Besedila je veliko, a prav nič dokumentaristične naracije, vse so izjave naštetih oseb. Pripoved poteka kronološko, a otroštva in izobraževanja, tudi pevskega, se le dotakne, osredotočena je na njegovo kariero od začetkov v Italiji prek nastopa v La Boheme v Covent Gardnu, ko je vskočil kot zamenjava za obolelega zvezdnika Giuseppeja Di Stefana in tako rekoč v trenutku zaslovel, do svetovnega zvezdništva, kamor so se mu s tem odprle poti.

Foto: Kinodvor

Predstave, pomembne za njegovo kariero, so predstavljene s posnetki, prve le z zvočnimi, potem vse bolj tudi s slikovnimi, tako da so v film vpeti odlomki iz znamenitih arij. Res le odlomki, kar je največja razlika s še enim opernim dokumentarcem, ki smo ga imeli priložnost videti letos, namreč tistim o Marii Callas, ki pa je bil popolnoma drugače zamišljen: tam je šlo res za umetniški portret legendarne sopranistke in vse arije smo poslušali cele; pri filmu o Pavarottiju pa gre za bolj klasičen dokumentarec, kjer je njegovo petje sicer ves čas prisotno, a le v izsekih, ki pa so pohvalno v govor vključeni tako, da so fraze smiselno speljane in je glasbi narejeno nadvse malo sile.

Edina arija, ki jo slišimo v celoti, je Nessun dorma iz Puccinijeve Turandot, kar pa ni presenetljivo, saj jo številni tako rekoč identificirajo s tem velikim italijanskim tenoristom; slišimo in vidimo jo na koncu filma, v izvedbi s prvega koncerta treh tenorjev ob svetovnem nogometnem prvenstvu v Rimu leta 1990, kot bi nas avtorji filma želeli spomniti, da je to tista pesem, ki je Pavarottija zapisala v srca mnogih in zaradi katere bo ostal večen, kot je pridržano le največjim umetnikom.

Pavarotti je lep dokumentarec za ljubitelje pevske umetnosti, saj nam omogoči, da se z velikim tenoristom sprehodimo skozi njegovo življenje, hkrati pa potrjuje, da pri res velikih umetnikih med njihovim delom in življenjem ni mogoče potegniti enoznačne meje. Foto: Kinodvor

Čeprav nam torej film ne ponudi veliko Pavarottijevega poustvarjanja, vsaj ne tako, da bi si za njegove interpretacije vzel čas in dal gledalcu priložnost, da se ob njih znova zaustavi in v njih uživa, ima druge odlike. Največja je gotovo, da ponudi vpogled v njegovo osebnost, njegov značaj, njegove nazore in čustvovanje, da nam pokaže človeka, ki je živel za svojo umetnost in zaradi tega nosil tudi določeno breme; pokaže nam tudi konkretne uresničitve njegovega veselega, a hkrati odločnega značaja, ki smo jih iz javne podobe lahko le slutili, njegovo ravnanje z ljudmi okrog sebe in odzivanje na njihova ravnanja. Pri tem ni ničesar zares presenetljivega, saj Pavarotti ni živel dvojnega življenja, ampak je bil v javnem nastopanju pristen – a konkretne malenkosti in pričevanja njegov portret oživljajo.

Pavarotti je lep dokumentarec za ljubitelje pevske umetnosti, saj nam omogoči, da se z velikim tenoristom sprehodimo skozi njegovo življenje, hkrati pa potrjuje, da pri res velikih umetnikih med njihovim delom in življenjem ni mogoče potegniti enoznačne meje, ampak je oboje tako prežeto eno z drugim, da nastane nerazčlenljiva celota.