bili nagrajeni za sledenje partijskim direktivam). Karel (Karel Mareš), ki se je na začetku najglasneje pritoževal, še naprej godrnja, a raje utihne, ko vidi, da ga v nasprotnem primeru čakajo samo težave. Edini gost, ki je dejansko pobegnil, nima imena in v filmu ne izreče niti ene same besede. (Ni naključje, da ga je upodobil režiser Evald Schorm, ki je dve leti predtem s filmom Pogum za vsak dan trčil ob cenzuro). Ko Gostitelj za njim pošlje pse, postane jasno, kakšna usoda doleti disidente v totalitarnih družbah …

Številnim kritikom ni ušlo, da je Gostitelj na videz malce podoben Leninu.
Številnim kritikom ni ušlo, da je Gostitelj na videz malce podoben Leninu.

Po igralski plati v filmu zagotovo izstopa Jan Klusák v vlogi topoumnega, a sadističnega in nevarnega vodje "tajne policije"; Klusák, ki je sicer pomemben češki skladatelj, se je v mladih letih nekaj časa ukvarjal tudi z igro. Režiser je namerno večino vlog razdelil neprofesionalnim igralcem, ljudem, ki so bil takrat (ali pozneje) politično subverzivni. Direktor fotografije Jaromír Šofr, še eno veliko ime češkega novega vala, s premišljeno kompozicijo vzbuja aluzije na klasično slikarstvo. (Postavitev banketa naj bi spominjala na večerjo za Nobelove nagrajence, referirali pa so se tudi na fotoreportaže Henrija Cartierja - Bressona in slavne fotografije iz medijev, na primer vietnamske vojne. Ideja je bila, da mora biti vse videno gledalcu znano, ne da bi znal reference jasno umestiti.)

"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljujočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec takole ubesedil v nekem intervjuju, je očitno dojela tudi čehoslovaška cenzura. Film so interpretirali kot neposreden napad na komunistično oblast in kot tak je bil „neprimeren“ za javno distribucijo. Zapoznelo premiero je doživel leta 1968, a je bil nato po zadušitvi praške pomladi spet uradno prepovedan "za vedno" – dekret je ostal v veljavi vse do žametne revolucije leta 1989.

Foto: IMDb
Foto: IMDb
Češki film, znan kot srednjeevropski Hollywood

Po filmu O slavnosti in gostih se je avtor lotil še bolj kontroverznega projekta. Ko so leta 1968 sile Varšavskega pakta vkorakale v Prago, je Němec v mestu ravno snemal dokumentarec o praški pomladi; na film je ujel neizprosno napredovanje tankov skozi natrpane ulice. Posnetke je pretihotapil v Avstrijo in jih tam zmontiral v kratki dokumentarec Oratorij za Prago (1968), ki so ga predvajale televizije po vsem svetu.

To je bil vzrok za njegovo izgnanstvo iz domovine; med drugim je kar 12 let živel v ZDA. Na Češkem je lahko spet ustvarjal šele po revoluciji leta 1989; za dokumentarec Nočni pogovori z mamo (2001) je bil nagrajen z zlatim leopardom v Locarnu. Od sredine devetdesetih naprej je poučeval na sloviti šoli FAMU; umrl je leta 2016, nekaj mesecev pred 80. rojstnim dnevom.

Kinoteka: kritično o temnih plateh evropske zgodovine