Film bi moral v kinematografe priti poleti 2020, a je bil zaradi pandemičnih okoliščin arhiviran celo leto dni. Foto: IMDb
Film bi moral v kinematografe priti poleti 2020, a je bil zaradi pandemičnih okoliščin arhiviran celo leto dni. Foto: IMDb

V franšizi Očiščenje (The Purge) se je do zdaj zvrstilo pet filmov in dve sezoni nadaljevanke; vsako od teh poglavij sledi bolj ali manj isti matrici in osrednji ideji, zaradi česar morda v retrospektivi le s težavo ločujete med njimi. Na kratko: belska elita je morilsko tradicijo Očiščenja (dvanajstih ur neregulirane anarhije, ko je zločin dovoljen) vpeljala, da bi se revne, deprivilegirane množice poklale med seboj, medtem ko se enoodstotneži varno zabarikadirajo v svoje trdnjave in si ne mažejo rok. (Ironija protikapitalističnega sporočila v milijonskih hollywoodskih blockbusterjih je seveda nezgrešljiva.)

K sagi, ki se kompleksnih družbenih vprašanj loteva brez kakršne koli subtilnosti, se vedno znova vračamo, ker doslej še ni bilo filma, ki bi zares izkoristil potencial osrednje premise: z grotesko in karikaturo ustvariti precizen politični portret sodobne Amerike. A zdi se, da je Očiščenje že preveč ujeto v svoje ustaljene tirnice, da bi bilo to še mogoče: scenaristično zgodbe ne dosegajo več nekdanjega standarda; ideje, kot je denimo odprtje ameriško-mehiške meje, služijo kot sarkastičen pomežik gledalcu, ne pa kot kakšna poglobljena poanta.

Če se morda vseeno še spominjate prejšnjega poglavja zgodbe (če odmislimo predzgodbo), Očiščenje - Volitve, boste vedeli, da se je končalo z zmago novega, liberalnega predsedniškega kandidata in ukinitvijo "praznika klanja". No, ves boj, ki je privedel do reform, je v uvodu izbrisan z enim samim stavkom: "Po vrnitvi na oblast so Novi ustanovitveni očetje takoj spet uzakonili Očiščenje." Ne preostane nam torej drugega, kot da v kratki ekspoziciji spoznamo protagoniste, ki se bodo borili za preživetje.

Prvi štirje filmi v franšizi so imeli skupen (!) proračun 36 milijonov dolarjev, zaslužili pa so jih več kot 466 milijonov. Odgovor, zakaj smo
Prvi štirje filmi v franšizi so imeli skupen (!) proračun 36 milijonov dolarjev, zaslužili pa so jih več kot 466 milijonov. Odgovor, zakaj smo "potrebovali" še peti film, je torej na dlani. Foto: IMDb
Kako priročno, da je bila Adela (Ana de la Reguera) v domovini borka proti kartelom: izkaže se namreč, da zna zelo vešče ravnati z orožjem. Foto: IMDb
Kako priročno, da je bila Adela (Ana de la Reguera) v domovini borka proti kartelom: izkaže se namreč, da zna zelo vešče ravnati z orožjem. Foto: IMDb

Adela (Ana de la Reguera) in Juan (Tenoch Huerta) sta pred letom dni nezakonito prispela v ZDA, kjer si zdaj skušata ustvariti življenje. Juan, ki je cenen stereotip svoje narodnosti (kavboj s skoraj mitično sposobnostjo krotenja konjev), dela na ranču bogate teksaške družine Tucker, ki uteleša samozaverovanost in izoliranost bogate elite. Najstarejši sin Dylan (Josh Lucas) je glede njihovega implicitnega rasizma najneposrednejši: "nič nima proti" Mehičanom, a še najraje vidi, da "se svoji držijo s svojimi". (Če nas je oskarjevska uspešnica Zelena knjiga naučila česa, nas je tega, da je treba "simpatičnim" rasistom vedno dati priložnost za osebnostno rast. Ta se lahko zgodi šele, ko jim "Drugi" nekajkrat reši življenje.)

Ko se oglasijo sirene, ki naznanjajo začetek 12-urnega obdobja, v katerem je kriminal dovoljen, Tuckerjevi aktivirajo svoj supermoderni oklep okrog ranča, Juan in Adela pa se – z množico drugih mehiških priseljencev – potuhneta v varni hiši v mestu. Nacisti, ki krožijo po ulicah in bruhajo svoje puhlice o "očiščenju Amerike", so na lovu točno za ljudmi, kakršna sta onadva – vsemi, ki naj ne bi bili "pravi Američani". Pričakovani preobrat filma je seveda v tem, da je že v naslednjem prizoru jutro – vojno stanje je končano in vsi naši protagonisti so jo odnesli brez praske. Kolektivna katarza je bila domnevno dosežena in Amerika je lahko spet "velika" (čeprav točno tega izraza ne uporabijo).

Po vizualni plati se Očiščenje od svojih štirih predhodnikov razlikuje po tem, da se večina nasilja zgodi pri belem dnevu. James DeMonaco se je odločil za puščavsko lokacijo, kar je za seboj potegnilo znano rjavo-oranžno barvno paleto. Foto: IMDb
Po vizualni plati se Očiščenje od svojih štirih predhodnikov razlikuje po tem, da se večina nasilja zgodi pri belem dnevu. James DeMonaco se je odločil za puščavsko lokacijo, kar je za seboj potegnilo znano rjavo-oranžno barvno paleto. Foto: IMDb
Celo v filmu, ki se ukvarja s problematiko priseljevanja, DeMonacov scenarij herojsko vlogo odmeri belski družini, ki bo
Celo v filmu, ki se ukvarja s problematiko priseljevanja, DeMonacov scenarij herojsko vlogo odmeri belski družini, ki bo "obvarovala ameriški sen". Film ponuja frustrirajočo apologijo rasističnih likov, ki dobijo priložnost za osebnostno rast. Foto: IMDb

A letos je gibanje belskih supremacistov sklenilo, da ena noč preprosto ni bila dovolj: s klanjem še po prekinitvi nasilja sprožijo "Očiščenje za vedno", revolucijo, katere cilj naj bi bil na glavo postaviti obstoječi družbeni red. Vojska se skuša plenilcem zoperstaviti, a brez večjega uspeha; mesta gorijo. Tokrat torej ne bomo poskušali preživeti Očiščenja: Amerika je padla, kaosa se ne da več zamejiti, preostane le še beg čez mejo. Mehika je za šest ur odprla meje za vse neoborožene Američane in mukotrpno prebijanje čez zloglasni zid bo zdaj potekalo v nasprotni smeri od običajne.

Arhitekt franšize, zdaj le še scenarist James DeMonaco in tokratni režiser Everardo Gout sta fokus s "povprečnih Američanov", ki poblaznijo, ko imajo občutek, da so osvobojeni prepovedi in pravil, premaknila na nedokumentirane priseljence; Očiščenje za vedno je torej prvi film v franšizi, ki sugerira pogled na sodobno Ameriko od zunaj. Poleg zdaj že resnično zlajnanih poant o razrednem boju lahko tako načneta vprašanje o paranoji pred priseljenci in obsedenostjo z varovanjem meje. Če kdo res ne bi dojel sporočila o absurdnosti "domoljubne" ksenofobije, spoznamo še lik staroselskega poglavarja, ki opozarja na to, čigava je ameriška zemlja v resnici.

Nič manj neposreden ni lik belskega supremacista, ki Mehičane zmerja z "bad hombres", svojo ženo pa ljubeče kliče Mati. Taka usoda nas čaka, nam torej sporoča DeMonaco, če Američani zadremajo na lovorikah, če se lani odstavljeni režim vrne na oblast in odpravijo še zadnje branike demokracije. (Ob tem je treba povedati, da je bil film posnet še pred napadom na Kapitol.)

Politična stranka Novih ustanovitvenih očetov je Očiščenje ustanovila na podlagi ideje, da je človeštvo inherentno nasilno in da bo ena noč, v kateri si ljudje lahko dajo duška, vzpostavila mir in red preostalih 364 dni v letu. Foto: IMDb
Politična stranka Novih ustanovitvenih očetov je Očiščenje ustanovila na podlagi ideje, da je človeštvo inherentno nasilno in da bo ena noč, v kateri si ljudje lahko dajo duška, vzpostavila mir in red preostalih 364 dni v letu. Foto: IMDb

Franšiza se od svojih začetkov v žanru groze vse odločneje premika v akcijske vode, kar narekuje vključitev visokoproračunskih prizorov pregonov in eksplozij. Gout poskuša dogajanju sicer vdihniti gverilski, naturalistični značaj, a poplava krogel in potoki krvi kmalu izgubijo kakršen koli resničen učinek. Če naj bi pogled na nerazumno nasilje gledalca šokiral in globoko presunil, ga film z neusmiljenim napadom na vse čute kvečjemu potisne v apatijo.

Glede na temo prejšnjih filmov ni presenečenje, da so antagonisti Očiščenja za vedno militantni bojevniki za belsko nadvlado: ena od poant franšize je, da se rasizem, če ni zamejen, prej ali slej manifestira v obliki fizičnega nasilja. Toda ker so "vstajniki" postavljeni v antagonističen odnos do Novih ustanovitvenih očetov (torej vlade), je njihovo početje avtomatično zunaj jurisdikcije države. Kar pa seveda pomeni, da je establišment implicitno opran (dela) krivde za vzpon gibanja, ki skuša poklati manjšine.

"Očiščenje na veke vekov!" tulijo vstajniki, pijani od moči in nasilja, in njihovo kričanje je preroško na dva načina. Do pred nekaj meseci je namreč veljalo, da bo peto Očiščenje sklepni del franšize, a ob zaključku filma je popolnoma jasno, da si je DeMonaco pustil na stežaj odprta vrata za nova nadaljevanja. Toliko o protikapitalističnem idealu.

Ocena: 3.