Film je nastal po predlogi knjige American Prometheus: The Triumph and Tragedy of J. Robert Oppenheimer, ki sta jo napisala Martin Sherwin in Kai Bird. Foto: Universal Studios
Film je nastal po predlogi knjige American Prometheus: The Triumph and Tragedy of J. Robert Oppenheimer, ki sta jo napisala Martin Sherwin in Kai Bird. Foto: Universal Studios

Potem ko je Christopher Nolan s svojim izčrpavajoče pedantnim pristopom skonstruiral za marsikoga najboljši stripovski spektakel (Vitez teme), najboljšo vesoljsko epopejo (Medzvezdje), najboljšo vojno dramo (Dunkirk) in … kar koli je Tenet pač bil, si zdaj skuša pokoriti še žanr biografije. Oppenheimer je triurna saga o vzponu in padcu teoretičnega fizika, ki se je v zgodovino vpisal kot oče atomske bombe, in obenem freska dogodkov, ki so spremenili tok zgodovine.

Leta 1943 je J Robert Oppenheimer (Cillian Murphy) na povabilo generala Grovesa (Matt Damon) prevzel vodenje novoustanovljenega laboratorija v Los Alamosu v Novi Mehiki, kjer naj bi pod okriljem Projekta Manhattan Američani sestavili prvo atomsko bombo v zgodovini. Oppenheimerjevo osrednje gonilo pri tem je moralni imperativ: kot Jud, ki z grozo spremlja Hitlerjevo rovarjenje po Evropi, se zaveda, kako pomembno je, da nacistična Nemčija orožja za množično ubijanje ne razvije prva.

Oppenheimer bo uporabo atomske bombe sicer podpiral tudi še po Hitlerjevem padcu: presodil je, da bi prikaz njene uničujoče moči pomenil ne samo takojšnjo kapitulacijo Japonske in mir na Pacifiku, ampak konec vseh vojn. Ko je enkrat v igri tako močno orožje, vendar nima več smisla stopnjevati sovražnosti? Zgodovina sicer uči, da kalvarija Hirošime in Nagasakija ni bila neizogibna za predajo Japonske, pa tudi Oppenheimerjeva utopična vizija svetovnega miru je bila hitro postavljena na laž: njegov kolega Edward Teller (Benny Safdie) in predsednik Komisije za atomsko energijo Lewis Strauss (Robert Downey jr.) se nemudoma vržeta v razvoj vodikove bombe, še tisočkrat bolj uničujočega orožja. Človeštvo je, kot v tisti slavni basni o škorpijonu in žabi, pač vedno obsojeno, da samo sebe potopi na dno.

Film si je v slovenskih kinematografih v prvem koncu tedna skupno ogledalo več kot 13.500 gledalcev, kar je več kot kateri koli film režiserja Nolana (za primerjavo: Tenet iz leta 2020, Dunkirk iz leta 2017 ter Medzvezdje iz leta 2014 so v uvodnih koncih tedna v kina pri nas privabili nekaj več kot tri tisoč gledalcev, trilogija Vitez teme pa okoli sedem tisoč gledalcev). Foto: Cineplexx
Film si je v slovenskih kinematografih v prvem koncu tedna skupno ogledalo več kot 13.500 gledalcev, kar je več kot kateri koli film režiserja Nolana (za primerjavo: Tenet iz leta 2020, Dunkirk iz leta 2017 ter Medzvezdje iz leta 2014 so v uvodnih koncih tedna v kina pri nas privabili nekaj več kot tri tisoč gledalcev, trilogija Vitez teme pa okoli sedem tisoč gledalcev). Foto: Cineplexx

Ko je Oppenheimer po vojni začel svojo novopridobljeno slavo uporabljati za odvračanje politike od orožarske tekme z Rusijo, so ga utišali in diskreditirali z najbolj priljubljenim ameriškim orodjem političnega pritiska – makartistično fobijo pred komunizmom. Iz arhivov so privlekli Oppenheimerjeva stara komunistična poznanstva, pod vprašaj postavili njegovo lojalnost ZDA ter ga dokončno, enkrat za vselej ponižali.

Nolan, čigar avtorski podpis je sopostavljanje različnih časovnih ravni v nelinearnem zaporedju, svoj film razdeli na tri med seboj prepletene zgodbe: ena spremlja potek Projekta Manhattan v štiridesetih, druga je montirano zaslišanje leta 1954, s katerim hočejo Oppenheimerju vzeti pooblastila za delo z zaupnimi podatki in s tem torpedirati njegovo kariero, tretja, posneta v črno-beli tehniki, pa je zaslišanje Straussa, ki se leta 1959 poteguje za mesto v Eisenhowerjevem kabinetu. Težko je reči, ali časovna razdrobljenost res bogati pripoved, ali pa je tak pristop samo avtorjev avtomatizem.

Oppenheimer je torej izjemno ambiciozen film, ki skuša dokumentirati ne samo več desetletij prelomnih zgodovinskih dogodkov, ampak tudi protagonistovo zasebno življenje, od njegove ljubezenske afere s komunistično aktivistko Jean Tatlock (Florence Pugh) in levičarskih političnih nagnjenj pa do njegovih zelo očitnih pomanjkljivosti v vlogi očeta in zakonskega moža.

Foto: Cineplexx
Foto: Cineplexx

Oppenheimer je bil med drugim slab matematik, nenadarjen za delo v laboratoriju ter dovolj zaverovan vase, da je v ključnem trenutku precenil lasten politični vpliv in slavo. Iz teh protislovij hoče režiser pred gledalcem izrisati kontradiktorni portret fizikalnega genija, ki pa je bil v zasebnem življenju vse prej kot veličastna figura – a ne delajmo si utvar. Oppenheimer je, tako kot bolj ali manj vsak filmski portret kakega Velikega Moža, hagiografsko obarvan projekt, ki se sicer ponaša s tem, da neuglednih detajlov ne pometa pod preprogo, ne more pa si kaj, da nanje ne bi gledal s prizanesljivo dobrohotnostjo. Nezvestoba je očitno le eden od atributov "zasanjanega genija", toliko lažje opravičljiva, ker je njegova žena Kitty (Emily Blunt) v vsakem prizoru prikazana s koktajlom in/ali vreščečim dojenčkom v rokah.

Nekateri bi temu rekli perfekcionizem, drugi pretencioznost – Nolan vedno rad izrecno pokaže, kako predan in kako izveden je v filmski obrti; potrudi se, da vidimo, koliko znanja in premisleka je bilo vloženega v vsak kader, v vsako postavitev kamere, v izbiro formata, ki vdahne epsko dimenzijo tudi najpreprostejšim prizorom dialogov. (Direktor fotografije je bil njegov stalni sodelavec Hoyte van Hoytema.) Posebej za IMAX je najbrž vključil kalejdoskopske utrinke, pisane in halucinatorne vizualizacije vesolja, ki vdirajo v zavest mlademu Oppenheimerju. Pri fiziki je namreč bolj kot algebra pomembno to, da "slišiš glasbo v stvareh", kot Robertu pojasni mentor Niels Bohr (Kenneth Branagh). Drhtečo napetost v dogajanje vcepita tudi sijajno oblikovanje zvoka in bobneča glasbena podlaga Ludwiga Göranssona, ki ponekod nadomešča odsotnost čustev v pripovedovanju.

Foto: Cineplexx
Foto: Cineplexx

Vsi vemo, da je Nolan umetnik, ki nagovarja predvsem razum, ne pa srca. Tokrat je njegova eliptična sestavljenka umerjena tako, da naj bi nam pomagala razumeti srhljivi mehanizem zgodovinskih silnic, zaradi katerih si Oppenheimer mrmra verz starodavnega epa v sanskrtu: Zdaj postanem Smrt, uničevalec svetov. In čeprav se vsi ti delci postopoma gladko sestavijo v svojo neizogibno, grozljivo celoto, pa režiserja ne zanima zares, kaj se skriva pod površino: v dvodimenzionalni, kartonasti lik Oppenheimerja nikoli ne dobimo pravega uvida, in po dolgih treh urah nismo nič bližje odgovoru na vprašanje, kaj se je skrivalo v srcu enega glavnih akterjev v zgodovini znanosti. Ko je soočen s fotografijami opustošenja v Hirošimi, mučeniško odvrne pogled. Neizmernost tragedije si lahko približa samo tako, da si za trenutek predstavlja scvrknjena, prežgana obličja svojih (nejaponskih) sodelavcev v Los Alamosu.

Nolan se ciklično vrača k protagonistovemu bežnemu, a očitno pomenljivemu srečanju z Albertom Einsteinom (Tom Conti). Ko naposled izvemo, o čem je tekla beseda, pogovor ne odpre nobenih skrivnih duri v Oppenheimerjevo dušo – je le še poslednji nolanovski trik, ki v zadnjem hipu na glavo obrne gledalčevo percepcijo dogajanja.

Če Oppenheimer torej ne deluje kot psihološka drama, je delno učinkovit vsaj kot politična srhljivka – ta veja zgodbe izstopa po zaslugi Roberta Downeya jr., ki bi mu vloga končno lahko prinesla oskarja. V trenutkih, ko pusti, da mu z obraza zdrsne maska južnjaške uglajenosti, uzremo hladnega pragmatika, ki tako daleč v življenju ni prilezel po naključju. Vseeno pa režiser poskrbi, da je jasno, kdo je prava zvezda filma: Cillian Murphy je s svojo tršato postavo markantna prezenca, ki sugerira določeno mero ravnodušnosti do parametrov dobrega in zla.

Florence Pugh in Emily Blunt iz svojih stereotipnih vlog čustveno labilnih žensk naredita največ, kar pač lahko. Foto: Universal Studios
Florence Pugh in Emily Blunt iz svojih stereotipnih vlog čustveno labilnih žensk naredita največ, kar pač lahko. Foto: Universal Studios

V tem, da se film implicitno postavi na Oppenheimerjevo stran, je nemalo političnega nihilizma, ki nagovarja tudi generacijo, nezainteresirano za finese hladnovojnih odnosov. Težko se je znebiti občutka, da poudarek na političnem obračunu z Oppenheimerjem potisne v ozadje, kar bi moralo biti v ospredju: debato o etičnosti orožja, ki so ga razvili v Los Alamosu.

Najočitnejša težava filma je v tem, pa naj zveni še tako banalno, da je preprosto preobsežen: vanj je stlačenih toliko likov in zgodb, da mora po naravnem, logičnem zaključku poskrbeti še za vsaj pet dodatnih epilogov. Likov je toliko, da nas je treba nanje spominjati z nenehnimi spominskimi prebliski, oskarjevci in veliki zvezdniki pa se v kader sprehodijo tudi samo za prizor ali dva. Nikogar ne bi smelo presenetiti, da film, ki več pozornosti kot karakterni študiji posveti slikanju ozadja, ne pusti globokega vtisa. Morda vzbuja le hladno spoštovanje.

Ocena: 3,5